Meta stopnišče

Popoldan. V New Yorku je bil zopet eden tistih dolgočasnih, pustih dni, ko ni ne sonca ne dežja in čisto izgubiš občutek za čas. Pusta sivina neba povzroča depresijo, ljudje pa preprosto ne vejo, kaj bi sami s seboj. In prav to se je zgodilo tudi Ozzie. Po nekajdesetminutnem tavanju po Upper East Sidu se je, na da bi pravaprav vedela, kako, znašla na stopnišču Metropolitanskega muzeja. Ljudje, ki so ponavadi živahno čebljali in glasno opravljali so bili tokrat dokaj tihi, tišino (če si lahko tako imenoval okolico New Yorka, kjer je promet vedno navzoč) pa je motilo le nekaj vztrajnih glasov. Ne, da bi kaj dosti pomišljala se je Ozzie povzpela proti vrhu stopnišča, nekje na tričetrt poti pa je sedla in se zagledala v dogajanje pred seboj. No, v bistvu se ni dogajalo nič. Promet in mimoidoči ljudje, ki so zaprti sami vase in le redkokdaj s kom spregovorijo. Blazno zanimivo.
Ozz je iz nahrbtnika, ki ga je imela s seboj potegnila cigarete in eno prižgala. Vedno jih je imela na zalogi, za primer brezizraznega razpol9oženja, ki se je pri njej pojavilo vsakih nekaj tednov. Globoko je vdihnila dim in nikotin ji je zaplal po žilah ter jo nekoliko poživil. Sicer za to ne bi potrebovala cigaret, v takšnih časih pa so se ji zazdele kot elektrošoki za oživljanje, saj so jo rešili tiste brezbrižnosti do vsega, kar se je pravzaprav zgodilo.


[Chuck ]

Leyla si je vzela čas, da je prišla do tega popularnega stopnišča. Med potjo je razmišljala o svojih počitnicah v Franciji in svojem oboževalcu - ljubimcu. Bilo ji je nekoliko žal, ker ga je morala zapustiti, so pa počitnice prinesle vsaj eno dobro stvar. Pobotala se je s Sereno, svojo zapriseženo sovražnico od ... že od malih nog. Prispela je do stopnišča in ker Erica še ni bilo je iz torbice potegnila cigareto ter si jo prižgala. Opazovala je klapo, ki se je zbirala ob vznožju. Nikogar ni poznala, pa tudi po njihovih oblačilih je sklepala, da ne spadajo ravno v elito. Zato se je namrdnila in iskala kakšen znan obraz. Ko nikogar ni našla je le zavzdihnila in namrščeno opazovala meglice, ki so se potuhnjeno plazile nad tlemi. "Ja jesen se bliža," je zamrmrala sama sebi v brk. Spomnila se je lanske jeseni in pomislila, da je to leto neprimerno srečnejša. Še vedno jo je bilo sram priznati, da je to ena in ista Leyla Charlotte Duerre. Lani ob tem času je zviška gledala vse in vsakogar, ki ji je prekrižal pot, letos pa si je počasi pridobivala zaupanje ljudi in upala je, da bo tako ostalo tudi vnaprej. Pohodila je pogoreli ogorek in si prižgala nov cigaret. Namrščila se je in gledala oranžno iskrenje. Vrgla ga je na tla in ga skoraj celega pohodila. "Naj gre k vragu," je skoraj zaklicala in v istem hipu zagledala znano postavo, ki se ji je približevala. "Eric," je zacvilila in se pognala k njemu. Objela ga je, kot da ga ne bi videla že deset let in ga poljubila na obe lici. "Blazno sem te pogrešala ko sem bila v Franciji. Srečala sem se s Sereno, saj ti je verjetno povedala, tebe pa nisem videla nikjer. Kje si tičal?" Vse je zdrdrala v eni sapi in ga nasmejano potegnila za roko. "Greva v muzej ali bova posedala na stopnišču? Če ti po pravici povem mi ni več toliko do tiste razstave.

((Eric?))

Eric je vedel da zamuja. Vedno je. V tem sta si bila z sestro očitno podobna,vendar verjetno ne bi prispel tako hitro, če ne bi vedel da se bo srečal z Leylo. Zdolgočaseno je hitel po ulici navzgor do meta stopnišča, kjer naj bi ga čakala sestrična. Ko je že bil ulico proč, je srečal nekega fanta in moral je priznati da je bil resnično lep. Seveda se je tam ustavil za par minut. Ko bi bilo le za par. Da ljubi moške je kar veliko ljudi vedelo, skratka celotni Upper East Side. Pa kaj potem. Seveda pa ne bi vedeli če ni bi tista psica Georgy med večerjo vse ščvekala mami. Potem pa je bil tu še Asher, v katerega se je zaljubil v bolnici. Očitno je bilo da je debil. Čeprav se ni počutil najbolje na zabavi, je z žalostnim navdušenjem gledal kako Blair pošilja vsa pisma, slike in vse stvari Gossip Girl. Pa kaj če vsi vedo kaj je z njim. Kakor koli, Jenny je bila še zmeraj njegova prijateljica, čeprav ji je speljal fanta in morala sta priznati da je kreten.
Kakor koli, fantu ki ga je srečal je bilo ime Jake. Zdel se mu je zelo lep, vendar je na koncu ugotovil, da je fant totalno brez smisla za humor in romantiko. Čeprav je bilo vidno da je gej, mu rajši ni dal svoje telefonske številke. Rajši je odrvel naprej po ulici do Leyle.
Tekel je, ko je na stopnicah srečal Leylo. Najprej sta se nekaj časa objemala, še prej zakričala imeni drug drugih. Ko jo je poslušal, je odgovoril:"Pač nisem človek za v Francijo" je odvrnil, čeprav naj bi bili francozi prav romantični. "Povsod, malo tu, malo tam, pa ti poleg tega da si bila v Franciji?" jo je vprašal. "Lahko sva samo na stopnišču, greva na sladoled?" je dejal z nadvušenjem in se nasmehnil.

Leyli se je še kar smejalo, ko je poslušala Erica. "No, saj nisem rekla, da bi moral iti v Francijo. Sicer pa sem tam spoznala prav lušnega Francoza ... No, ja, potem pa sem doma pasla dolgčas in čakala, da mine čas, vmes pa sem spoznala kakšna ozkogleda, naduta trapa sem bila in zdaj sem tu." Zarežala se je in razširila roke, češ, naj pogleda novo Leylo. "Ampak tebe pa ne bi zamenjala za nič na svetu." Obrnila se je k njemu in na obrazu se ji je zarisal precej nenavaden nasmešek. Spominjaš me na bratca, ki ga nikoli nisem imela." Utihnila je in se pogladila po licu. Ni še bila navajena, da takole izpoveduje svoja čustva in tudi zdaj je bilo nekoliko čudno. "No, ja," je zavzdihnila čez čas, "torej greva na sladoled." Prijela ga je za roko, tokrat nekoliko bolj nežno, saj je po zaslugi opravljivke vedela, da ni nobene možnosti, da bi si to gesto napačno razlagal in se odrinila od ograje. Želela si je, da bi obula kaj drugega, ne te glasne petke, ki so udarjale ob tla, kot da bojo vsak čas preluknjale asfalt. "Bog, sovražim te čevlje," ja zamrmrala. "Takoj, ko pridem domov jih zabrišem v smeti." "Hm. Si spoznal koga? Med počitnicami mislim? Se je kdo priselil, se je kdo odselil? Povej mi vse, zdi se mi, kot da sem bila čisto odrezana od sveta zadnja dva meseca." Gledala je Erica in sploh pozabila flirtati z vsemi osebki moškega spola. Vsak dan znova se je zahvaljevala ... morda ne ravno bogu, ampak nečemu pač, da je poslala svojo maman v tri krasne in nehala upoštevati njene čudaške nasvete. Bilo je osvobajajoče, ko se ji ni bilo treba več pretvarjati.
Počasi sta prispela do sladoledarja in Leyla je obstala pred bogato ponudbo. "Oh, preveč je vsega. Kaj boš ti Eric?"

[piš tu naprej al pa se nekam prestav]

Kakšen dougcajt, si je mislil Chuck, ko je hodil po sobi gor in dol in ni vedel kaj naj se da. Razmišljal je kam bi lahko šel oz. kaj bi lahko počel. Nato pa se je spomnil na Meto. Nekakšno zbirališče
elitnežev. Zakaj pa ne? Mogoče pa še koga srečam si je mislil, saj tam že dolgo ni bil. No, saj je imel tudi kaj za počet za razliko od danes. Zavzdihnil je in se malce počesal nato pa se kar peš odpravil
do tja, saj ni imel daleč. Stopnišče sicer ni bilo prazno, polno kot
ponavadi pa tudi ne. Čudno si je mislil a koga briga. Bo pač malo sam posedal in kakšnega prižgal. Vsaj zunaj bo, na zraku in ne doma. Ko pa se je tako približeval stopnišču je tam zagledal sedeti neko dekle, ki se mu je zdela precej znana samo, da se ni mogel spomniti od kod. Moral je izvedeti, zato se ji je približal in se kar vsedel zraven nje. "Se poznava?" je kar direktno vprašal z nasmeškom. Včasih je bil zelo direkten. "Tako znana si mi" je še dodal in buljil vanjo.

"Drugače pa sem hotel iti malce ven iz New Yorka, vendar mi mami ne dovoli, zaradi stvari ki so se zgodile" je dejal nekoliko otožno. Resnično si je želel iti drugam, za nekaj časa proč od tod, poleg tega pa na Upper East Sidu, čez počitnice ni užival najbolj, saj ni bilo ne Serene, Jenny in ostalih. Zdelo se je kakor da je ostal sam na svetu.
"Jaz pa za sestro, poleg Serene" ji je odvrnil. "Prav" ji je odvrnil in skupaj sta se odpravila nekaj metrov navzdol."Spoznal nisem najbolj veliko ljudi, da bi se kdo odselil, ne vem. Priselil se tudi ni. Kakor koli poletje na Upper East Sidu je bilo skrajno dolgočasno" ji je odvrnil z žalostnim glasom. "Nate in Serena sta se zaročila, to si verjetno že slišala?" ji je dejal povsem sproščeno. Njegova starejša sestra se bo poročila.
"Ne vem. Pisaticjo? Lahko pa naročiva dve skledi drugačnega sladoleda, ga pojeva napol potem pa zamenjava, vsaj s S sva tako počela?" je predlagal nekoliko manj zavzeto.

"Zaradi stvari, ki so se zgodile? Kaj pa se je zgodilo tako groznega, da ne bi smel v Pariz?" Zaznala je spremembo v njegovem razpoloženju in je zato raje utihnila. "Oh, Eric, kaj res nisi mogel preprositi staršev, da bi te pustili nekam drugam? To pa sem slišala, ja. Kar ne morem verjeti, da se bo že poročila." Za hip se je izgubila v svojih mislih in se je zato zdrznila, ko ji je Eric predlagal sladoled. "Hm, ja. Lahko narediva to." Naročila je svoj sladoled, počakala še na Erica in zavzdihnila. Res ji je bilo žal, da se je imel med počitnicami tako obupno. Zato raje ni nadaljevala z opisom svojih odgodivščin in raznih veselih prigod. Počasi sta se sprehajala, ne da bi Leyla točno vedela kam sta namenjena. Niti je ni prav zanimalo. "Oh, Eric, tako mi je žal, da se nisi imel boljše med počitnicami ... Imaš za zimske počitnice že vse splanirano? Lahko bi šla kam skupaj. Jaz še vedno ne vem kaj planirajo moji starši, tako, da bom verjetno imela čas. Mogoče bi lahko šla v Anglijo? Kaj praviš?" Zraven pa lahko vzameva še Sereno, Nate, Blair ... Hm, no ja, Blair verjetno ne bi hotela priti." Zavedela se je kaj blebeta in stresla z glavo. "Oprosti, kar odneslo me je tole načrtovanje. No, če slučajno še nimaš planov mi sporoči, prav?"
Prispela sta nazaj do stopnišča in tokrat se je Leyla usedla na stopnice. Ni je preveč zanimalo kaj si mislijo drugi, pa tudi Opravljivka je ni skrbela. Kakšno zgodbo pa lahko naplete iz sedenja na stopnicah in pogovarjanja s svojim bratrancem?
"Daj, usedi se Eric in se malo nasmej. Težko te gledam tako otožnega. Mi boš povedal kaj te teži ali se boš še naprej smilil sam sebi?" Leyla je vedela, da je njen bratranec včasih nekoliko neodločen in ga je treba pač spodbosti, da stori kakšno stvar. Gledala je njegov profil in zavzdihnila. Ne glede na to, koliko denarja so imeli in kako visoko so bili na družbeni lestvici, še vedno so imeli svoje probleme in težave, ki jih denar ni mogel ozdraviti. 'In tako je tudi prav,' je pomislila. 'Če bi se dalo z denarjem urediti vse, bi bili vsi že zdavnaj samo popolni roboti.'

"Resnično sem si želel v Pariz. Vendar upam da bom med naslednjimi počitnicami odšel v Francijo ali pa na Nizozemsko.Nekoliko me čudi, da se bosta poročila. Nate je bil ves čas z Blair, potem s Sereno..." je dejal. Eric je opazoval svojo sestrično. Bil je popolnoma prepričan da si nista niti malo podobna.
"Zimske počitnice. Nisem še planiral, čeprav bi z veseljem odšel v Anglijo!" je dejal povsem nadušeno. "Jaz, ti, Serena in Nate, za Blair nisem prepričan, še vedno je malce začudena, da sta se Nate in Serena zaročila. Mogoče še Chuck, če lahko??" je dejal nekoliko potihem in negotovo. Vedel je namreč da se ne bi dobro odneslo."Vendar ne bi mogli iti skupaj. Chucka sovražita oba Serena in Nate, zaradi tega ker je popolen ženskar, Blair ne verjamem da bi hotela iti zraven, zaradi Nata, kakorkoli, bilo bi zanimivo, čeprav bi bilo možno da bi se zgodil kar en majhen pokol, med vsemi" je dejal smejajoče. Očitno ni dobro če najbolj znani v eliti preživijo nekaj dni skupaj, vi isti hiši. S tem je mislil na Sereno, Nata, Chucka in Blair. Sam sebe ni nikoli dajal v elito. Hotel je biti nekaj drugega, posebnega, ne pa kakor njegova sestra, popolna za vse ljudi.
"Če pa bi moral izbirati med Chuckom in Sereno, pa bi izbral..." je dejal in utihnil. Serena je njegova sestra, z njo se druži že od malih nog, poleg tega pa je ona edina ki ji je mar zanj. Chuck pa mu ni nikoli očital in presojal kakšen je, čeprav je vedel da je gej.
"Koga bi pa še povabila?" jo je vprašal. Komaj je čakal da bodo spet počitnice. Hodil je lepo počasi. Na koncu pa se je poleg nje usedel na stopnice. "Nič mi ni" ji je odvrnil čisto potihem. "Oziroma, resnično sem si želel in si še želim oditi v Francijo" je dejal. "Povej mi torej, kaj o tvojem luštnem francozu?" ji je dejal.

Leyla se je veselo režala ob Ericovem razglabljanju o pokolih med Blair, Natom, Sereno in Chuckom. "Seveda bi lahko šel Chuck zraven, zakaj pa ne?" je odgovorila in se mu nasmehnila. Vedela je, kaj si misli o eliti in njenih članih, vendar se svojega porekla ne moreš znebiti, pa če si še tako prizadevaš. "Hmm, ne vem koga bi še povabila ... Mogoče bi pa samo tebe in Sereno, da preprečim prelivanje krvi. In Nata. Kaj bi Serena počela brez njega en teden?" Zasmejala se je ob misli na to in zmajala z glavo.
"Prav, potem pač ne bom silila v tebe, samo tega mi ne razglašaj, da ti ni nič, ko pa že vsi na daleč vidijo, da te nekaj teži." Zaščitniško ga je objela okrog ramen in ga stisnila.
"Oh, moj francoski ljubimec? Bil je nekaj najbolj popolnega, ker si lahko zamisliš in bilo je super, dokler je trajalo. Toda ne moreš pričakovati, da bo trajalo večno, še posebej, če živita v različnih državah. No, vsaj jezik ni bil ovira. Moja francoščina je še vedno precej dobra. Oh, pogrešam ga, ampak ga bom prebolela. Rekel je, da bo pisal, pa še zdaj nisem dobila nič od njega. No, ja, niti nisem pričakovala. Kaj pa lahko pričakuješ od Francoza?"

((Sorry za kratek post, ampak mama teži :S))

"Saj veš kakšen je Chuck, če bi le imel možnost bi te začel osvajati" je dejal popolnoma nasmejano. Chuck je bil samski, ali pa ne, vedel je da se nekaj dogaja med njim in Blair.
"Prelivanje krvi ni skoraj nikoli izogibno, vsaj okoli Serene in Chucka, ne. S bi naredila vse da bi ubila Chucka, pa saj veš kaj si ona misli o njem?" je dejal popolnoma sproščeno.
Vsakdnjevni prepiri so značilni za Chucka in Sereno, ki sta bila skoraj zaprisežena sovražnika. "Vsekakor bi bilo zanimivo, vendar bi bilo najbolj zanimivo, če bi šla Serena in Chuck, oba skupaj." je dejal. "Enkrat se že bosta morala spoprijateljiti" je dejal še bolj sproščeno.
Gledal jo je naravnost v oči. "Pač, vse je zateženo, poleg tega pa sploh ni nobenega časa za zabavo" je dejal. Ko ga je objela, je še on objel njo. "Zanimivo, resnično zanimivo. Francozi so naravnost romantični, poleg tega pa sem se tudi sam začel učiti francoščino, prav v ta namen da bi odšel v Pariz in kakšno korist imam od tega?" je dejal. "Vsekakor je zanimivo, da si bila z francozom v postelji, čeprav so taka vrsta ljudi ki prav hitro zamerijo, pa tudi če se jim še tako opravičuješ" je dejal nekoliko otožno. "Glede zimskih počitnic pa... Če bo Chucku in Sereni do takrat uspelo zgladiti spor, kar upam, lahko gremo kar vsi, če pa ne, pa bo treba narediti nekaj nujnega" je šepetal, pri tem tako hitro, da ni vedel če ga je Leyla razumela. S tem da bi moral zgladiti spor, je mislil da bi se moralo zgoditi nekaj hudega, vendar resnično hudega. Če bi bilo treba bi si še enkrat prerezal žile. "Naredil bom vse da bosta postala prijatelja" je dejal.

"Ah, Chuck tako ali tako osvaja vse kar leze in gre in je čisto slučajno ženskega spola. Hm, saj zato pa ne vem, če bi ga povabila ... Serena zna biti precej vročekrvna in res ne bi bila rada sokriva kakšnega umora," se je zarežala. "Oh, saj bi lahko rekel meni ... Ne bi bilo treba da se mučiš z učiteljem, ki se je po možnosti francosko učil samo v osnovni šoli." Spomnila se je ur francosščine v svoji šoli in zavzdihnila. Bilo je resnično grozljivo, koliko napak je lahko naredil človek, ki naj bi imel diplomo iz francoščine. "Čeprav verjamem, da so tvoji starši najeli najboljšega, ki je bil na razpolago?"
Poslušala ga je, ko ji je razlagal o Francozih in njihovem temperamentu. "No, saj mi ni imel kaj za zameriti. Med počitnicami sem bila njegova in samo njegova. Za njega sicer ne vem, vendar mislim, da je bilo isto. Potem pa ... Saj veš, šola se pač mora začeti in morala sem oditi. Saj imam njegov naslov, vendar mislim, da bi mi lahko on pisal prvi, če mu je res toliko do mene, kot mi je zatrjeval."
Prisluhnila je Ericu, ki je zdaj šepetal in podton v njegovem glasu jo je prestrašil. "Eric, ne drzni si pomisliti na to, da bi storil kaj čudnega. Glej, še vedno je dovolj časa, da se pobotata. Sicer pa jaz niti ne vem za razlog njunega prepira. Po mojem ne more biti nič tako strašnega. Saj veš, mladostniški prepiri in podobno?" Zavzdihnila je in zmajala z glavo. Slutila je, da mora biti vseeno nekaj več in njen glas je izražal tako upanje kot strah. Ko je Eric izjavil da bo naredil vse kar bo potrebno, je to vzela kot dobesedno. Najverjetneje je bilo tako tudi mišljeno.
"Eric." Tokrat se je v njenem glasu razločno zrcalil strah in tudi nekaj odločnosti. "Eric, verjemi mi, da se ne splača sekirati zaradi tega butca Chucka. No, morda se je, ampak ni vreden, da bi ti naredil kaj takega, da bi ti spet pristal v bolnišnici. Moraš mi obljubiti, da ne boš več pomislil, na kaj takega. Prosim Eric, obljubi mi." Vedela je sicer, da Eric ponavadi drži besedo, toda če je šlo za kaj tako resnega ... Prav tako bi lahko rekel, da ji ne more obljubiti in kaj bo storila v tem primeru?

"On, je pač posebnež, v drugačnem smislu kakor jaz. Umor resnično ne, konec pa bi bil: zlomljeno srce, modro oko in zlomljena noga, čeprav ne vem komu bi se vse to zgodilo" je dejal malce nasmejano.
Chuck je bil njegov polbrat, in ga je imel rad neglede na vse. Chuck je bil edini ki ga ni obsojal, tako da tudi on ne bo njega. Serena je bila vročekrvna in prijazna. Zmeraj ga je zaščitila, neglede na karkoli. Spomnil se je prireditve, kjer je Blair Sereno oklicala za alhokoličarko. Branila ga je. In zato jo je imel rad. Bila je dobra po srcu in na nekakšen način plemenita.
"Z njimi se res ne splača ukvarjati" je dejal. "Mami je najela nekega moškega, ki je diplomiral iz francoščine in francoskega prava. Čeprav nikoli nisem vedel da se vse to da diplomirati" je dejal ter se zarežal. Pogledal jo je. Počasi je jedel sladoled. Pistacija je bila že od nekdaj najljubši je sladoled.
"Upajmo da ne bo pozabil nate. Zakaj pa si sploh prišla v šolo?? Če bi jaz imel takšno priložnost, bi si podaljšal počitnice, vsekakor" je dejal, ter se namrščil, resnično si je želel v Francijo. "Če pa ti ne bo, pa mu ti najprej piši!" ji je predlagal.
Eric jo je poslušal. "Misliš da je tako lahko živeti pod isto streho, kakor onadva? Oba imam rad in ko se skregata, vsak želi da se postavim na neko stran. In ko se na Chuckovo, mi Serena zameri, če pa se na Serenino, pa mi zameri Chuck. Vsekakor mučno. Lahko si srečna da ti tega ni treba doživljati" ji je dejal z zaskrbljenim glasom. "Če bi bili to mladostniški prepiri, bi vsekakor bilo drugače, vendar se Serena in Chuck resnično sovražita" je še dodal.
Pojedel je že skoraj polovico sladoleda. Sladoled se je že skoraj začel topiti v tekočo snov. "Chuck ni butec, lahko je tebi, vendar je moj brat, in ga imam rad" je rekel. "Če bi že poskusil, bi vsekakor naredil vse, da ne bi spet pristal v tisti umobolnici, čeprav ti lahko obljubim, da ne bom naredil kaj preveč kritičnega" ji je obljubil. "Vsaj v mojem pomenu besede kritičnega" je še pripomnil in se nasmehnil.
Posoda s sladoledom je bila že pol prazna, zato ji je predlagal : "Zamenjava??".



[ker si rekla da si gledala Poison Ivy, upam da te neč ne mot, da sem tist dogodek uporabu]

"Ja, ne bi se ravno čudila," je pripomnila Leyla. "Francoskega prava? Iz tega lahko diplomiraš? Jaz sem do zdaj slišala samo za rimsko pravo. Zagotovo je nek čudaški piflar, ki zateguje besede čez nos in se trudi zveneti kot pravi Francoz. Sem slišati kot on? Excuzeees-moi?" Zanalašč je zategnila prvo besedo in se zarežala ob misli na takšno izgovorjavo.
Namrščila se je ob naslednjem vprašanju. "No, saj sem bila skoraj cela dva meseca tam in letos sem zadnji letnik, tako da ... No, saj veš, ne bi naredila ravno najboljšega vtisa, če bi se prikazala sredi prvega semestra." Skomignila je z rameni. "Oh, Eric, včasih ste moški tako predvidljivi. Ne more biti ženska tista, ki prva piše. Prosim lepo. Čeprav ..." je dodala čez čas, "mogoče pa bom, ampak Sereni niti besede, prav?"
Mrščila se je v svoj skoraj nedotaknjen sladoled, ko ji je razlagal o Sereni in Chucku. "Zagotovo se je težko postaviti na eno stran, če veš, da boš pri drugi slabo zapisan. Hvala bogu, da nisem na tvojem mestu. In res ne vem kaj takega bi se lahko zgodilo, da bi se zdaj tako sovražila. Čeprav verjetno ne bom nikoli izvedela." Pač nisi bila tam, kajne? "Hja, Chuck je butec, se strinjam, ampak je po svoje posrečen. Že njegov nastop je tak, da ne moreš ostati hladen ..." Zavedla se je kaj je rekla in raje utihnila. "Pa ne mislim v takšnem smislu, saj veš ... Pač ne moreš ostati resen. Bog, poslušaj me, zvenim kot zaljubljena najstnica. Res nisem v Chucka." Stresla se je že ob misli na to.
"Eric, povedala sem ti, kar sem mislila, upam, da si me poslušal. zagotovo ni treba, da se ti ... žrtvuješ zaradi njunega prijateljstva. Verjemi. Saj bosta sama uredila."
Leyla je z obžalovanjem pogledala svoj sladoled in ga nato podala Ericu. Zarežala se je ob stopljeni lužici zelene barve, ki je plavala v njegovem lončku. "Naslednjič boš ti častil sladoled, tole ni ničemur podobno."

[ne moti me ]

"Baje naj bi bili francozi nekaj posebnega" je dejal in se namrdnil. "Ces't un trusse" je še po francosko pripomnil. "Kaj sem pravkar rekel??" je dejal in se začel na vse glas smejati. Bilo je resnično zanimivo. Trusse. Saj se tako reče. Nikakor ni bil prepričan, bil je mnenja da se tako reče sladoled, vendar ni bil prepričan.
"Pač, bi pa rekla da si imela hudo gripo, ter malarijo, ali pa kaj takega, čeprav ali se v Franciji sploh dobi malarijo?" je dejal in se še enkrat nasmehnil. Malarija, to je bila neka huda bolezen. "Ali pa bi dejala da te je pičila kača, da imaš virozo, si dobila raka, čeprav bi bilo to mogoče še celo preveč pretreslijo. Kakorkoli, imela bi na tisoče izgovorov" ji je predlagal, saj je hotel da di vsaj nekdo užival v Franciji.
"Piši mu. In potem smo moški nepredvidljivi, kaj pa če ti ne piše?" jo je vprašal. "Čeprav, boš videla da ti bo odpisal, če mu boš pisala, če pa ti ne bo, pa najemi morilca" je dejal in se spet nasmehnil. Upal je da Leyla ne mislil, da je mislil resno, ter dodal:"Šala". "Tiho bom kot grob" je dejal umirjeno. Očitno resnično ni hotela da njegova sesta izve.
"Ja, lahko si srečna!" ji je odvrnil, ko jo je poslušal. "Resnično nisi vanj?Saj ne bi bilo nič narobe." je dejal in se začel smehljati. Njegova sestrična in njegov polbrat da bi bila skupaj. "No, če resnično nisi zaljubljena, potem pa vsaj priznaj da ti je všeč" ji je še pripomnil.
"Prav, prav, ne bom poskušal nič tragičnega" je dejal. "Čeprav bi kdaj pa kdaj pomagalo, da bi se pobotala" je še zraven pripomnil. "Naslednjič jaz, vsekakor. In kdaj prideš k nam na pogovor z Sereno, glede poroke??" jo je vprašal.

Leyla se je zarežala ob njegovi izjavi. "Še nikoli nisem slišala nikogar, da bi rekel sladoledu trusse. Rekla bi, da je prej la glace ali pa la creme glacee, če smo že pri pravilni izgovorjavi. Poleg tega pa mislim, da je malarija bolj problem v Afriki kot pa v Franciji." Nasmehnila se je. "Oh, raka ... To bi bil pa res hud izgovor. prepričana sem, da bi me vsi nosili po rokah, ko bi prišla nazaj. "Veš kaj, Eric, mislim, da mu bom res pisala. In če bom dobila odgovor boš ti prvi, ki bo izvedel." Zamislila se je ob njegovem predlogu. "Hmm, slučajno veš, kje bi lahko najela kakšnega vrhunskega plačanega morilca?" Ko je videla, da se Eric boji, da ga je vzela resno se je naglas zarežala.
"Eric, povedala sem ti, da nisem v Chucka!" Spet se je stresla. Če bi bila in bi mu to namignila bi bila že isto sekundo slečena. Brr. Ne hvala. In tudi všeč mi ni!" je igrivo zaklicala in ga boksnila v ramo.
"Hmm, ne vem. Prepričana sem, da imamo še dovolj časa. Oh, po mojem sem celo bolj živčna kot ona. Ne, to ne bo šlo," je zavzdihnila, ko se je spomnila Serene na stranišču, tik za tem, ko je javno oznanila zaroko. "Eric, ti lahko nekaj zaupam? Samo zato, ker vem, da me ne boš izdal, prav?" Ošinila ga je z očmi in se zastrmela naravnost predse. "Mislim, da Serena ni ravno srečna. Ne vem, takšen občutek sem dobila, ko je stala na odru in govorila kako ga ima rada ... Poznam njen pogled, Eric, v zadnjih letih sva se tolikokrat skregali, da že ne morem več prešteti. Lahko ji sicer omeniš tale pogovor, ampak po mojem ne bo ravno zadovoljna, da sumničiva o njej. Ampak, to je njena zaroka, njeno življenje in ne glede na to kakšni prijateljici sva nenadoma postali, se me to ne tiče. Se mi pa zdi, da ji moramo stati ob strani. Sploh tisti, s katerimi se največ druži," je tiho dodala in se zamislila. Zanimivo, kako se lahko človek spremeni. Tokrat jo je res skrbelo za prijateljico.

"Kaj pa sploh pomeni trusse??" jo je z zanimanjem vprašal. Ker ni odšel v Francijo, je pozabil na francoščino. "Saj res glace, čeprav me resnično zanima, kaj je potem trusse??" jo je še enkrat vprašal.
"Seveda mu boš, in seveda boš dobila odgovoro" je dejal spodbujajoče, saj jo je hotel spodbuditi. "Prvi. Resnično prvi" je dejal nekoliko negotovo, ker je pričakoval da ga bo potrdila. "Če ga že iščeš, ti priporočam da greš v kakšen kurbirski klub, kjer jih je večina, vendar ne moreš biti prepričana, če bo vse res. Lahko pa ga ubijem tudi jaz" je dejal in se pričel smejati. Vsekakor to ne bi naredil Leylinemu ljubimcu, vendar bo po vsej verjetnosti to naredil neki drugi osebi.
"No, čeprav je spal že skoraj četrtino ženskega prebivalstva tukaj na Upper East Sidu" je dejal povsem umirjeno. Na dan spi z dvema, tremi dekletami, mogoče še celo več" je še pripomnil.
"Lahko, in ne bom te izdal" ji je odvrnil potiho. "No, S je bla najprej še kar srečna, čeprav zdaj zgleda, kako da je v globoki depresiji" je dejal. "No, škoda da me ni bilo na zabavo. Me prav zanima kakšen je bil Blairin obraz, ko sta oznanila da sta zaročena?" je pripomil. "Čeprav me nekoliko čudi, da na Sereninim obrazu, skoraj nikoli več ne vidiš nasmeška" je rekel. "Očitno je v depresiji, očitno še večji, v kakšrno jaz kdaj pa kdaj zabredem" je dejal žalostno. Njegova sestra se ne veseli da se bo poročila. Vsaj on bi se, če bi se poročil z osebo ki ji ljubi, oziroma kar z dvema oseboma.

[sory... za kratek post brez navdiha ]

"Trusse ne pomeni nič, kolikor jaz vem. Trousse pa je peresnica," se je zarežala. "Seveda boš prvi. Če nekaj objubim se tega tudi držim. Hmm ... Bom raje komu naročila naj poizve za mene, ali pa bom morda prosila kar tebe, dobra ideja, Eric!"
Novica, ki jo je izvedela o Chucku je sicer ni šokirala, tudi presenetila je ni, zato je le skomignila. "No, to je čisto njegova stvar. Tudi če spi z desetimi dekleti na dan. Misliš da mu je že kdaj to uspelo?" se je igrivo zamislila in resno pogledala Erica, kot da jo stvar neznansko zanima.
"Hja, no nekoliko sem te pogrešala na zabavi. Blairin obraz? Si lahko predstavljaš obraz človeka, ki hkrati izve, da so mu umrli vsi najbližji sorodniki in prijatelji, poleg tega pa vidi svojega ljubimca zbežati z drugo oziroma drugim? Nekaj takšnega." Zamišljeno je poslušala o Sereni. "Zadnje čase je res nekam nesrečna. Mislim, izgleda skoraj tako, kot da jo je Nate prisilil, da se zaroči z njim. Bog, če ne bi vsaj približno poznala Nata bi rekla, da jo morda je ... Vendar mislim, da bi se mu Serena lahko tudi uprla. Tole filozofiranje pa naju ne bo nikamor pripeljalo. Greva počet kaj drugega, da se malo otreseva čudnih misli?" Razmišljala je, kam bi lahko peljala Erica. "Lahko greva v kakšen shoping center, v restavracijo na kosilo, v park ... Ti povej kam te najbolj vleče. Ali pa ostaneva kar tu? Meni je res vseeno, samo ne bi rada obema zamorila dneva s tem globokoumnim razmišljanjem." Spomnila se je še nečesa. "Mimogrede Eric, tebe še nikoli nisem videla z nikomer. Ti je všeč kdo?" Pojedla je njegov sladoled do konca in vstala, da bi vrgla šalčko v koš. Mimo se je zapeljala velika limuzina in Leyli se je za trenutek zazdelo, da je za oknom ugledala znan obraz. "Blede se mi," je zamrmrala naslednji trenutek in šla nazaj do Erica.

"Aha. Vsekakor je moja francoščina obupna" je dejal in se prijazno nasmehnil. Resnično bi moral posvetiti več časa učenju tujih jezikov, ki so mu kar šli od rok. "No, upam da boš res držala obljubo, veliko sreče pri pisanju, pazi da ne boš najprej začela z živjo, kako si, pač začni, pač kako je strasten, da ga ljubiš ali kaj takega" ji je predlagal. "Vsaj jaz ponavadi, če že moram pisati napišem" je še dodal. Pisma je zadnje čase kar pogosto pisal, pa ne da bi bil brez telefona ali računalnika. Bil je mnenja da so osebna pisma, napisana na roko, saj se tukaj nekako pokaže kako imaš rad osebo.
"Z desetimi??" je vprašal zamišljeno in se naredil da premišljuje. Nato pa se je nasmehnil. "Kaj sprašuješ če pa že veš?" je dejal. "Seveda da je, baje naj bi z sobaricami v njegovem apartmaju, vsaj kakor sem jaz slišal" je še hitro dodal zraven. Chuck je bil resnično moška kurba, pač si ni mogel pomagati, ko pa je spal s tolikmi ženskami. Če je Erica kdo vprašal kako je ime njegovemu bratu, je le dejal da je Chuck Bass, in že vsi so bili prevzeti, saj je bil očitno velik zapeljivec, zabavljač in splošno zelo znan po celtonem New Yorku.
"Potem je bila Blair bleda kakor stena, čeprav me čudi da sta ji Nate in Serena to povedala šele na zabavi??" je dejal. Blair je očitno to zelo prizadelo. Saj jo je nekako razumel, sam je bil z Asherjem, naslednji dan pa ga je srečal z Jenny. Vsekakor mora pozabiti na tisti dan. Tako kakor Jenny, ki je istega mnenja kakor on. Asher je kreten.
"Vsekakor sem prepričan da je ni prisilil, čeprav bi bilo možno, vendar ne, Serena je dovolj pametna in bi se mu uprla, ali pa jo je premamil ljubezen do njega in je pustila da jo je prisilil. Kakorkoli ni srečna!" je dejal odločno. "Lahko bi odšla v Bendels ali pa v Gucci" je predlagal. "Že dolgo nisem nakupoval, vendar ti odloči kam, in so mi shoping centri še najbolj pri srcu" ji je dejal. "Pojdiva" je dejal odločno.
"In me mogoče tudi ne boš, vsaj na cesti ne, s tem imam slabe izkušnje, pač imam mnogo ljubezni, resnično ogromno" je dejal. V resnici je bil Eric prav naiven. Vsako lepo telo in sladka beseda sta ga zavedla. Že je hotel reči nekaj, ko je videl da je z Leylo nekaj narobe. "In zakaj se ti blede?" jo je vprašal.

"Ah, saj ni tako obupna, samo obnoviti bi jo moral vsake toliko časa. Oh, seveda bom začela nekaj takega ..." Zarežala se je, ko se je spomnila kaj mu je govorila nekega večera, ko je imela v sebi malo več alkohola kot je sicer ... dovoljeno. "Tu es tres passionne, mon amoureux," je potiho zamrmrala in zardela. "Oh moj bog. Šele zdaj vidim kakšno sramoto sem si delala pred njim. Bog, Eric, po mojem je bil prav vesel da se me je znebil," se je zahihitala skozi prste, s katerimi si je pokrila obraz.
"Hm." Namrdnila se je nad Chuckovim divjim življenjem. "Saj ne da me posebej zanima, ampak ali je katera že zanosila, ko je spala z njim? Ne zdi se mi ravno tip, ki bi posebej pazil na to kaj dela." Zmajala je z glavo in pogledala Erica.
"Te skrbi za Blair? Že kdaj prej je doživela razočaranja in še vedno se je pobrala. Tudi zdaj se bo. Vendar rabi nekaj časa, da premisli vse skupaj, saj veš." Razmišljala je, kje ni bila že nekaj časa in se nazadnje odločila za Gucci. "Torej greva v Gucci. Zadnjič sem videla neka super očala tam ... Upam, da jih še imajo. In še sončna očala, za katere sem takoj vedela komu bi pristajale. Tebi namreč." Nasmeh ni bil čisto iskren, saj je videl da Erica še zmeraj nekaj teži in ga je hotela malo otresti črnogledih misli. "O, kaj pomeni, da imaš veliko ljubezni? Slabe izkušnje pa imamo vsi, Eric. In če te skrbi, kaj bo rekla javnost ... No, saj veš, radi pograbijo zgodbo, a jo hitro pozabijo. Ali je problem v tvojih straših?"
Leyla je obnemela a se hkrati že streznila. "Preveč govorjenja o mojem skrivnostnem ljubimcu mi škodi. Pravkar sem mislila, da sem ga videla v limuzini, ki je peljala mimo. Lahko greva, Eric? Čim hitreje." Ozrla se je naokoli za kakšnim taxijem in kot naročeno je eden pripeljal mimo vogala. "Taxi," se je zadrla. Ustavil je ob pločniku, Leyla pa je potegnila Erica za roko in ga strpala v avto. Taksistu je povedala naslov nakupovalnega centra ter se naslonila nazaj. "Veš, včasih mi je pa prav všeč, da živim na Upper East Sidu," je zašepetala Ericu in se zahihitala. Gledala je skozi okno, druge avtomobile, ki jih je taksist prehiteval. "No, ne bi se pa rada ravno ubila. Bi šlo nekoliko počasneje, prosim?" je zaklicala naprej in z nasmeškom opazila šoferjevo reakcijo. Kmalu so ustavili pred centrom in skočila sta ven iz avta.

[piš tam k je gucci, ok? ]