Sredina stopnišča

Že vse od včerajšnjega pogovora prek MSN Messengerja se je JP veselil današnjega dne. Včeraj zvečer je obiskal Gorgon kar mu je dalo še nekaj novega zagona, poleg tega pa je Kelly delovala kot resnično simpatično dekle povrh vsega pa še presneto privlačna. Škoda le da jo je spoznal ob napačnem času, ko so bile vse njegove misli pri barski plesalki z masko, katere obraza ni videl še nikoli. Končno je odzvonil zvonec in naznanil konec zadnje ure tistega dne. Jean Pierre je z nasmeškom pozdravil nekaj sošolcev, zavihtel torbo na ramo in stopil iz učilnice po hodniku, proti stopnicam. Vmes si je požvižgaval melodijo pesmi, ki jo je včeraj neznanka zavrtela v njuni posebni VIP sobici, obenem pa še vedno razmišljal kam bi lahko peljal Kelly. Obljubil ji je enega od posebnih krajev na Manhattanu in težko mu je bilo izbrati takega, ki bi bil zares poseben in edinstven. Poleg tega pa še vedno ni mogel ugotoviti kakšna je dejansko njena osebnost. Od prvega trenutka se mu je zdela nekako ujeta za videzom top modela, zadaj pa se je skrivala krhka oseba, ki si jo lahko zlomil ob najmanjši napaki. Stal je na vrhu stopnic in nekje na sredi zagledal rdečelasko, ki jo je spoznal včeraj. Pravzaprav sta si bili s plesalko precej podobni. »Kelly,« je zaklical navzdol in hitreje stopil po stopnicah navzdol. »Sem mislil, da pouka še kar ne bo konec,« je dejal in jo poljubil na lice, nato pa se naslonil poleg nje na ograjo stopnišča. »Naporen urnik?«

[Kelly ]

Kelly se je po napornem delu v Gorgonu prejšnji večer komaj dovolj naspala, da ni izgledala kot popolna razvalina in se začuda še pravi čas primajala v Constance, da Jean Pierre ne bi česa posumil. Glede na razvoj včerajšnjih dogodkov v Gorgonu med njima, si je nekoliko oddahnila, ker sta se lahko vsaj tako normalno pogovarjala, vendar je vedela, da ga ne bo nikoli mogla imeti, saj ga je rdečelasa plesalka, kar je bila kar ona sama, preveč očarala. Ves čas si je v glavi ponavljala celotni včerajšnji dan (vsaj tisti del, ki ga je preživela z Jean Pierrom) in to jo je vodilo k temu, da se ni premislila in odpovedala njunega zmenka. Tako se je posebno zanj lepo uredila (izgovor, da so končali malo prej pa naj bi uporabila za razlog, da ni v uniformi). Tokrat njene obleke niso poudarjale 'nategni me' dejstva, ampak so poudarile njeno lepoto ter predvsem zapeljivo postavo, seveda pa so bile te obleke še vedno precej izzivalne. Tako je ravno ob pravi uri prišla na pravo mesto, kjer je na vrhu stopnic že zagledala Jean Pierra, zato se je povzpela malo višje po stopnicah, da sta se srečala ravno nekje na sredini. "Hey," mu je odvrnila v pozdrav, tudi ona njega poljubila na lice ter nato počasi začela odgovarjati na njegove besede. "Ja, hvala enako. In niti ni bil tako zelo naporen, le dolgočasen. Pa tvoj?"

Kakor prejšnji dan je zopet izgledala osupljivo ali pa še bolje. Res bi lahko rekel, da je bilo danes na njej nekaj drugačnega česar prej ni opazil. Lahko bi jo primerjal s katerokoli lepotico, pa bi bila še vedno povsem drugačna. Unikatna na svoj poseben način, ki ga še sedaj ni doumel. Nekaj na njej ga je privlačilo, tako kot ga je nekaj privlačilo na neznani plesalki. Le da v obeh primerih ni mogel ugotoviti kaj je to bilo. »Ah, saj veš kako zna biti Wattkins naporen pri dramatiki. Cele ure recitriranja Shakespearja. Prisežem, da znam Romeov govor na pamet,« se je zasmejal ob spominu na dvojno uro dramatike, ki jo je imel danes zjutraj. »Ampak pustiva šolo, raje se posvetiva zabavi. Vem da sem ti obljubil da te peljem na kak poseben kraj, ampak vseeno te raje še enkrat vprašam, če bi rada šla na kakšno specifično lokacijo? Nočem preveč zgrešiti s svojo izbiro,« jo je pogledal navzdol, saj je bil malce višji od nje. Poleg tega pa ga je množica dijakov, ki so končevali pouk potisnila bližje k njej, da je bila razdalja med njima tako rekoč zanemarljiva. »Vseeno pa imam nekaj v mislih in super bi bilo, da hitro stopiva tjale dol do tistega srebrnega porscheja, nato pa hitro na tisto skrivno lokacijo,« ji je pomežiknil, ter stopnil nekaj stopnic nižje. »Čeprav morda niti ni tako skrivna,« je za hip pomislil s skrivnostnim nasmeškom, ter počakal na Kelly.

To, da je bila tako blizu njega in ga ni mogla poljubiti tako strastno, kot v vlogi plesalke, jo je le še bolj ubijalo. Toda kdo je mu preprosto ni mogla povedat, saj bi ga zagotovo izgubila v istem momentu, čeprav se je obnašal, kot da nekaj čuti do nje, ko je imela na sebi masko. Nekako jo je presenečalo, da mu nihče izmed njegovih prijateljev še ni povedal, s kom ima pravzaprav opravka, ampak hvala bogu, da mu niso, saj je tako lahko bila z njim brez tega, da bi jo gledal s prezirom v očeh. "Ah kako lahko kritiziraš take klasične ljubezenske zgodbe," mu je rekla in se obenem zasmejala, da bi mu dala vedeti, da ne misli resno. Romantike pravzaprav ni nikoli jemala kaj preveč resno. "Ne, hočem iti tja, kamor si si ti zamislil, da vidim, kakšne vrste tip si. Samo da me ne boš na koncu zapeljal kam na deseto avenijo in tam prodal kakšnemu zvodniku," se je znova pošalila, čeprav njena trenutna usoda ni bila kaj daleč od tistega, le da je ona samo plesala. Ves ta čas, ko sta stala precej stisnjena skupaj, je gledala v njegove oči, ki so jo tako kot vedno pritegnile, včasih pa so ji povedale mogoče celo več kot Jean Pierre sam. Na njegov predlog, da gresta v porscheja je le prikimala ter se začela takoj premikati proti avtomobilu, vsake toliko pa se je ozrla nazaj, da bi videla, če je Jean Pierre še za njo.