Matematika

Rebecca je široko zazehala ko je stopila skozi vrata predavalnice in se počila nekam v zadnje vrste. Oči so ji stekle nekaj klopi bolj dol, kjer je sedela gruča popularnih deklet in videla je njihovo kraljico na sredi. V glavi se ji je prikazala slika nekaj let nazaj, ko je ona sedela skupaj z njimi tam v centru pozornosti. Njeni dolgi svetli lasje, ki si jih je ustrajno barvala so se bleščali v jutranjem soncu in na glavi ji je počivala najnovejšga Guccijeva čepica. Pomežiknila je in zopet se je znašla v zdaj že malce bolj polni učilnici. Ugotovila je, da zadne čase velikokrat tako odtava nekam stran in iz sna jo je zbudil nekdo ki se je vanjo zaletel. Brez opravičila je odšla dalje in Becca se ni čudila. Vsi so jo obravnavali kot da je duh, za njih sploh ni obstajala. Njeno prijateljstvo z Blair je bilo zdavnaj pozabljeno in ona je še bolj kot vsi ostali občutila minljivost popularnosti. Iz torbe je potegnila zvezek in ga počasi odprla. Še enkrat je široko zazehala ko je ugotovila da je nekdo zavzel sedež poleg nje. Črnolasko je poznala le navidez in vedela je da se ponavadi ne drži ravno v njeni družbi. Prikrito si jo je ogledala in se potem osredotočila na profesorja. Začel je z razlago in Rebecco je izgubil pri tretjem stavku. Obrnila se je k sosedi in ugotovila da okrog njiju ne sedi nihče. Včasih je mislila, da so bili vsi prepričani da je kužna. "Dolgčas, kaj?" Je zamrmrala bolj zase kot zanjo in še vedno gledala naprej.

[Shana^^]

Prekleto! Si je Shana mislila, medtem, ko je tekla proti šoli. Predolgo se je zadržala v sobi za računalnikom. Opazila je še nekaj učencev pred šolo, ki so se prosto pogovarjali. Stresla je z glavo in si nadela njen značilni nasmešek. Nekaj ljudi jo je veselo pozdravljalo, nekatrei so celo želeli začeti pogovor z njo. Shana se je izmuznila tako, da je rekla, da bo zamudila. Otresla se je vseh ljudi in se počasi odpravila po polnem hodnikov. Stvar je bila enaka kot je bila pred šolo. Končno je prišla do učilnice matematike in si oddahnila. Pomahal je ljudem, ki jih jepoznala na videz ali pa je bila njihova prijateljica. Želela si je malo miru in malo tišine, da bi lahko v miru razmislila. Stekla je po vrsti navzgor, kjer je opazila le eno dekla, ki je sama sedela. Delovala ji je znano, od nekje jo je zagotovo poznala. Verjetno kje iz šole. Je pomislila. Počila se je zraven nje. Knjige je položila na mizo in svoj pogled osredotočila na profesorja. A slišala ni niti besede, ki jo je rekel. Glasno je zazehala. Hvaležna je bila, da je sedla tako odzadaj. Profesor je ni videl. Nezavedno je začela čečkati ob rob zvezka. Misli so ji odtavale na učerašnji dan, ko je srečala enega izmed svojih starih prijateljev. Na lica se ji je narisal nasmeh. Nenadoma je zaslišala glas poleg nje. Sprva se je ustaršila, da jo je profesor zalotil med tem, ko ga ni poslušala. A kasneje je spoznala, da glas pripada dekletu, ki sedi poleg nje. "Huh?" Jo je vprašala nato pa se nasmehnila. "Ja, itak, da je dosadno." Namenila ji je nasmeh in stegnila roko. "Shana." se je predstavila in se ponovno namehnila.