Blagovnica Barneys

S pogledom, uprtim v tla je Chuck s hitrimi koraki prišel pred blagovnico Barneys. To ni bil ravno tradocionalen prihod zanj. Ponavadi je bilo vse bolj veličastno; črna, dolga limuzina z zatemnjenimi okni, naprimer. A vendar to ni bila vsakdanja priložnost. Ko se je ozrl naokrog, je opazil, da pravzaprav tudi ne običajen prostor. Skoraj nikoli ne bi njega, Chucka Bassa, našli tukaj. A danes je bil in na obrazu se mu je kot vedno poigraval ciničen nasmešek.
V mislih je premleval dogodke, ki so ga pripeljalo do sem. Brskal je po internetu, ko je nenadoma dobil prijateljski namig.A on seveda ne bi izpustil možnosti, da vidi Blair. Zadnje čase ga je to ves čas preganjalo in še sam ni vedel, kaj se z njim dogaja. Seveda pa svojih misli ni še nikoli delil z nikomur. Da se bo naslednji dan vse pojavilo na strani Gossip Girl? Ne hvala, si je v mislih odločno rekel in se naslonil na zid. S pogledom je spremljal ljudi, predvsem ženske vseh let, ki so hodile v in iz trgovine. Nikoli ni razumel, zakaj ženskam toliko pomeni nakupovanje. Očitno je nekaj na tem, sicer ne bi po več ur preživljale v ogromnih nakupovalnih centrih in delale vse, kar so pač ženske tam delale. Odgnal je te misli in nenadoma je njegovo oko ujelo tisto, zaradi katere je v dokaj mrzlem jutru slonel tam.
Blair Waldorf. Kot vedno, popolna. Dolgi lasje so ji plapolali za hrbtom in Chuck se je nevede nasmehnil. Torej je imel tisti, ki mu je poslal namig, prav. Morda je bila celo Blair sama... Za trenutek se je poigraval s to mislijo, potem pa pozornost spet preusmeril na dekle, ki se mu je približevalo. "Blair." je rekel in se ji nasmehnil. Ta nasmešek je bil mešanica ciničnega in tistega, ki bi izražal veselje nad snidenjem. Na koncu je prevladal cinični, medtem pa je pokimal temnolaski.

[ Blair ]

Blair je ovita v svoj topel volnen šal živo oranžne barve stopala po dolgi ulici, ki je vodila natanko proti veliki in mogočni veleblagovnici Barneys v kateri jo niso videli malokrat. Pravzaprav bi se lahko reklo, da bi čepela tam vsak dan če bi le imela to možnost in nekoga da bi čepel poleg nje, le da ji ne bi bilo preveč dolgčas. Tudi če bi bila to Serena vsa objokana in moreča ali pa Nate zadet in odsoten kakor je bil zadnje čase. Natančneje odkrat sta s Sereno doživela tisto...polomijo, kakor bi Blair z eno besedo vse skupaj opisala. Toda danes je bila na svojo nesrečo sama. Noja če bi se temu lahko reklo nesreča. Cel dan bo lahko postopala po trgovinah polnih prestižnih in visokih znamk, ki so vedno polnile njene omare. In potem se bo enostavno znašla, poklicala mamino limuzino in šoferju naprtila da naj vse skupaj lepo strpa v limuzino in odpelje domov. Popoln dan za Blair. Pa še šole ni bilo tako, da še dodaten plus zanjo. Odrinila je vrata blagovnice in se nasmehnila dokaj postavnemu varnostniku, ki je s pogledim zrl vanjo. Natančneje v njeno zadnjo plat a vseeno. Pravzaprav ji je še prijala pozornost, kakršno je nemalokrat dobila od takih in drugačnih pripadnikov nasprotnega spola. Toda pot je vzvišeno brez prevelikega obremenjevanja z svetlolascem nadaljevala naprej po hodniku do prve trgovine, ki ji je prišla pod roke. Toda, ko je že skoraj vstopila jo je skoraj prijelo, da bi se obrnila in dan raje preživela v postelji. In glavni razlog za to je bil postaven temnolasec s ciničnem nasmehom, ki je spremljal njeno gibanje kakor tarčo. Nasmehnila se mu je in stopila prednjega. ''Chuck.'' je dejala v pozdrav. Namuznila se je ob njegovem nasmehu, katerega je bilo že pričakovati, toda je bil pri Blair še vedno osovražen. ''Glavni razlog da si tukaj?'' je vprašala in se zazrla v njegove temne, prodorne oči.

Chuck je dvignil pogled in treščil v Blairine, vsaj po njegovem mnenju, čudovite oči. Ampak tako ali tako so se s tem strinjali vsi Upper East Siderji. Blair je bila pač kraljica, kot je ugotovila tudi opravljivka. "Glavni razlog, da sem tu?" je z nekoliko posmehljivim glasom ponovil njene besede. Potem je skomignil z rameni. Zakaj bi ovinkarili, če ni potrebe po tem? se je vprašal, potem pa v odgovor na njeno vprašanje izrekel le eno besedo. "Ti." Kolikor je poznal dekle, ki je stalo nasproti njega, je to ne bi smelo presenetiti. Preveč dobro ga je poznala... In on njo. Morda sta se prav zaradi tega ujela. Kot tudi Serena in Nate, ki pa sta po njegovih informacijah bila vsak na svojem domu in se zgražala nad svojo usodo. Res bi ju bilo potrebno vzeti v roke. A odgnal je te misli in se posvetil Blari. "Torej, še en nakupovalni dan, kajne?" je vprašal in se nasmehnil. Seveda ne s tistim običajnim nasmehom. Ker on pač ni bil običajen človek. Nikoli ni razumel, kaj dekleta vidijo na nakupovanju. Skomignil je z rameni in se odlepil od zida. "In, kako si kaj?" je vprašal in se ji rahlo približal. Bila je nekoliko manjša od njega, zato je rahlo sklonil glavo. Pogled mu je zdrsnil po njenem obrazu, in njenih ustnicah, ki jih je nekoč tako strastno poljubljal. Spraševal se je, kaj bi storila, če bi se sklonil in jo poljubil. To bi znal biti škandal. In zagotovo bi se njuna slika pojavila na prvi strani opravljivkine spletne strani... A morda ne danes. Odgnal je te misli in se s svojim značilnim nasmeškom posvetil Blair.

Blair se je že morala nasmehniti ob njegovem sarkastičnem nasmešku. Po njeni glavi se je pletlo tisoč in tisoč zgodbic kako bi lahko na zanimivejši način preživela sicer to dolgočasno in pusto popoldne. Zmrazilo jo je ko je nekdo odprl vrata v blagovnico in ob tem je našla še en dodaten razlog zakaj bi bilo sedaj bolje nekje ležati, lahko tudi poleg Chuck in se pošteno ogreti. Ampak bi zaradi tega res vrgla svoje nakupovalno popoldne stran? Absolutno. Nasmešek ji ni ušel. ''Noja dokaj prepričljiv odgovor.'' je dejala in njene oči so se zapičile v njegove kot puščice. Po eni strani j bila navdušena nad njegovo iskrenostjo in omehčanostjo, po drugi strani pa jo je to pošteno presenetilo in hkrati nekoliko tudi prestrašilo. Nekaj povsem novega je bilo to pri Chucku ampak po pravici povedano ni hotela na ven pokazati da jo je presenetilo, saj ni hotela pred Chuckom pokazati da ima tudi ona mehko plat, pa čeprav je to pred njim že enkrat pokazala. In po pravici povedano ji niti ni bilo žal. Skomignila je z rameni in se nasmehnila. ''Imaš mogoče boljšo idejo kako preživeti tole mrzlo, pusto in dolgočasno sobotno popoldne?'' je vprašala in se nekoliko dvignila na prstih, da je bil njen obraz le še za nekaj centimetrov oddaljen od njegovega. Prikimala je. ''Po pravici? Sedaj nekoliko bolje.'' je dejala in z nosom podrsala po njegovih ustnicah in ga dražila z nevarnim bližanjem svojih ustnic njegovimi. Nasmeška na ustnicah ni mogla skriti ko je opazila da mu vse skupaj ugaja tako kot njej tudi njemu.

Chuck se je ležerno sklonil in se približal Blairinem ušesu. "Kaj praviš na kakšen bolj... Zaseben prostor?" je vprašal in na obrazu se mu je spet pojavil njegov nasmeh. Bil je tako blizu, da je lahko zavonjal vonj njegovih las. Obrnil se je proti njej in se ji približal še bolj. Temu bi pravzaprav lahko rekli, da je bil nevarno blizu. Opaziti je bilo nekaj radovednih pogledov mimoidočih, ampak drugače se Chucku in Blair ni nihče kaj prida posvečal. Bilo mu je dovolj draženja iz njene strani. Tega preprosto ni prenesel, zato se jo je preprosto polljubil. Najprej nežno, da je lahko okusil okus njenih ustnic, potem pa vedno bolj strastno. Počasi se je umaknil in jo pustil v želji po še. Na dan je planila njegova osvajalska volja in na obrazu se mu je spet pojavil nasmešek, po katerem je bil skorajda prepoznaven. V bližini se je pojavila dolga, črna limuzina, ki jo je Chuck že prej naročil. Ozrl se je k dolgemu, črnemu vozilu, potem pa pomignil Blair. "Torej... Bi ali ne bi?" je vprašal in vprašujoče dvignil obrv. Limuzina je s svojimi zatemnjenimi okni in navsezadnje tudi dokaj razumevajočim voznikom predstavljala kraj, kjer bi se lahko zgodilo marsikaj. Pa še toplo je bilo noter. Rahlo izzivajoče je zrl v Blair.

Blair se je nasmehnila in ob misli na Chuckov apartma za primer ali pa kakšen prav tako zaseben prostor kot je naprimer njena soba, ali v skrajnem primeru le limuzina nje ali Chucka so se ji ustnice razpotegnile od enega ušesa pa do drugega. Resnično je bilo na njem nekaj tako posebnega da jo je spravljal zadnje čase ob pamet. Ne samo da je do njega nekaj čutila, kar do tedaj ni čutila do praktično nikogar. Kakor da bi si bila popolnoma usojena na to da sta skupaj. Tega pri Natu ni mogla nikoli čutiti, saj nikoli ni bil nihče mnenja da sta si v kateri koli stvari podobna ali karkoli enakega. Opazila je radovedne poglede mimoidočih, ki so z odprtimi usti zrli v Blair in Chucka, ki sta se nevarno približevala eden drugemu in se ob tem neizmerno zabavala kakor je izgledalo. Čisto jo je presenetilo, ko je njegove ustnice občutila na svojimi. Ni jo presenetila njegova neizbežnost, pač pa bolj to, da ga ni prav nič vrglo s tira Blairino igračkanje z njim. Njegove ustnice so postajale z vsakim trenutkom bolj razuzdane, toda na Blairino veliko presenečenje se je kar od nenada umaknil. Vrnila mu je nasmeh in to tistega potuhnjenega, kakor bi želela povedati, da jo to zelo težka odločitev zanjo, čeprav je odgovor seveda že vedela in ni jo presenetil kakor verjetno ne bo presenetil njega. ''Noja kaj pa vem?'' je začela in našobila ustnice, ''Ja zebe me pojdiva. Limuzina ali tvoj apartma?'' je vprašala navigano in svojo roko spustila okoli njegovih bokov in na njegovo zadnjico.

Chuck se je nasmehnil. Pravzaprav se je večino časa smehljal, a ob Blair je bilo drugače. Kot bi čutila, kaj hoče in kaj si želi. Bila je tako drugačna od ostalih deklet, ki jih je poznal. In to ga je na njen najbolj privlačilo. Pa tudi njun način razmišljanja, ki se je zdel popolnoma enak. Začenjal je razumeti to, kar so mu vsi pravili; da sta si usojena. "Limuzina." je rekel in pomignil na temno vozilo ki je stalo za njima. Spomnil se je njune prve noči; ki se je zgodila ravno v tej limuzini. In bilo je dobro, zato ga je zanimalo, če bo zdaj še boljše. Začutil je njeno roko na sebi, in še sam položil svojo na njeno zadnjico. Blair je bila vedno queen B, tista, za katero so se vsi občudojoče obračali. Opazil je tudi nekaj začudenih, pa tudi nevoščljivih pogledov, ki so jih proti njima streljale punce. Nasmehnil se je in se sklonil do Blair. Na hitro jo je poljubil, potem pa se umaknil in začel počasi stopati proti limuzini. Blair je skoraj nežno vodil za sabo, potem pa ji je odprl vrata zatemnjene limuzine. Počakal je, da je vstopila, potem pa še sam odšel za njo in zaloputnil vrata. Usedel se je poleg rjavolaske, in ne da bi izgubljal čas, se je obrnil in jo poljubil. Njeni poljubi so bili nekaj posebnega, vedno. Tako popolnoma usklajeni z njegovim, kot da bi poznala vsak njegov gib. Z roko ji je segel v dolge rjave lase in jo strastno poljubljal.

Ob njegovih dotikih se ji je naježila koža. Natančno je vedel kako jo prijeti in kako se je dotakniti. Kakor da bi jo še preveč dobro poznal. In očitno jo tudi je. Dvignila se je na prste da so se njene ustnice narahlo dotaknile njegovih, ko je pomignil na veliko črno limuzino ki je stala pred blagovnico. Prav na tisto limuzino v kateri se je zgodil njun prvič. Nasmešek se ji je ob tem resnično razlezel od enega ušesa do drugega in lahko je samo slepou upala, da Chuck tega ni opazil. Ni hotela da bi vsi spoznali, da ima tudi ona čustva. Prav ta čustva, ki jih je skrivala pred vsemi in jih gojila do Chucka. Samo ni se hotela spustiti tako nizko, da bi si upala priznati, kaj šele da bi priznala komu drugemu. Noja mogoče bi lahko zaupala Sereni ali pa Nateu samo slednji je bil z Chuckom že mnogo preveč v tesnem prijateljstvu da bi še kaj izblebetal. Ja Serena bo verjetno tista, ki jo bo doletela ta nesreča, da bo morala tiho poslušati Blairine izpovedi. Bog, to ji sploh ni bilo podobno. Na sebi in Chucku je opazila mnoge začudene poglede, saj sta tako eden kot drugi veljala za neujemljiva zanju, a usojena eden drugemu kakor so o njiju razpravljali ostali. Z nasmeškom je opazila obraze nekega začudenega dekleta, ki je bilo na robu joka. Verjetno zaradi tega ker je Chuck tako tesno držal Blair ob sebi in se ob tem še smehljal. Ja slepa ljubezen ni lepa. Stopila je v limuzino in ni ji bilo treba čakati dolgo, da so njen obraz že pokrili poljubi temnolasca poleg nje. Roke je ovila okoli njegovega vratu, še prej pa pritisnila stikalo, da se je reža med voznikom in njima zaprla. ''Tole je najin dan.'' je zašepetala Chucku in se nasmehnila.

Chuck se je nasmehnil, ko se je reža med njima in voznikom zaprla. Za trenutek jo je nehal poljubljati in se ozrl v njen obraz. Zasledil je toliko različnih stvari. In to mu je bilo všeč, ker tega ni bil navajen na njenem sicer dokaj brezizraznem obrazu. Vzignil je roko in nežno sledil liniji njenega obraza, ki je bil tako popoln... Ni umaknil svojih oči iz njenih.
"Popolnoma najin dan." Je zašepetal in jo objel. Ni vedel, kaj se je z njim dogajalo, kadar je bil ob Blair. Sploh ni bil podoben Chucku Bassu, kot so ga vsi poznali. In tudi Blair je bila drugačna... Je to ljubezen? je vprašal sam sebe. To se mu je zdelo skoraj absurdno. Ampak misel je bila vabljiva... In navsezadnje sta imela z Blair cel dan. Torej cel dan ob njej... Nasmehnil se je. To se je slišalo bolje.
Spet jo je poljubil, najprej nežno, potem pa vedno bolj zahtevno. Slekel si je plašč, in začel tudi Blair odpenjati gumbe na njenem. In nenadoma se je zavedel, da mu Blair pomeni veliko več, kot bi bil pripravljen priznati. Marsikdo na njegovem mestu bi to takoj priznal. Če ne tisti osebi, pa prijateljem. A to ni bil Chuck. Pravzaprav ni glede teh stvari zaupal nikomur. In odločil se je, da bo tako tudi ostalo. Spet se je posvetil Blair in jo poljubil, tokrat po vratu.

Njegove oči so ves čas zrle v njene in to jo je spravljalo na rob smeha. Med njima res ni bilo pričakovati take nežnosti in...zaljubljenosti? Mogoče pa je to resnično tisto, kar pri Natu nisem mogla najti so misli bežale po Blairini glavi. Toda ali bi ona resnično lahko čutila ljubezen do Chucka. No sama si je to nekako že priznala toda kakšna bo reakcija ostalih ko bodo slišali za to. Zmašalo se jima je, bo verjetno prva misel na to, sploh Serene, ki bo imela verjetno sto in sto pripomb glede na to, da svojega pol brata ne prenese. Ampak Blair ga in tega ne bo dala stran od sebe. Opazila je določene poteze njegovega obraza, ki jih do tedaj niti opazila ni. Nekaj kar ga je delalo mehkega in nenapetega oziroma prijaznega. Tega pri njem ni bila vajena toda nobena sprememba ne more škoditi. Tudi ta ne. Sklonila se je k njemu in mu vrnila poljub. Njuni poljubi so bili vedno bolj polni strasti, ki je očitno z vsako minuto, ko sta bila skupaj naraščala v njiju. Njegovi prsti so začeli odpenjati njen plašč in misel na to kar je sledilo ji je pognala kri po žilah. Tisti večer ko se je začel prav tako s poljubi in se končal prav tako kot se bo verjetno današnji ji je ostal v spominu in še sedaj se ga je tako živo spomnila, da bi lahko opisala vsako malenkost, ki se je zgodila. Pa čeprav so bile pred tem popite dokaj velike količine alkohola. Pomislila je že na to, da bi sedaj prekinila ta trenutek in začela napredati kaj vse si misli o njem in kakšna čustva jo polnijo toda ni imela toliko poguma. Sploh pa kaj bi si mislil on. ''Kam greva?'' ji je uspelo zamomljati med poljubi. Njen plašč je že padel po tleh in na srajici je že imela odpetih nekaj gumbov. ''K meni dokaj težko, glede na to, da so vsi doma.'' je dejala in se namuznila nato pa se spet posvetila Chuckovim ustnicam, ki so jo tako vabile k sebi.

Chuck je vračal poljube Blair. Prej je bil tako nestrpen, in komaj je čakal to, kar bo sledilo, nenadoma pa ga je zajel popoln mir. Sam pri sebi se je začudil, saj tega ni bil vajen. Nenadoma se mu je v glavi pojavila neka misel, ki kar ni in ni želala stran. Pa čeprav jo je še tako divje odganjal. Blarini plašč je zdrsnil na tla, a nihče mu ni posvečal pozornosti. Z roko je sledil potezam njenega telesa in jo obenem poljubljal. A misel v njegovi glavi je bila vedno glasnejša... In nenadoma je vedel, kaj mora storiti. Pravzaprav ni vedel, a vendar ga je nekaj prisililo k temu. In ko se je za trenutek umaknil in se spet zazrl v Blairine oči, ki so bile nabito polne čustev... Je to preprosto storil. Čeprav se je nekoliko spremenil, je na dan prišel del Chucka Bassa, ki je preživel vse te tedne skrit pod površjem. In bil je pripravljen na vse, kar bi sledilo. Počasi se je približal Blairinem ušesu in ji potihem zašepetal tisto. Kar ga je mučilo že tako zelo dolgo... Začutil je svojo toplo sapo, ki se je odbila od nežnih oblik njenega ušesa. Izrekel je le dve besedi, a zdelo se je, da se odbijata po prostoru. "Ljubim te." Takšno priznanje je bilo nekaj skoraj nedosegljivega za Chucka, a to je storil. In potem se je umaknil in z nekaj iskrami v očeh opazoval Blair. Osebo, ki ga je pripravila do tega. Pravzaprav ni obžaloval, saj sta se besedi zdeli povsem naravni in sta sodili v ta trenutek... Ampak nenadoma ga je zaglodal dvom. On je bil Chuck Bass, in ona je bila Blair Waldorf. Sta si bila res tako usojena? Želel je izvedeti. A je le mirno obsedel in se uprl želji, da bi jo poljubil. Opazoval jo je skoraj tako, kot bi jo želel izzvati. A vendar se je v njegovih očeh pokazalo tudi nekaj nežnosti, ki je bila tako redka pri njem...

Poljubi so se kar nadaljevali in nadaljevali in izgledalo je, da se kar ne bodo nehali. In po pravici povedano ne bi imela Blair nič proti če bi tako ostalo še nekaj časa. Mogoče do konca dneva, ker domov ni imela nobenega namena odditi. Tako ali tako so vedno delali eno in isto. Ali sedeli za mizo da sta se mama in tisti, katerega ime Blair še vedno ni prenesla, smejala kot bi bila na tekmovanju ali pa so bili vsak v svoji sobi in delali kar jim je srce poželelo a se kljub vsemu dolgočasili. Resnično bedno se je zadnje čase počutila doma, tako da je bila sedaj stokrat raje tukaj v Chuckovem objemu, kot pa da bi doma čepela pred televizijskim zaslonom. Ampak tudi doma v njeni sobi ne bi bilo ravno napačno biti. Ampak bi moral biti on tam z njo če bi hotela da je občutek tisti pravi. Hotel ga je ponovno vprašati kam ima namen iti, ker v limuzini vseeno ni bilo tako prokleto udobno ampak po pravici povedano bi bila z njim kjerkoli. Toda preden je sploh lahko karkoli vprašala so ji usta zaprle njegove besede. Najprej ni vedela kaj naj naredi ker niti slučajno ni pričakovala take odprtosti in iskrenosti od njega, še najmanj pa tako močnih čustev, kot ji jih je izpovedal trenutno. Z odprtimi usti je zazijala vanj toda z vsakim trenutkom več ko je zrla vanj so se ji usnice krivile v nasemšek in njene oči so postajala vse bolj motne. Se je to res dogajalo njej, sedaj, tukaj v tej limuzini, z Chuckom. Še sama ni mogla verjeti kaj šele da bi ji kdo drug. ''Tudi jaz te..ljubim.'' je izgovorila iste besede, ki so bile namenjene temnolascu nasproti nje. Približala se mu je, roke ovila okoli njegovega vratu in svoje ustnice nalahno položila na njegove. To je bil res trenutek za katerega je Blair za hipec pomislila da ga sanja.

Njune ustnice so se spet spojile in Chuck je v glavi premleval njene besede. Torej se to le dogaja... je pomislil in se skoraj srečno nasmehnil. On in Blair? Zakaj pa ne. Lahko si je zamislil odzive, ko bodo ljudje to izvedeli. To bo še zabavno. "Pa pojdiva v moj apartma..." je rekel, ko se je za trenutek odlepil od nje. Odprl je okno, ki jo je ločevalo od voznika. "V moj apartma." je naročil in spet zaprl pregrado. Potem se je popolnoma posvetil Blair. Zdaj, ko sta vedela, kaj čutita drug do drugega, so se njuni poljubi nekoliko spremenili. Ali pa se je samo Chucku tako zdelo. A njuni poljubi so bili boljši, če je bilo to sploh še mogoče. Objel je Blair in potegnil njeno toplo telo k sebi. "Pa nama bo uspelo?" je vprašal in se rahlo zamislil. Bil se je pripravljen odpovedati vsemu... Zanjo. A tega ji ni nameraval takoj priznati. Res sta bila poglavje zase... Oba tako nepredvidljiva in divja. Spet se je zagledal v njene rjave oči. Nežno jo je poljubil na ustnice, ki so se mu zdele tako mehke... In zavedal se je, da bi bil srečen, če bi jih lahko poljubljal dan za dnem. Zdaj pa nehaj! je sam sebi ukazal. Navsezadnje je bil Chuck Bass. In takšne misli so bile zelo neobičajne zanj. A njegov obraz je razsvetlil nasmeh. Bil je z njo, in to je bilo vse, kar je bilo pomembno.

Nasmešek na njenih ustnicah bi vsakumur dal vedeti da je srečna in to je lahko prebral iz njenih ustnic in oči tudi Chuck, ki je sedel nasproti nje. No bolje bi se izrazila če bi rekla, da je ona sedela pri njem in on poleg nje. Toda vse je bilo sedaj v njeni glavi pomešano in še vedno se ni popolnoma zbistrila misli. Mogoče pa se je ko je lezla v limuzino udarila z glavo in sedaj samo sanja ter da se vse to sploh ni zgodilo. Toda ko je čutila njegove ustnice na svojih je bil to resnično tak občutek kakršnega bi lahko doživela samo v realnem svetu in prav to je sedaj doživljala. Njega, njegove poljube, dotike in njegovo ljubezen. Nasmehnila se je in prikimala. ''Malo več prostora je tam hhehe.'' je dejala in se nasmehnila. Njen nasmešek je bil res tisti pristni, ki bi ga lahko dobil sedaj samo Chuck. Toda v tem trenutku je bila tako srečna, da bi še Shano vzela za prijateljico in zakopala tisto bojno sekiro med njima. Ko bi ju sedaj videla Nate ali pa Serena. Ob tej misli se ji je na ustnice prikradel ponoven nasmešek. ''Oh ja seveda da nama bo.'' je dejala in se nasmehnila. Ljubila ga je resnično ga je toda sama ni nikoli upala narediti prvega koraka. ''Razmišljam o tem kaj bi sedaj naredila Nate ali pa Serena če bi naju videla.'' je dejala in se ob tem zasmejala. Naslonila je glavo na njegovo ramo in se nasmehnila. Nista si bila podobna samo še vedno sta bila samo Blair in Chuck, samo da ne posebej ampak od sedaj naprej skupaj.

Chuck jo je objel z eno roko čez ramo in se nasmehnil. Tudi iz njegovega obraza so popadale vse maske in smehljaj, ki se mu je igral na obrazu, je bil popolnoma pristen. Izražal je vse, kar je v tem trenutku čutil. Predvsem ljubezen. Poslušal je Blair in še sam naslonil glavo na njeno. "Če ti tako praviš. Ti imaš zmeraj prav..." Nasmehnil se je. "Nate in Serena?" je ponovil in se zamislil. Nekako si ni mogel predstavljati njunih odzivov. Nate bi bil najbrž vesel zanju, čeprav je mislil, da lahko Blair pridobi nazaj v sekundi... Serena pa bi bila zgrožena nad Blair. Zasmejal se je. "Veš da Nate misli, da te lahko pridobi nazaj v minuti..." je povedal in nehote se je v njegovem glasu pojavil dvom. Zanimalo ga je, kaj bo na to rekla Blair. "Ampak njuni odzivi? Nate bi bil najbrž vesel za naju, Serena pa bi se zgrozila nad tabo." Namuznil se je. Nate in Serena nista bila pomembna v tem trenutku. Bilo je pomembno le to, da sta onadva postala C&B, ne več C in B. Tako zelo dobro se je počutil ob njej in bil je vesel, da je upošteval namig in se odpravil pred nakupovalni center. Stisnil je Blair k sebi. "Tisto prej sem mislil popolnoma resno.." je dejal za vsak primer, če tega še ni dojela. A če je sklepal po tem, kako so se ji svetile oči, je to prav dobro vedela. Spet jo je poljubil.

Blair se je zasmejala saj se je ob misli na Serenin zgroženi obraz že morala. Ja reakcija bi bila verjetno resnično podobna tej katero je opisal Chuck. In to je resnično morala sprobati. Še danes zvečer če bo odšla do Serene kakor je nameravala. Mora jo z nečim zamotiti, da neha misliti na Nate in njene napake, ter na njuno propadlo poroko in tako naprej in nazaj. Namuznila se je ob Chuckovih besedah glede Natea. To je slišala že kar nekajkrat in še pred nekaj minutami bi glede odgovora verjetno omahovala. Toda sedaj je bilo vse skupaj popolnoma drugače, tako da ji o odgovoru ni bilo potrebno preveč razmišljati. ''Noja potem se je glede tega malo opekel.'' je odgovorila jasno in jedrnato. S tem je povedala vse kar si je v tem trenutku mislila. Čeprav bi verjetno vseeno malo omahovala ampak odločitev bi bila na koncu še vedno temnolasec nasproti nje. Sedaj ko je doumvela kaj si misli o njej in da so njena čustva resnično prava je imela odločitev na dlani. ''Ja Serena me bo stresla iz kože ko izve.'' je dejala in se zasmejala. Točno je vedela kaj si misli Serena a Chucku in zato je tudi pričakovala njeno reakcijo, ko izve kaj je med njo in Chuckom. Nasmehnila se je in prikimala. ''Vem in tudi jaz sem mislila povsem smrtno resno vse kar sem dejala.'' je odvrnila in se nagnila k njemu da je spet občutila njegove ustnice na svojih.

Chuck se je nasmehnil. Ta potrditev je bila vse, kar je potreboval. Dobro je namreč vedel, kakšen zna biti Nate, ko vklopi svoj šarm. A zaupal je Blair. Ampak morda si bo njeno zaupanje težje pridobiti. Storil bo vse, se je odločil.
"O, ja. Ampak potem bo imela opravka z mano!" je rekel, ko je Blair povedala, da jo bo Serena stresla iz kože. Morda res ni bil najboljša družba. Vsekakor ne angelček. Ampak to je bilo zanemarljivo. Vrnil ji je poljub, potem pa je šofer naznanil, da so pred hotelom. Chuck je pokimal in pobral Blairin plašč iz tal ter ji ga pomagal obleči. Namuznil se je in odprl vrata ter jih pridržal, da je še Blair splezala iz limuzine. Zazrl se je v ogromno obličje Plaze. Najprej ga je zaslepilo sonce, ki je kar močno sijalo. Zdaj sta se nahajala na peti aveniji, in končno je bila tudi Blair zunaj. Na hitro jo je poljubil, potem pa se nasmehnil, tokrat ne s tistim nasmehom, ki se mu je med potjo poigraval na obrazu, pač pa z nasmeškom, ki je bil zanj značilen. Objel je Blair okrog ramen in lenobno stopil proti vhodu v hotel. "Saj še veš, kje je moj apartma, kajne?" je vprašal in se nasmehnil. Limuzina za njima je odpeljala. Opazil je začudene poglede mimoidočih, a se na njih ni oziral. Le še bolj močno je stisnil Blair k sebi...

[ Nadaljuješ tam? ]

Nič ni bilo lepšega kot dan nakupovanja v Barneysu. Vsaj za Molly. Tu si je lahko odpočila od zunanjega sveta, ki je bil z dneva v dan zanjo vse hujši. Tokrat se je odpravila sama, čeprav bi lahko poklicala Blair, da bi šla z njo. Hotela je malce pobrskati za novimi modeli in s tem sprazniti očetovo denarnico, saj je bil oza kakšne majčke potrebno odčteti kar nekaj denarja, vendar pa si je ona to lahko privoščila. Bil je deževen dan in res ni imela več kaj iskati doma v svoji sobi, ko pa sta bila starša doma, katera sta samo iskala pravi trenutek za izbruh vseh očitkov o teh in onih stvareh, ki se jih po Mollyjinem mnenju popolnoma nič ne tičejo. Pa saj sta onadva ponavadi tako ali tako vtikala nosove povsod, kjer se je le dalo, kar pa je šlo njej blazno na živce in tako je to postal še en razlog za družinski prepir. Ali bi raje rekli izbruh vojne med staršema in njuno svojeglavo hčerko.
Barney je bil, tako kot ponavadi, napolnjen do zadnjega kotička. Hodila je mimo trgovin in začuda je nobena ni pritegnila s svojo novo kolekcijo. Naenkrat se je zazrla v neke armanijeve hlače, ki so bile rpecej priljubljene tisti čas. Ni gledala pod noge in: boom. Kar naenkrat je pristala na tleh, ker se je v nekoga zaletela. Pobrala se je in osuplo zazjala. Pred njo je stal nihče drug kot slavni Nate Archiblad, fant, v katerega je bila dolgo leto slepo zaljubljena, čeprav je on niti pogledal ni. ''Am...oprosti, nisem zanalašč'', se je hitela opravičevati v upanju, da ni opazil njenega presenečenja. No ja, mogoče pa je to priložnost, da se bolje spoznata. No, da on njo bolje spozna, saj je Molly poznala vsak kotiček njegovega telesa.

[Nate?? ]