Omarice

@ Carla

Ko je Hanna počasi izginjala iz dosega njenega pogleda, se je ozrla proti Carli in jo nekaj časa opazovala. Izgledala je nekako pozitivno presenečena in ni si morala kaj, da na svoje ustnice nebi zopet spustila nasmeška.
"To je Hanna. Poznava se že odkar sem prestopila prag te šole." je pojasnila, ker je vedela, da je Carla še bolj zmedena kot je bila prej, ter tako nekako predstavila rdečelaso dekle, ki je odhajalo skupaj z Jean, katere Alex sicer prve dni ni tako zelo marala, a prijatelji Hanne, so bili tudi njeni, zato jo je nekako vsaj poskušala prenašati, nato pa je, po nekaj tednih ugotovila, da je bila tista misel, da jo sovraži čisto brez smisla.
Ob naslednjih besedah rjavolasega dekleta pred njo je odkimala in smeje dejala:
"Seveda da ne sanjaš. Uščipni se in se sama prepričaj." ji je predlagala, se zasmejala ob njenem novem 'delovnem' mestu in ji prikimala:
"Sprejmem. In seveda, zdi se mi, da imam zadosti izkušenj glede tega." pokazala ji je jezik, čisto tako, za hec, nato pa za nekaj trenutkov zopet pustila tišini, da je zavila med njiju in poslušala naslednje Carline besede.
Verjetno njenega očeta nebi smela tako zelo hitro oceniti... je tiho pomislila, nato pa zopet odprla usta in izrazila svoje misli:
"Povej mu. Povej, da si jezna nanj, da bi mu najraje prisolila zaušnico in da ti gre na živce, ker to počne. Da bi raje videla, da pride k tebi in se pogovori s tabo kot pa pošlje besede na papirju. Ni isto. Niti podobno ni. Ne zadržuj tega preveč v sebi. Verjemi, veliko lažje je, če bolečino oziroma kakršen koli občutek sprostiš ven postopoma, ne pa zatiskaš v sebi in nato ti enkrat samo poči. Sama sem počela podobne stvari, dokler nisem spoznala Hanne in ostalih. Takrat sem se nekako... hmja, odprla. Seveda ne vsakomur pred nosom, ampak ljudem, ki so se mi zdeli vredni tega. In še zmeraj to počnem." je končala z nasmeškom na ustnicah in opazila, da je zaznala olajšanje na njenem nasmešku, ko je prebrala sporočilce.
Ni vedela ali naj ji pojasni kar takoj, ali naj še malo počaka. Vendar, Carla ji je povedala že toliko o sebi, ona pa se je nekako zmeraj izmaknila s svojimi spodbudnimi odgovori zanjo. Bil je čas, da tudi ona to izve, čeprav je do sedaj vedelo toliko malo ljudi, kajti Alex je skrbno pazila svoje skrivnosti. Pa ne, ker bi hotela komu kaj prekrivati, ampak ni marala, da bi se njeno ime znašlo v Gossip Girl blogu in bi zanjo kar naenkrat vedel celotni Upper east side. Pa ne samo UES, celotni svet. Ne, tega si resnično ni želela.
"Torej.. sporočilo, ki sem ga dobila pred nekaj minutami mi je poslal... no ja... fant, ki mi pomeni veliko. Nicholas mu je ime. Verjetno ga poznaš..." je rekla, na obrazu pa se ji je pojavila rahla rdečica. Kdo pa nebi poznal njega? Že na daleč je iztopal s svojo popolno zunanjostjo, medtem, ko so vsi vedeli, kako zelo resen je znotraj sebe.
Odkar je vedela, kaj točno čuti do Nicholasa, se ji je to pogosto dogajalo. In kadar so ga prijateljice opravljale, je ponavadi ostala tiho, Hannin zaskrbljen glas pa jo je skušal vplesti v pogovor. Takrat ji je ponavadi posala ubijalski pogled, ki ga ni razumel nihče, dokler same niso prišle do ugotovitve. Vendar začuda so bile takšne, da niso šle novice trobiti nazaj. Prave prijateljice. Da, Alex je slovela po tem, da je znala v svojo bližino spustiti prave ljudi. Tako je bilo tudi z Angelo. In je sedaj s Carlo, katera je zopet nekaj rekla in jo zbudila iz njene kratke zamišljenosti.
"Ja, verjetno se res. Ampak nikoli ne čisto.." je rekla, nato pa premaknila svoje noge proti omaricam, ki niso bile oddaljene več kot nekaj metrov.
In začuda, sta imeli omarici skoraj čisto skupaj. Če smo natančni, med njima je bila omarica Angeline, najboljše prijateljive Alex in ob misli na njo, se je morala nasmehniti.
"Torej nama tudi ne bo potrebno kam daleč hodit, če bova želeli videti druga drugo pri omaricah" se je nasmehnila, medtem ko je odklenila svojo omarico in notri zložila nekaj, trenutno neuporabinh stvari, v roke pa vzela svojo akto skupaj s pisalom, nato pa zopet zaprla vratca in se ozrla proti Carli.
"Torej, kaj imaš na urniku sedaj? In ja... še eno vprašanje.. Sicer lahko odkloniš, če ne želiš, ampak.. Ali bi šla po pouku malce z mano po mestu? Ugotavljam, da mi je zmanjkalo listov, pa še nekaj blaga za novo obleko si moram nabavit. Zgleda, da se bo ohladilo hitreje, kot sem si mislila, da bo. In mobi številko bi mi lahko dala, da pošljem mesič, kje se dobiva, če si za, seveda.." v njene oči je prišel kanček pričakovanja, z levo ramo se je naslonila na svojo omarico in počakala na njen odgovor, za katerega je upala, da bo pozitiven...

Nasmehnila se je in prikimala, ko ji je Alex predstavila svojo prijateljico, in kratko pomislila. Če bi sama morala predstaviti koga, s katerim se pozna že odkar je prestopila prag te šole, bi bil to najbrž kak še bolj kot ona zadet outsider, ki se ga vsi izogibajo. In najbrž ga je spoznala tako, da jo je na kakršenkoli način javno ponižal ali kaj podobnega - toda ni bila več pri volji za objokovanje svojega bednega življenja. Prižgala se je lučka veselja in dokler je sijala, je ni imela namena ugasniti. Horoskop je sicer ta mesec napovedoval kot skrajno nepredvidljiv, a sama je zamanj v njem videla hudiča. Morda ji sploh ni bilo jasno, da ji lahko prav ta dan prinese nekaj dobrega? Oh ja, definitivno bo morala tu in tam za kratek čas iz svoje kože.
"Ščipanje že od nekdaj sovražim," je nasmejano skomignila z rameni in s tem jasno pokazala, da zdaj torej verjame svojim očem. Ni sanjala in ni se ji bilo potrebno za brezveze prepričevati o tem. To, kar se je dogajalo, je bila realnost. Prijazno se ji je obrnila na bolje. "Hm, tudi meni se zdi tako, sploh po nasvetih, ki jih prejemam od tebe." je nasmejano dejala in skomignila z rameni, nato pa nadaljevala: "Sprejela bi sicer kogarkoli, a ti se mi zdiš najbolj idealna - in edina, seveda - kandidatka za to mesto, zato sem zelo vesela, da sprejmeš." Še sama je pokazala jezik in se nekako dokončno sprostila. Vse, kar se je dogajalo, jo je razvedrilo in vesela je bila, da so se stvari odvijale v tej smeri.
"Ja, tukaj pa je tista stvar.." Namrščila se je ob grenkem nasmehu, tako da je vse skupaj delovalo, kot da je pojedla kakšno grenko limono. "Prehitro obupam pri nekaterih stvareh. Ne vem, koliko govoric o meni poznaš, ampak tista o tem, da sem čisto zmešana, ker pri nekaterih povsem bednih stvareh vztrajam do konca, pri drugih, zares pomembnih, pa takoj popustim.. tista je precej resnična." je skomignila z rameni. "No, saj tudi kaj pomembnega pripeljem do konca ampak ponavadi sem preveč.. nesigurna vase, da bi lahko kaj pripeljala do konca. Potem pa logično, da se počutim kot navadna luzerka." Spet je skomignila z rameni, nato pa se opomnila v mislih: Če boš toliko skomigala, bo Alex najbrž mislila, da imaš kakšno bolezen ali da te trese.. ali da imaš občasne trzljaje ali kaj takega. Najboljše, da se malo zadržiš. Ob tej misli se je nasmehnila, nato pa bolj pogumno nadaljevala: "Najbrž bi potrebovala nekoga, ki bi me ves čas tišal naprej, zato pa vsi prijatelji prej ali slej ponorijo ob meni." Še bolj se je nasmehnila ob misli, da ima takšen vpliv na ljudi, a kaj je mogla? Ja, morala je iz svoje kože. To je mogla.
"Govoriva o tistem suhcenem črnolascu z božanskim obrazom?" jo je nekoliko zbodla, nato pa za kratkim hehetom nadaljevala: "Ne poznam ga. Mogoče takole, na izgled. Precej privlačna osebica - ampak razumem," je hitro dodala v smehu, še preden bi jo lahko Alex grdo pogledala. "Držim svoje kremplje stran." Roke je dvignila, kot da bi jo ujela policija, ob tem pa se nasmejala. Čisto se je sprostila in izredno je bila hvaležna Alex, da jo je pripravila do tega. "Torej.." je začela po nekaj trenutkih tišine. "Sta skupaj?" je precej naravnost vprašala, kot da bi jo vprašala, koliko je ura. Zdelo se ji je skorajda samoumevno, da je res tako, ker je tako zaljubljeno govorila o njem.
Odkorakala je do svoje omarice, Alex pa do svoje in takrat je opazila, da sta oddaljeni zgolj za eno omarico. Seveda, nikoli se ni posvečala svoji okolici, zato tudi ni vedela, kdo ima svojo omarico ob njeni, a vseeno se ji je zdelo skoraj čudno, da je ni nikdar prej opazila. Ali pa je bila Alex rahlo nevidna? "Nisem vedela, da imava tako blizu omarici," se je nasmehnila in skomignila z rameni, nato pa odprla svojo omarico, skozi katero je zletelo nekaj prepognjenih in počečkanih papirjev, večinoma so bili to njeni šolski zapiski. Hitro se je sklonila in jih pobrala, nato pa natlačila v že tako zabasano omarico. "Ja, res je," je pokimala, ko je iz omarice izvlekla precej počečkano zgodovinsko knjigo.
"Zgodovino. In ti?" je vrnila vprašanje in ob tem pomahala s knjigo, na kateri je bilo narisanih že nekaj karikaur, s katerimi se je zabavala med poukom. Kako smešno, da je sploh izdelala razred, ko pa res ni bila ravno vzorna učenka. Ob Alexinem povabilu je obstala z nekoliko priprtimi ustnicami in se nato hitro spravila k sebi ter dejala: "Ja, ja.." Bila je nekoliko presenečena, ker je pričakovala, da bo Alex v mesto zašla s kakšno Hanno ali kom podobnim. "Ej, prav zares bi bila vesela, če bi to naredili.. itak nimam česa početi cele ljube dneve." Nasmehnila se je in izvlekla iz žepa svoj mobilni telefon, ob čemer pa je tudi sama Alexandri narekovala svojo mobilno številko: "071 219 173. In tvoja cifra, da si te kar shranim?" se je pričakujoče nasmehnila.

Zopet je zasledila manjšo zamišljenost na njenem obrazu, vendar je ta kaj kmalu izginila in jo je nasledil ponoven nasmešek. Pozitivna energija okoli njiju se je počasi sevala vse bolj močno in vse dlje in Alex je morala priznati, da se v nobenem od preteklih dnevih še ni toliko smejala, kot se je smejala danes. Namuznila se je ob njenem odgovoru, nato pa dejala:
"Tudi jaz ga ne prenesem. Sploh pa, če s tem začnejo težiti fantje.." zavila je z očmi ob misli na njene sošolce, ki so si kdaj pa kdaj upali privoščiti uščipniti pod njenimi rebri, a nikoli niso odnesli brez posledic - največkrat je bila to poštena klofuta, da so si za naslednje dni zapomnili, da se ni pametno igrati z njo.
Vedela je, da Carla pravzaprav ve, da to ne morejo biti le sanje, vsaj Alex bi se prej kot slej zbudila iz njih, nato pa bi želela ponovno zaspati, da bi lahko zopet videla nasmeške in čutila prijaznost, ki jo je začutila ob redkih ljudeh. Prav tako, je pravzaprav od nekaterih niti marala ali pričakovala ni. Eden od takšnih primerov je bila Georgina Sparks, do katere je še zmeraj gojila manjšo zamero in neprepričanje. Čeprav sta na čase delovali kot prijateljici, sta bili daleč od tega - ne, Georgina in Alex sta si resnično bili kot dan in noč. Vsako mnenje, ki ga je katera izrazila, je bilo popolno nasprotje mnenju druge, zaradi česar nista morali biti skupaj niti eno minuto, saj bi se, po vsej verjetnosti grdo gledali že po tridesetih sekundah. Sicer pa, bolje je bilo za Georgino, da ji je dala mir in se ni približevala njej ali njenim prijateljem. Kajti, če bi storila kaj slabega komurkoli, ki bi ga imela rada, bi ji bil verjetno vrnjen desetkrat močnejši udarec.
"Hvala za sprejem." je v napol smehu dejala, ko se je zopet znebila svojih misli, a manjša mračnost ji je ostala na obrazu.
Kadarkoli je pomislila na tisto dekle, je postala slabe volje. Vendar izgledalo je, kakor da vsaka Carlina naslednja beseda blaži tisto mračnost, ki je bla Alexandri vse prej kot tuja.
"Oh, nihajoč človek." je dejala ob njenih naslednjih besedah in se nekoliko zresnila ob njeni obrazni mimiki, čeprav je morala priznati, da je kljub temu, da je vse skupaj hotela ponazoriti blazno resno izgledala nekoliko smešno. "... veš, karkoli sem slišala, sedaj ni pomembno. Nikoli nisem niti verjela govoricam, dokler osebe nisem spoznala. In veš, tudi če bi jim, bi sedaj spoznala, da si totalno nasprotje tistega, kar si ljudlje zmišljujejo oziroma si mislijo o tebi. Biti nor pa ni nujno, da je slabo. Res je, da je treba vstrajati pri pomembnih stvareh, vendar, če vidiš mrtvo točko, skozi katero veš, da ne boš prišla, je brez smisla riniti v to. Če pa nisi prepričana, pa le poskusi. Ponavadi se splača. Nikoli pa se ne počuti kot luzerka. Večinoma te to odbije od vsega, kar poskusiš narediti in je dobro zate. Ne glej na to, kaj si bo folk mislil o tebi, razpri krila in poleti. Seveda, metaforično. Ups.." prekinila se je. Zopet je imela tiste filozofske izjave, pri katerih si preprosto ni morala pomagati. Takrat, ko je začela, preprosto ni morala nehati. "Se opravičujem. Če ti bo šlo kdaj moje govoričenje na živce, pa le povej." se je zahihitala, nato pa se zresnila, ko je omenila Nicka.
"Ja prav o tistem." se je namuznila, nato pa se zahihitala:".. sem mislila, da ga poznaš. Tudi on je drugačen od ostalih iz elite. Mislim, rad bere knjige, je v gledališčih in pesni.. Hej!" se je zarežala, nato pa si zaigrano oddahnila in se nasmehnila: "Saj vem, da kaj takega nebi storila." je končala stavek o njem, nato pa za trenutek utihnila in spustila pogled v tla. Na to vprašanje ni vedela točnega odgovora, zato je le skomignila z rameni.
"Težko rečem, veš. Mislim, z nikoli še nisva govorila o ljubezenskih temah, čeprav veliko ljudi okoli mene pravi, da sva si kot usojena. Lahko jim je verjeti, vendar težko je narediti prvi korak k temu, da bi postala kaj več. Mislim, nisem navajena... Prvič resnično tako čutim. In nočem vsega zafrknit že takoj na začetku." je tiho dejala, nato pa dvignila pogled s tal, in se zazrla v neko majhno točko na bljižni steni, odprla akto in si ogledala urnik za današnji dan.
"Torej, petek je, torej nimam ničesar drugega kot predrage dramatike." je dejala z manjšim sarkazmom v glasu.
Nekako je želela, da bi ustavila čas in se lahko z Carlo zaklepetala še za kakšno uro, a vedela je, da tega pač ni mogoče narediti. In brezveze je bilo razmišljati o tem. Vendar se je na njen obraz zopet primajal nasmešek, ko je sprejela njeno povabilo.
"Super." je z pravim veseljem dejala, nato pa iz žepa svoje jopice povlekla svoj telefon in si zapisala njeno številko. "Po koncu sedme ure, te pokličem. Sedaj pa si shrani. 071/542-662 ali, če boš kdaj pozabila, si pomagaj z mojim drugim imenom, da dobiš cifre. Lianna." zaprla je akto in pogledala na bližnjo uro, ki je kazala še točno deset minut do začetka pouka.
Čas, da se njun pogovor za teh sedem ur konča, čeprav je Alex vedela, da jo bo videla na hodnikih in se za nekaj trenutkov ustavila, ter izmenjala kakšno besedo ali dve z njo. Pust dan, kakor se je zdel na začetku, se je razvil v čudovitega. Spoznala je nekoga, njo, ki jo bo po nekaj dnevih, čeprav je to vedela že zdaj, klicala druga najboljša prijateljica.

Nasmehnila se je ob njenih besedah. Ja, včasih je še doživljala, da so ji fantje nagajali s tem - pred približn o dvema letoma so to počeli z veseljem in tudi sama se je smejala, med tem ko je penila nanje. Zdaj pa? Hja, recimo samo, da so jo glede kakršnihkoli dotikov raje pustili namiru. No ja, saj jim ni mogla ravno zameriti. Rekla pa raje ni ničesar - ta dan si je rezervirala za nekakšno nesekiranje in samim mislim zagotovo ni imela namena dovoliti, da jo spravijo v slabo voljo. Danes je spoznala čudovito osebo, pa je že skoraj obupala nad Upper East Sidom. In ja, tak dan je morala proslaviti - če ne z nimečer drugim, vsaj z nasmeškom na obrazu.
"Ni problema, začneš v ponedeljek," se je nasmehnila in razumno pokimala, češ kaj drugega pa si pričakovala, če bi Alex slučajno hotela reči, da ni pripravljena začeti tako hitro. Oh ja, očitno je bilo, da je bila veliko boljše volje kot ponavadi.
Zasmejala se je, ko je Alex zašla v popolnoma filozofske vode in hitro zmajala z glavo. "Ne, ne, po pravici povedano te ravno zaradi tega občudujem. In navsezadnje imaš presneto prav." je dejala inse ji ponovno nasmehnila, tokrat s tistim razumevajočim nasmeškom, ki je pravil: jaz te v takih rečeh popolnoma podpiram. "Prav super se mi zdi, da sem srečala nekoga na Upper East Sidu ali - še bolje - na tej šoli, ki ne filozofira in metaforira samo o make-upu in modi. Pravzaprav si najbrž neke vrste čudež.." Skomignila je z rameni in se nasmehnila.
"Kaj?" jo je začudeno pogledala. Čeprav je fanta poznala samo po izgledu, mu tega ne bi prav nikoli pripisala. Knjige? Deloval ji je kot kak fuzbaler - zelo shiran, fuzbaler pa vendar. Dvomila je, da bi kdorkoli, ki ga ne bi poznal, razmišljal drugače kot Carla. Saj je bil navsezadnje najbrž nekje na vrhu lepotcev šole. Toda če je bil takšen.. potem je bil najbrž kot usojen za Alex. "Zagotovo ne," je pokimala Carla, da bi dokazala, da misli resno. Ne, nikoli ne bi bila pripravljena prevzeti fanta prijateljici, vsaj v zavestnem stanju ne. Sicer pa tako ali tako ni imela toliko prijateljic in glede tega, kako se počuti ob prevzemanju fantov neprijateljicam.. ni bila opredeljena. Tako, da je ostajalo še ogromno rib v morju - pa saj ne, da se je tako neznansko posvečala ljubezni. Če se ne bi naravnost spotaknila obnjo, potem je zagotovo ne bi hodila iskati. "Če bi mu povedala to, kar si ravnokar povedala meni, bi te zagotovo povabil ven," se je namuznila. Razumela jo je, ko ni hotela vsega zasrati že takoj. "Ampak če boš predolgo čakala.. saj veš, pridrsa mimo blondinka v visokih petkah in uporabi kakšne svoje posebne čarme.. Ena, dva, tri." je tlesknila s prsti, da bi vse skupaj prikazala bolj dramatično - čeprav je, navsezadnje, dvomila, da je Nick tak - vsaj glede na to, kar ji je Alex povedala.
"Ah, dramatika. Obilo užitkov," se je zarežala Carla in ob tem pomislila na preljubo zgodovino, ki ni b ila prav nič boljša. Pravzaprav bi bila zelo vesela, če bi se je lahko nekako ognila in se zaklepetala z Alex v kakšnem kafiču, a dvomila je, da bi bila Alex za. Sicer pa je itak že preveč špricala, zato je bilo najbolje, da se vseeno tu pa tam pojavi pri urah, da bodo profesorji vsaj vedeli, kako ji je ime.
V telefon je vtipkala Alexino ime in številko ter ga spravila v žep, v tistem trenutku pa je zazvonil šolski zvonec, ki je naznanjal konec prve ure. Sicer bi lahko klepetali še vsaj pet minutk, a učilnica zgodovine je bila na drugem koncu šole in že zdaj se je morala podvizati, če je hotela pravočasno priti v razred. Zamuda je moje sredinsko ime, je pomislila in se namuznila, nato pa dejala: "Super. Torej se vidiva.. in slišiva." je pokimala in se nasmehnila. "Hm.. uživaj pa to," je nadaljevala, saj ni najbolj vedela, kako se posloviš od človeka, ki ga poznaš manj kot eno uro, pa ti je vseeno zlezel globoko pod kožo. Nekoliko je zardela in skomignila z rameni, saj se ji je zdelo, da Alex razume, da ne ve ravno, kaj naj reče. Počasi se je zasukala in se s srednje hitrimi koraki napotila preko avle. Ob skrajni točki, ko je še lahko videla Alex, se je obrnila in ji rahlo pomahala, nato pa se odpravila po dolgem hodniku do učilnice zgodovine.

Ko sta še tako naprej razvijali tisto šalo, se je Alex poglobila v svoje misli za kratek čas in zopet zavrtela pred očmi, kakor kakšen film, dogodke, ki so se odvijali tega dne. Nekako je vse skupaj izgledalo, kot, da bi potekalo v naglici a sama tega niti opazila ni. Pred dobrimi dvajsetimi minutami se je zaletela vanjo, sedaj pa sta se že prav prijateljsko pogovarjali o določenih stvareh, poleg tega, pa sta znali spraviti skupaj svoji mnenji, da je ven prišla taka izvirna ter v nekaterih pogledih celo zabavna šala, na račun katere se bosta lahko smejali skozi celotno leto. Če je bila Carla takšna, kakršen vtis je napravila na Alexandro. Nasmejana, a v nekaterih trenutkih se je znalo njeno razpoloženje močno zresniti. V smehu je prikimala ob tem, da začne v ponedeljek, ter za nekaj trenutkov nevidno zaprla oči. Priznati si je morala, da je bilo pravo olajšanje govoriti z nekom še o čem drugem, kot so znane znamke in o raznih lažnivih tračih, katerih je kar mrgolelo po šoli. Mimo njiju so hodili ljudlje, nekatere izmed njih je Alex celo prepoznala, jim pomahala v pozdrav, vendar vsi so se obnašali, kot, da je bilo običajno, da je govorila s Carlo. Nihče je ni več postrani pogledal, kakor, da bi nekako sprejeli to, da se njihova 'tapametna' druži z outsiderko in jih to ni prav nič motilo. Morda jim je Hanna kaj zabrusila... je sama pri sebi pomislila, nato pa se zopet posvetila Carlinim besedam, ob katerih je, za trenutek onemela, nato pa, ko se je spravila k sebi tiho rekla:
"Oh, hvala... Mislim, saj sem velikokrat prejela pozitivne kritike na moje besede samo... noben me ni še občudoval." na obrazu se ji je zopet razlezel hvaležen nasmešek, ko je poslušala njene besede in zopet je morala prikimati:"veliko ljudi si ne upa. Mislim, znajo govort o čem drugem, samo sledijo drugim. Kakor ovca čredi, čreda pa pastirju. Pastir je v našem primeru Serena. Ali Blair. Ma, pa saj je vseeno" je dejala in prasnila v smeh.
Smešno si je bilo predstavljati Queen B v pastirski opremi, čeprav je bila vse skupaj le metafora.
Ob njenem presenečenem kaj je le preprosto pokimala in rekla:
"Ja, to je Nicholas. Veliko ljudi si o njem ustvari napačne slike in so nato razočarani..." besede je izgovorila s tihim glasom, da ju mimoidoče dekle nebi moralo slišati, nato pa je nadaljevala s pritrdilnim glasom:"Verjetno res. In ja. Vem, da ne bo večno čakal. Vendar zagotovo ne pada na blondinke z visokimi petkami in kratkim miničem" je smeje rekla, nato pa je njun pogovor prekinil tisti zvonec, ki si ga Alex ni kaj preveč želela.
Ko je poslušala Carline besede in je v njenih očeh zasledila nesigurnost v to, kaj naj reče je le prikimala ter se nasmehnila.
"Ja, tudi ti uživaj pri zgodovini. Če se da. In ja, se vidiva popoldne." je rekla in nato nekaj trenutkov samo opazovala kako je izginjala med drugimi učenci te šole. Že se je hotela obrniti in oditi v svojo smer, ko jo je na mesto pritrdilo njeno mahanje in za nekaj trenutkov je le stala tak, kot kakšen bedak, nato pa se nasmehnila, ji pomahala nazaj, nato pa odhitela proti svoji učilnici na zoprno uro dramatike...