Domovanje družine Van der Woodsen in Bass

Ozzie je na široko omrla vrata omare in se razgledala po njej. nato je s pogledom hitro ošinila uro in iz omare potegnila snežno belo jopico s kapuco, ki je bila lahno obložena z umetnim krznjem. Čez nekaj sekund je že stala v predsobi, kjer se je še zadnjič ošinila v velikem ogledalu, nato pa je zaprla vrata in jih za seboj zaklenila. Pred slabo uro sta namreč njena starša zopet krenila na pot. Ozz sta rekla, da ju nekaj tednov ne bo in jo zopet presenetila z izjemno lepo žadovo ogrlico, ki ni izgledala kot eden tistih nesramno dragih koov nakita, zato jo je Ozzie že cel dan nosila. Lepo je povdarila njene temno rjave oči in jim dodala nekaj jantarnih pikic, ki so izgledala kot zlat prah v njenih očeh.
Z mislim že pri zabavi, ki se jo je odločila oranizirati se je zapodila iz stave, še prej pa ji je uspelo z nasmeškom pozdraviti vratarja. Ta dan je bila polna energije, kot že dolgo ne. Resada je bila zmeraj bolj živahne sorte, a tokrat je kar prekipevala od dobre volje in energije. Uživala je, ko je bila sama doma, pa še dan je bil čudovito sončen, veter je kdaj pa kdaj po ulici ponesel celo prvo odpadlo listje.
Kmalu je je znašla pred vhodom v visoko stavbo, pred katerim je stal vratar. pokimala mu je in se mu veselo nasmehnila, nato pa je vstopila in se odpravila do Sereninega vhoda. Pred vrati se je ustavila, si z roko hitro šla skozi lase, nato pa je pozvonila.

Sedela je v masažni kadi. Njene svetle lase je voda naredila temnejše. Vendar tega ni utegnila premlevati, kot je vedno počela. V mislih je obdelala vsak kotiček svojega telesa, preverila napake in prednosti, katere so jo naredile tako pomembno v Upper East Sidu. Svojo glavo je nežno nagnila nazaj in jo naslonila na belo keramiko, ki je skupaj tvorila eno najdražjih masažnih kabi na svetu. Ampak, kaj ji naj zdaj to pomeni? Veselje, ker si lahko privošči enega izmed najboljši kopanj, medtem ko večina smrtnikov tega niti v sanjah ne bi mogla doživeti? Ali naj bo žalostna, ker se take sanje tisti večini smrtnikov ne bodo uresničile. In tokrat je resnično vedela, kako boli, ko upaš v prazno. Vsak atom njenega telesa ga je želel. Objeti, ga poljubiti in nenavsezadnje tudi ljubiti se z njim, se mu prepustiti pod tokom nežnosti, ki jih je lahko še nedolgo nazaj občutila kadar koli se ji je zahotelo. A Serenina ura je bila povsem napačna. Sekunda se ji je vlekla kot minuta. Kot tista minuta, ki obstane v večnosti, ko nikdar več ne zadihaš. Popolnoma razumela je svoje počutje, imela je razlog zanj. Ne glede na to kako lepa je, še vedno ima srce in želje. Takšne kot mnoga dekleta. Imeti najlepšega fanta, biti popularna, biti nekdo, katerega ime lahko odmeva daleč naokoli. Imela je vse, pa ji je ostalo le zadnje dvoje od navedenega. Z roko je segla po tušu in z drugo odprla vodo. Počasi je še enkrat sprala svoje lase, se prijela za rob kadi in počasi vstala. Pustila je, da voda še enkrat oblije njeno telo, preden stopi iz kabine. Trajalo je dolgo časa, preden se je spomnila, da njena voda ne bo postala mrzla. Za odličen hotel bi bila to katastrofa. Zato je zaprla vodo in svojo nogo počasi in previdno dvignila čez rob kadi in stopila na tla, položena s plošticami bež barve. Hodila je ravno tako počasi, kot bi oprezala za kom. Ni hotela, da ji zaradi mokrih nog spodrsne. Ovila se je v brisačo in odbrzela v sobo. V naglici, ko je hitela v kad, je pozabila vzeti oblačila s seboj. A je na srečo ni nihče opazil. Zagrnila je zavese v svoji sobi in odprla omaro. S pogledom je prebrskala med spodnjim perilom in na koncu izbrala ene izmed mnogih brazilk. Iz omare je potegnila še modrček v kompletu z brazilkami in si ga nadela. Še vedno je čutila vlažnost na svojem telesu, ko so njene dlani izginile za hrbtom, da bi zapele zaponko, ki je pripadala modrčku. Ni razmišljala o tem, kaj naj obleče. Točno je vedela katero obleko išče in bila je spravljena na posebnem mestu. Spominjala jo je na slab a hkrati prelep spomin. Obleka z zlatim odtenkom... katero je imela na sebi, ko sta z Natom 'prvič'. Preden jo je potegnila iz omare, se je s prsti dotaknila tudi svoje poročne obleke. Raztrgane in umazane. Pred očmi se ji je spet zavrtel prizor, ko je tekla za Natom, ko se je le zavedla kaj se dogaja. V visokih petah se je zapletala v svojo dolgo belo obleko in večkrat padla po tleh. A žrtvovala se je zaman. Nate je uporabil prvi taxi in se z njim odpeljal stran. Oba živita na UES. Ampak tokrat sta si tako daleč. Vedela je, da je ne more preboleti v trenutku. In da misli nanjo. Vendar si ni znala razlagati, zakaj je moralo do tega ravno priti. Je bila to cena, ker je spet zapadla v pijačo? Njena kazen, ker ni poslušala dobrih nasvetov, da pijača zanjo ni več dobra? Ne da bi se zalotila, je skomignila in vzela izbrano obleko iz omare. Še vedno ji je bila kot ulita. Posušila si je lase in se lotila še make-upa. Večkrat si je morala popravljati vse skupaj, saj ni bila pri stvari za karkoli. Ko je končala s svojim urejevalnim ritualom, pa ni vedela kaj bi spet počela. Vsak je imel doma svoje delo, od Erica, do njene mame. Ne glede na to, kaj se ji je zgodilo, je bila doma popolnoma nevidna oziroma krivec za vse. Edino Chuck in Eric sta vedela, v katerem grmu pravzaprav tiči zajec. In Chuck jo je začuda pustil pri miru. Ni ji zasedal kopalnice, ni je zbadal. Serena bi celo lahko prisegla, da jo je gledal z očmi polnimi usmiljenja. Na uho ji je sicer prišla tudi ta novica, da je Chuck zdaj podporna rama prav Natu. A Serena ni nikoli ni vprašala kako se Nate počuti. Bi morala? Je na to čakal Nate? Da mu Chuck pove, da se pravzaprav Serena res zanima zanj? Zamišljeno, a tokrat prisebno je odkimala. Nate je moral biti navsezadnje vsaj malo razumljiv človek, na kaj takega nikoli ne bi čakal. Vprašala se je: ali to zagotovo ve... ali je to le njeno mišljenje.
Komajda je zaspala. Pa še to ne za dolgo, zbudilo jo je trkanje na vrata. Mama je odprla njena vrata in jo prišla zdramit. V njenih očeh je bila nenavadna iskrica, kot bi prišel doktor odrešitve. 'Obisk imaš', ji je šepetaje rekla in se obetajoče nasmehnila. Vendar očitno ni hotela tega, kar je kasneje storila njena hči. Skočila je pokonci, v prepričanju, da je pred vrati Nate in, da se hoče pogovoriti. Ko je pritekla k vratom, pa je bila tam Ozzie. Niti sledu ni bilo o Natu, o njegovih rjavih laseh, o njegovem belem nasmehu, o njegovih zeleno modrih očeh. Počasi se je ustavila in se mimogrede ozrla okoli, kot bi Nate malce obotavljajoče prišel iz kakšnega vogala. A ga ni bilo. Pogledala je Oz v oči in ni se mogla zadržati. Njena tiha, nežna sapica se je spremenila v tiho ihtenje in njen steklen pogled se je spremenil v motno gmoto solz. "Mislila sem, da je on... mislila sem, da je on", je ponavljala, medtem ko je jokaje odšla do prijateljice in jo objela k sebi. Ni niti pomislila, da bi lahko s tem popolnoma oslabovoljila še Oz. Ampak kot vsak dan od tragičnega razdora med njo in Natom, je potrebovala oporo. Zdelo se je, da čas celi rane, ampak iz dneva v dan je bolj potrta in potrebuje več pogovora. Kar pa ljudem počasi že gre na živce. Le h komu naj se še obrne?

Nemirno je čakala pred vrati, ko je šla gospa Van der Woodsen poklicat Sereno. Z roko si je večkrat živčno šla skozi lase, saj nikakor ni vedela, kaj lahko tokrat pričakuje od prijateljice. Bo spet vsa despresivna in ji bo vseeno za vse okoli sebe ali bo jokala? Bo zopet sedela za računalnikom in igrala tiste trapaste simse, v katerih sta Nate in Serena živela srečno do konca svojih dni? Vse od kar jo je nate pustil pred oltarjem je bila Serena nekako .... nepredvidljivo predvidljiva. Še sama ni znala opisati razpoloženja, ki je obdajalo njeno prijateljico. a bolj kot karkoli je Ozzie vedela, da Serena potrebuje nekoga, da se mu izpove, da se mu zjoče na rami. Sama sebe si nikakor ni mogla zamisliti v njeni vlogi. Niti približno ni vedela, kako bi reagirala na njenem mestu, čeprav ... Čeprav je tudi njej Nathaniel Archibald pomenil vse. A ker je vedela, da sta bila srečna tako on kot Serena, je bila zadovoljna tudi ona. Živela sta en za drugega in Ozzie preprosto ni bila takšna, da bi jima vse uničila. Da bi uničila nekaj, česar ne more najti vsak. Le srečni izbranci namreč najdejo sorodno dušo, kot sta jo drug v drugem videla onadva. A sedaj, ko sta bila oba tako nesrečna, je trpela tudi ona. V njej se je borila mešanica čustev, ki ji včasih ponoči ni dala spati. bila je žalostna zaradi Serenine nesreče, žalostna, ker sta bila tako noa kot Nate tako kruto razdvojena in tako prizadeta. A čeprav se je tega sramovala, ni mogla zatreti tega, da je bila na trenutke skorajda vesela. Da ji je srce vsakič, ko je pomislila na to vzdrhtelo v upanju, da jo bo opazil. upala je, da se Bo Nate potolažil in da bov njej videl to, kar je videl v Sereni.A po drugi strani je vedela, da tega ne bi mogla narediti. Da kljub ljubezni ne bi mogla tako prizadeti Serene, ki je tudi njej nudila oporo v težkih trenutkih, čeprav ni vedela, kaj jo je prizadelo. Preveč rada je imela svojo prijateljico, da bi ji znova zlomila srce.
ko se se vrata premaknila se je zdrznila in se iz svojih misli predramila nazaj v resničnost. Na vhodu v njihovo stanovanje se je prikazala svetlolasa griva, ki je pripadala Sereni. Le ta se je, z bolečim upanjem na obrazu ozirala po hodniku, po katerem je Ozzie pravkar prišla. Stisnilo jo je pri srcu, ko je ob pogledu v Serenine z upanjem napolnjene oči ugotovila, da 9je mislila, da je prišel Nate. A že trenutek za tem je upanje v svetlolaskinih očeh zamenjala žalost in kmalu so se pojavila tudi solze. Ozzie jo je zaskrbljeno opazovala, nato pa so prijateljičine besede potrdile njegove misli. Razumevajoče je pokimala in jo objela nazaj. Čeprav je upala, da se je Serenina žalost vsaj malo razkadila je to pričakovala in nikakor ni hotela oditi, dokler se ne bo svetlolaska pomirila. Upala je, da Serena ve, da se lahko kadarkoli obrne nanjo in da se zaveda, da ji bo zmeraj stala ob strani. Čutila je, da njena prijateljica potrebuje nekoga, ki mu bo lahlko zaupala.


((gosh, ob tem tvojem romanu je moj post like nč ... ))