Chanelova prodajalna

Jo se je odločila da bo dela prost dan izkoristila za majčken sprehod po mestu. saj je bil tako oblačen dan, da ni imela izbire in kam drugam že ni mogla iti. Saj ne, da Jo ne bi rada nakupovala in se sprehajala po ulicah ter gledala izložbe, sploh ne. Le danes ni bil tak dan da bi bila ravno prav preveč zainteresirana za to.
Gledala je izložbe in se pred eno ustavila. Chanel. Trgovina v aktero je Joanna redno zahajala,a tokrat je čutila kakor majčen odpor do trgovine. Videla je lepe obleke, ki so stale v izložbi in se napotila proti vratom. Vstopila je in se začela razgledovati. ''Vam lahko kako pomagam??''je vprašala prijazna prodajalka in v odgovor je Jo sam zmigala z glavo. Preprosto ji ni bil odo govorjenja ali če smo bolj natančni ni ji bilo do ničesar. kar postopala je po trgovini in s ena čase malce ozrla po kakšnim majčkah ali kratkih hlačah, pa ji vseeno ni padlo nič v oči da bi se spravila v kabino za preoblačenje.
Ravno, ko je že hotela oditi je skozi vrata stopilo temnolaso dekle. Joanno je stosnilo pri srcu kakor da bi jo poznala še od otroštva, kakor je imela močne stike z njo. Povzdignila je obrvi in si dekle dodobra ogledala. Kje sem jo srečala? Zakaj se mi zdi kakor da jo poznam? ji je odzvanjalo v glavi in bolj in bolj je brskala po spominu se ni mogla spomniti dekleta, kar jo je jezilo.


(Carla?)

Že od jutra je bila rahlo razkačena. Njen oče je poslal kartico. Kartico! Iz drugega konca sveta, kjer se je najbrž čudovito zabaval s svojo prijateljico. Po dveh letih tišine je bil torej toliko 'moža', da ji je poslal kartico. Draga Carla, tukaj je čudovito. Stavim, da se imaš tudi ti lepo, z ljubeznijo, očka. Mati itak ni opazila kartice, pošte tako ali tako ni nikdar pobirala. Pa saj je bilo tako najbrž še bolje. Še enega prepira v družini ne bi zdržala, čeprav je bila mati zadnje leto do nje popolnoma hladna. Polomila ga je, ja, ampak kaj naj bi? Poljubljala materine drage špičake in se ji opravičevala do konca življenja? Pa ja, saj je imela svoj ponos. Namesto tega se je torej že cel dan sprehajala naokrog in iskala nekakšno nadomestilo za druženje s svojo psihoanalitično materjo in nazadnje je zašla med, kot ga je sama imenovala, kotiček za elito. Pravzaprav se ne bi branila kakšnega prepirčka s kakšno lepotičko, ki jo je skrbelo za to, kaj bo jutri oblekla. Navsezadnje je na nekoga morala stresti jezo in pohajkovanje po takšnih ulicah ji je ponavadi kaj takega zares omogočilo. Pa se je ulica začela unkovito prazniti - ob tla so začele tolči težke kaplje dežja in tudi sama se je zatekla v prvo trgovinico na svojem dosegu, ki ji sicer ni bila preveč pri srcu - Chanel. Še za bogataše je bilo to meto, kjer so lahko zlahka zavijali z očmi nad cenami. Razgledala se je po prostoru, da bi morda ugledala kak znan obraz, pa je ujela dvoje zapičenih oči vanjo. Svetlolaska, ki je ni poznala, jo je sumičavo gledala "Je kaj narobe?" je precej presenečeno vprašala.

Pa ravno , ko je Jo hotela odgovoriti dekletu, v katerega je nevede še kar strmela je zaslišala grmenje. Zunanji svet trgovine je ošinila s pogledom nato pa se spet posvetila rjavolaski:''Ne nič ni narobe, samo nekam znana se mi zdiš. Oprosti če sm strmela vate.'' Nato se ji je nasmehnila in se spet osredotočila na brezupno nakupovanje. Še sedaj ni vedela zakaj je zavila v trgovino Chanel. No ja, res je, da je bila ena njenih najljubših a vseeno ta dan je bilo kot da bi prišla v kakšno dobrodelno ustanovo , kejr ubogim delijo obleke. Ravno preden je vstopilo tisto dekle je že hotela oditi a sedaj sta ji to preprečila dva razloga. In sicer, dež je začel neustavljivo padati pa še hotela je izvedeti več o rjavolaski.
Delala se je kot da neskončno uživa v nakupovanju in kaj naprej prijemala razna oblačila. Ampak vseeno ni našla nič pametnega. Nato ji je zazvonil telefon. Bil je njen sodelavec:''Hej Jack. Ne, nakupujem. Ja jutri verjetno. Ne, v bež barvi. In ubogaj navodila ker je po mojih izračunih zelo stroga ženska. Kaj pa spalnica? V redu. Potem se vidiva jutri. Uživaj.'' Je na hitro opravila telefonski klic nato pa spet samo za trenutek pogled usmerila proti dekletu, le da je tokrat ni opazila. Pospravila je telefon nazaj v torbico in stopila korak naprej, proti naslednji polici. Ravno se ji je pogodila misel o materi in očetu. Kje sta sedaj in kaj počneta? Ravno ju je že hotela poklicati, a se je odločila da ju bo pozneje, ko bo doma v miru.