Zlatarna Tiffany

Ozzie je, zavita v svoj najljubši jesenski plašč znamke Chanel temo rdeče barve hodila po pločniku avenije Lexington. V rokah je nosila zelen dežnik iz prosojnega materiala, ki ga je džala nekoliko bolj postrani. Hladen veter, ki je redko listje na pločniku nosil po zraku, je tudi dežne kapljice usmerjal tako, da so padale pod najbolj čudnimi možnimi koti. Od mraza, ki ji je zlezel pod plašč in vlage v zraku je imela občutek, kot da je popolnoma premočena, kar je niti približno ni razvedrilo. Presneto žal ji je bilo, da si je oblekla krilo, saj je pihalo tako močno, da jo ga je včasih rahlo privzdignilo. Rahlo besna sama nase in na vreme, ki je znalo dan v New Yorku popolnoma uničiti, je z trdimi in dolgimi koraki hitro stopala mimo redkih ljudi, ki so se v tem vremenu mrazu navkljub potikali po ulicami.
Čez nekaj minut, ko je vsa premražena že skoraj ustavila kakšen taksi, da bi se vrnila domov, je zavila okrog dobro znanega vogala zlatarne Tiffany. Pospešila je korak, tako da je sedaj skorajda tekla in kmalu je skozi vrteča se vrata stopila v notranjost zlatarne. ''Naslednič zagotovo ne bom šla peš.'' je zasikala sama pri sebi, ko je zaprla dežnik in nekoliko stresla svoj plašč, da bi se vsaj malo posušil. Ko je s pogledom uzrla vrsto pred dolgim pultom se je napotila proti vitrinam iz neprebojnega stekla, v katerih je bil razstavljen nakit. Ob pogledu na prečudovite ogrlice, uhane in zapestnice ji je kot zmeraj obstal dih in sploh ni slišala zvoka korakov na maramornatih tleh, ki se ji je približeval.



(Blair? )

Blair je stopala po eni izmed mnogih avenij, ki jih je bilo moč najti na Upper East Sidu. Oblečena v novo kratko poletno obleko, ki ji jo je mama ravno prejšnji teden kupila v blagovnici Barneys. In Blair, kot Blair se ni mogla upreti skušnjavi, da ne bi vsem pokazala kaj se pravi biti ona in oditi ven spet v popolnoma novi opravi, ki je poleg nove obleke zavzemala še torbico, ki ji jo je očetov partner kupil v Pradi za njen rojstni dan in je čakala na ravno tako priložnost in pa nova sončna očala direktno iz Guccija. Z nasmeškom na ustnicah se je sprehajala po pločniku in vsakumur, ki je stopil mimo nje in s svojim pogledom oplazil njo, namenila še posebej lep nasmešek, kakršnega je premogla samo ona. Seveda pa je bil edini problem v tem, da je obleko zakrival topel dežen plašč, ki jo je vsaj nekoliko grel pred jesenskim vetrom in pred dežnimi kapljicami, ki so zamolklo udarjale po njenem dežniku, ki se prav tako ni mogel upreti temu, da ne bi bil iz Guccija. Vseeno se Blair ni moglo izbiti nasmeška z obraza, saj je bil njen dan še kako prekleto dober. In brez razmišljanja je z veseljem zavila v zlatarno Tiffany, iz katere je imela večino svojega nakita. Ko je vstopila se je nekoliko resno nasmehnila prodajalcu, ki je takoj hotel stopiti k njej a mu je z zmajevanjem z glavo jasno povedala, da ne potrebuje njegove pomoči. Oči so ji takoj padle na novo ogrlico, ki je stala na posebnem mestu sredi zlatarne. Vedela je, da bi morala za nakup najprej vprašati mamo ampak ogrlica je bila res čudovita. Toda njeno pozornost je kaj kmalu prevzela svetlolaska pri stojalu z prstani. Ozzie, Blairina stara prijateljica. Počasi je stopila proti njej in njene petke, čevljev iz ene izmed trgovin v veleblagovnici Henri Bendel so glasno udarjale po marmornatih tleh. ''Hei Oz.'' je veselo dejala ko je stopila k njej.

Število utripov njenega srca se je zvišalo na maksimum, saj jo je glas iz ozadja nekoliko prestrašil. Za trenutek je otrpnila, nato se ji ji je na obrazu zopet narisal šikork nasmešek. O ja, oseba, za katero je predvidevala, da stoji za njo bi ji resnično lahko dvignila razpoloženje. Ko se je obrnila se je znova morala zasmejati in v licih s se ji, kot vedno, naredile ljubke jamice. ''Blair!'' je vzkliknila nekoliko preglasno, a sedaj ji ni bilo niti malo mar, če vsi zrejo vanjo. ''Tebe pa že res dolgo nisem videla!'' je veselo nadaljevala in slabo vreme je bilo v trenutku pozabljeno. Ko se je, zroč v prijateljico obrnila proti drugi strani zlatarne ji je zastal dih. Tam, v vetrini, ki je stala točno na sredini zlatarne, je opazila lesket. Rahlo se je prestopila in pred njo je stala ena najlepših ogrlic, kar jih je kdaj videla. Na svilen, črn trakec je bil pritrjen obesek v obliki srca, globoke temno modre barve. V tistem trenutku se je zdel tako popoln, da je pozabila na vse okoli sebe.
Iz stanja zamaknjenosti jo je zbudil močan sunek v hrbet. sunkovito se je obrnila in zagledala neko staro mamko, ki je hodila proti izhodu in opletala s svojo torbico. Ozzie je zvila roko na hrbet in se dotaknila mesta, kamor jo je zadela torbica. njen spačen izraz je bil dovolj zgovoren, da je dal njeni sogovornici vedeti, da udarec ni bil ravno lahen. 0''Le kaj je imela tale ... babura v torbisi?!'' je besno siknila in s pogledom prebadala žensko, ki je sedaj napravila incident pri vratih. Zavila je z očmi in se, še zmeraj nekoliko rzburjena, obrnila nazaj k Blair. Bolečina v hrbtu ni bila preveč močna, a ravno dovolj, da nanjo ni mogla pozabiti. ''Jauč.'' je poskusila vse skupaj obrniti na smešno plat, a s tem ni prepričala niti sebe. Večkrat je globoko vdihnila, nato pa je pomignila proti ogrlici. ''Pa reci, če ni čudovita.'' se je izzivalno nasmehnila in rjavolasko ob sebi izzivalno ošinila z očmi.




(sry, mal čud post >.< )

Blair je bila prav tako presenečena, da sreča Ozzie ravno tukaj, a hkrati je bila navdušena nad to mislijo, da ponovno vidi eno svojih pristnih prijateljic in ne eno tistih, ki se delajo, da so podobne njej v resnici pa so še daleč za njo. ''Ozzie.'' ji je vrnila nasmešek in jo še sebi v čudo z veseljem prijateljsko objela. Kaj takega je bilo zanjo normalno le s Sereno a izgleda da se je Ozzie ravno tako pridružila njenemu krogu tesnih prijateljic, ki so bile deležne njene prijaznosti, ki jo je drugače doživel le malo kdo. Prikimala je in se nasmehnila. ''Ja hvala enako, tudi jaz tebe ne.'' je dejala in ji vrnila pristen in hkrati prisrčen nasmešek. ''Kje za vraga ste se potikale vse celo poletje. Mene pa sprva pustile tukaj z vsemi možnimi tipi, ki se jih najde na Upper East Sidu. Kasneje sem se tako ali tako odpravila v Francijo k oču.'' je dejala in se nasmehnila, ter ji pomežiknila. Ja njene letošnje počitnice so bile res omembe vredne. Najbrž ni minilo pol tedna da se je kraljica Blair spet prikazala na kakšni nori zabavi. In potem so se s temu vred prikazovali tudi tipi katerih pa se Blair ni prav nič branila in z veseljem s kakšnim postavnim malo zasrala v kotu sobe. Tako ali tako pa je bila tolikokrat tako pijana da tako ali tako ni vedela kaj pravzaprav počne. Noja zabave s Chuckom pa so bile spet druga pesem.
Jezno je namenila pogled stari kopuli, ki pa je kar tebi nič meni nič odracala mimo in malo bi manjkalo da ne bi s svojo torbico kresnila še Blair. ''Saj ne boli tako? Ali pač?'' je vprašala in pogledala Oz. Pogled je obrnila proti ogrlici in se nasmehnila ter prikimala. ''Ja ampak je že moja.'' je dejala in ji pokazala jezik. Iz torbice je potegnila bančno kartico in z njo v šali pomahala Ozzie pred nosom. Nato se je zasmejala in kartico spustila nazaj v torbico.