Stara klopca

Blair je znova prebrala tisti Lucasov SMS, ki ga je dobila v bolj zgodnjih popoldanskih urah: Res ne moreš brez zajedljivosti? Danes zvečer ob devetih v parku, na tisti stari klopici. Brez ugovorov. Najprej se je odločila, da ne bo šla. Nato si je čez kakšne pol ure premislila in se odločila, da gre. In tako je potekalo celo popoldne, vendar se je na koncu le spravila v črno mini krilo in bel top, pograbila črno-belo torbico in prvi taksi, ki je pripeljal mimo ter se odpeljala naravnost v park, kjer ji je Lucas dobesedno ukazal, da se mora pojaviti. Dobro, saj je imela rada ljudi, ki so natanko povedali, kaj hočejo, vendar ukazovanje z Lucasove strani zagotovo ni bila stvar, ki bi ji bila všeč, ker je hotela ona imeti kontrolo nad njim in ne obratno. Me zanima, če mu bom takale všeč... je najprej pomislila, nato pa si je zabičala, da se mora zbrati in da jo ta Casanova že ne bo spravil na kolena. Tokrat ne. Ko je taksi prispel, je taksistu v roke potisnila šop bankovcev, nato pa je pogledala na uro na mobitelu, ki je kazala šele deset minut do devetih. Groza, zdaj je bila za povrhu vsega še prezgodnja. No, pa saj lahko išče klopco tudi deset minut. Vendar so bile to le pobožne želje, saj je do nje prišla v petih minutah in je bila še vedno prezgodnja. Krasno, zdaj bo pa mislil še, da sem ga obupano hotela videti!

Hotela se je že obrniti in oditi nazaj domov, kar pa je hitro padlo v vodo, saj je že zagledala Lucasa in se v bistvu ni mogla nikamor več skriti ali premakniti, da je ne bi videl. In zakaj prekleto, si je na nek način želela, da bi bila čimdlje stran od njega, po drugi strani pa je hotela priti na to srečanje? Vse skupaj ji ni bilo prav nič jasno, zato se je naposled le odločila predati toku dogodkov in da bo že na koncu videla, kaj se bo izcimilo iz vsega skupaj. "Hej," ga je tudi sama pozdravila in nekako pričakovala poljub na lice, ki je bil nekako samoumneven pri pozdravljanju, vendar ga na njeno veliko začudenje ni bilo. Mogoče se je pa Lucas naposled le odločil, da bosta samo prijatelja. Pa saj pravzaprav še sama ni vedela ali hoče, da sta samo prijatelja ali da sta prijatelja s koristmi. Tako je le ubogala njegov namig in se usedla na klopico poleg njega. "Dobro oko," je pohvalila njegovo prepoznavanje znamk, saj to ni bila tipična lastnost za vse moške, še posebno če niso videli nikjer kakšne posebne označbe, za katero znamko se gre. "Ker je bilo vse skupaj tako zelo čudno... Mislim Serena in Nate sta se zaročila, potem pa prideš ti in me meni nič tebi nič poljubiš... Vse skupaj se je odvijalo veliko prehitro za tisti večer. Poleg tega pa mi ni bilo do tega, da bi šla takrat kaj dlje s tabo?" Zakaj je že uporabila besedico takrat?

Z odprtimi usti je poslušala njegovo obrambo in se komaj zadržala, da mu ni prisolila še ene klofute, tako kot mu jo je prisolila tisti večer. Je bil res tako samovšečen, da je mislil, da lahko stori karkoli in s komerkoli? "Prekleto Lucas, tisto sem te spraševala zato, ker me je to tudi zanimalo. Navsezadnje nisi tako zelo nedolžen, kot zgledaš in imaš precej masla na glavi. Sem pa mislila, da je moj odločen 'jebi se' namesto pozdrava takrat povedal vse. Ampak ti si tako trapast, da misliš, da ti mora vsaka podleči. Mislim groza. In kaj naj bi ti takrat sploh pričakoval? Da bo šlo še dlje od poljuba in bi si me lahko vzel kar tam na balkonu. Za to se boš moral pa še krepko potrudit." Ni vedela, zakaj je svoj govor preden je zajela sapo, končala s tem, da se bo moral še potruditi in ne s tem, da tega ne bo doživel. In zakaj je govorila take traparije pred njim? Kmalu pa je končno prišla dovolj do sape po svojem obsežnem govoru in je tako lahko nadaljevala: "In kdo pravi, da ti ne bi hotel dlje? Vedno hočeš dlje po vseh mojih informacijah. In... Mislim... Nisem mislila tega... Pravzaprav... Ne, nisem mislila tega." Če je kaj vedela o svojih besedah je bilo sedajle eno: na koncu ne bi smela biti zmedena. Lucas bo to zagotovo vzel za znak, da bi bilo kakšen drug dan drugače in to se najbrž ne bi končalo dobro. Oziroma bi se končalo dobro. Zakaj se ni mogla preprosto odločiti ali se hoče vpisati med njegove trofeje ali ne, ampak sta se morala ves čas nekaj prepirati in sprenevedati?

Lucasovo mrmranje glede tega, da ni govoril nič glede nedolžnosti, medtem ko je govorila ona, jo je le še bolj razjezilo. "Ti zagotovo nisi, saj ne moreš govoriti o nedolžnosti, ker sploh ne veš, kaj je to! Kdo ve, koliko časa nazaj si jo izgubil. In ali se tistega sploh spomniš." Taka je bila njena razburjena replika, ki je pripomogla k temu, da se je Blair končno odločila usesti. Končno je globoko vdihnila, potem pa se je le pripravila k temu, da je poslušala njegovo obrambo, ki je bila po pravici povedano popolnoma zanič. Tako zelo zanič, da se ga je odločila utišati in je to storila na zelo čuden način. To je storila tako, da je Lucasa preprosto poljubila. Nežen poljub, ki mu je na koncu dodala celo malce strasti pa je prekinila s prav tako nežnimi besedami: "A ne moreš biti vsaj malo tiho? In prosim te, da drugič najdeš boljše izgovore, če mi misliš nasprotovati, prav?" Skrivnostno se je nasmehnila, nato pa se je naslonila na naslonjalo klopce ter Lucasa malo bolj mirno pogledala. "In to ni lazenje za tabo, temveč edini način, da sploh utihneš. Na tisto predstavo pa ne vem, če lahko računaš po takem cancelu, ki si mi ga ravnokar dal. Ali si si sedaj premislil?" Pomenljivo ga je pogledala ter mu pomežiknila, v resnici pa je komaj pričakovala njegov odgovor.

Opazila je, da je zmedla slavnega Casanovo, zato se je sama pri sebi skrivnostno nasmehnila. Ni vsaka ženska bila sposobna tega, kar je ona ravnokar storila. Po eni strani se ji je malce celo smilil, ker ji je bil všeč, vendar po drugi strani se je opominjala na to, kolikokrat je to že on storil in da če bo že pristala med njegovimi trofejami, da si jo mora zapomniti za vedno. Navsezadnje je ona le bila Blair Waldorf in Blair Waldorf je nekaj posebnega. Vedno in povsod. Lucas zato ni smel biti nikakršna izjema. "Ah daj no Lucas! In potem sem jaz tista zapeta, ki si nikoli nič ne upa. Sprosti se že no. In ne jambraj, da je pogovor slaba ideja, ker si ti rekel brez ugovorov mar ne? Ali ti moram pokazati sporočilo na mojem telefonu?" Ponovno se mu je nasmehnila, vendar to ni bil preprost nasmešek. Bil je nasmešek, ki je bil zapeljiv, ki je povedal, da je tokrat zmagala ona in ki je povedal tudi, da ve, da se ji ne more upreti. Oh ja, Blair je znala vse to združiti v en sam preprost nasmešek. "Meni je prav. Alpina," je pripominila Blair na to, da naj preprosto pozabita na vse, seveda pa je morala zraven dodati še kratko šalo, spomnila pa se je na eno izmed reklam, ki jih je videla po televiziji, ko so bili na počitnicah v neki mali državici. "Torej kaj sledi zdaj, Lucas?"