Picerija Mazaroly

Tudi Kelly je morala kdaj pa kdaj jesti zunaj, ko se ji ni dalo česa skuhati doma, kar je bilo zadnje čase obupno velikokrat, vendar je vseeno pazila na svojo postavo, saj je vedela, da če izgubi to, izgubi svoj edini vir zaslužka in potem gre lahko le še med berače. Sicer so bile cene v tej določeni piceriji, kjer se je trenutno nahajala, malce bolj zasoljene, kot bi ji bilo všeč, a vseeno si je take stvari lahko privoščila zaradi razmeroma dobre plače in izredno dobrih napitnin, ki so bile namenjene le njej. Tako je enega izmed kosil ravno končevala v dobro poznani piceriji Mazaroly in hkrati razmišljala o svojem življenju. Kam naj se da? Kako naj uide temu svetu, v katerega je zapadla, čeprav je vse izgledalo tako, kot da ji je vse skupaj popolnoma prav in všeč, toda to ni bilo popolnoma resnično. Že res, da se je z nekaterimi lažje zabavala, toda prišli so tudi trenutki, ko je morala zabavati tuki kakšne svinjsko bogate čudake, ki bi bili lahko njeni očetje, za povrhu vsega pa so bili še grdi. Sedaj je vedela, da je bila opustitev šole precej trapasta napaka, ampak ni se mogla kar vrniti tja, ker je bila šolnina visoka in ne bi bila zmožna delati, se učiti, plačevati stanovanja in za povrhu plačevati še visoko šolnino. Iz teh misli pa jo je premotil znan obraz, ki ga je šele zdaj opazila v piceriji, čeprav ni vedela ali je tukaj že dlje časa ali je šele prišel. To je bil Chuck Bass.

[Chuck? ]

Chuck se je tistega dne podal v picerijo Mazaroly. S ciničnem nasmeškom na obrazu je pomislil, da je to pravzaprav Natova picerija. Spomnil se je vseh dni, ko je čakal v limuzini pred njo na svojega prijatelja, ki je tu poznal kar nekaj ljudi. Ahja, tale trava... Namuznil se je sam pri sebi, a tega ni pokazal zunanjemu svetu. On ni prišel po travo. Ne da je ne bi uporabljal, a zaloge je trenutno še imel in ni potreboval novih. Skomignil je z rameni in si naročil pijačo. Slonel je ob pultu in jo počasi ter z užitkom srkal, ko je njegov pogled nenadoma pritegnil postavna rdečelaska, ki je ravnokar končevala svoj obrok. Opazil je njen pogled na sebi. Lenobno se je odlepil od pulta in se podal do njene mize. Prisedel je in se ji zazrl v oči. Prešinilo ga je, da je te oči že nekje videl. Neuspešno se je skušal spomniti, kej. A bil je prepričan. In Chuck je imel dober spomin... Zagotovo se bom spomnil... A moral je slišati njen glas. Chuck je spoznal preveč ljudi, da bi si vse lahko kar tako zapomnil, zato je v glavi povezal osebe z njihovim glasom ter videzom. Zvenelo je zakomplicirano, a sam se je s tem sistemom dobro znašel. "Se midva poznava ali se mi samo zdi?" je brez pozdrava vprašal in se ji očarljivo nasmehnil.