Stanovanje družine Duerre

Leyla je brezglavo tekala po stanovanju in sproti pobirala oblačila, ki so se znašla na najbolj nenavadnih mestih. Recimo pogrnjena čez kuhinjski stol ali pa vržena za kavč. Ko je nazadnje izbrskala svojo staro črno majico z bleščičami je stanovanje izgledalo že vsaj približno normalno. Še vedno pa so jo čakale šolske knjige, CD-ji in ostali predmeti, ki se nikakor niso hoteli pojaviti tam, kjer jih je Leyla hotela. Knjige so se naprimer znašle celo v kopalnici, ne da bi se Leyli sploh sanjalo kako so zašle tja. Pri pogledu na uro jo je zajela panika, saj se je Serena napovedala čez petnajst minut. Stala je sredi sobe in se držala za glavo, ko je pri vratih pozvonilo. Leyla je zaklela in se odpravila odpret. Vedela je da ni Serena, ta se je redko kdaj pojavila pred dogovorjeno uro, poleg tega pa je imela naročeno hrano iz bližnje vegi restavracije. Hvaležno je odprla vrata in ko je opazila, da je hrano prinesla kurirka in ne kurir. Brez kakršnekoli ceremonije jo je zagrabila za kravato, potegnila v stanovanje in zaloputnila vrata. "Pomagaj pospraviti," je izdavila in ji pod nosom pomahala s stotakom, "pa je samo tvoj." Dekletu se je videlo, da ni ravno bogata in da bi ji vsakršen denar prav prišel, zato je kajpak zgrabila priložnost. Medtem ko je Leyla razlagala kam naj kaj spravi je postala nenavadno zamišljena in žalostna.
Zakaj so na svetu ljudje, ki se morajo poniževati in sprejeti vsakršno službo, samo da bi dobili denar, medtem ko lahko ona uživa v svoji dediščini, luksuznem stanovanju in osebju, za katerega pravzaprav ni vedela da obstaja? Kaj kmalu pa se je otresla takšnih misli, ko se je dekle pred njo pojavilo s polnim naročjem knjig in jo vprašujoče gledalo. "V omaro na koncu hodnika. Hvala." S prsti si je pritisnila na senca in tako nekoliko ublažila glavobol, ki se je je loteval. Dekle je knjige odložilo v omaro in se obrnilo. Stanovanje je bilo pospravljeno, morda ne idealno, vendar se niti pod razno ni videlo kakšna bomba je bila prej. Leyla je držala obljubo in dekletu izročila stotaka ter jo potisnila skozi vrata. Samo nasmehnila se je še in se obrnila proti kuhinji.
V hladilniku je izbrskala mleko in ga nekaj prelila v posodo, da bi ga pogrela. Medtem je našla še tekočo smetano, ki jo je stepla v trdnejšo obliko in prestavila v posodico za oblikovanje smetane. Na pult je pripravila lončke za kakav, polno posodo piškotov, vse skupaj pa je odnesla na mizo. Primerno okrasje je seveda sodilo zraven in nič ni bolj primernega kot šopek sivke v lončeni vazici. Mleko je medtem zavrelo in bi skoraj ušlo, če se ne bi Leyla, ki je šla slučajno po cimet, spomnila, da bi ga bilo morda dobro odstaviti. Na hitro je zmetala cimet, kakav in mleko v lončka, ter čez vse naredila velik kup smetane. Posula jo je s kakavom in bila na koncu precej zadovoljna s svojo stvaritvijo. Ravno v tistem hipu je zazvonilo pri vratih in Leyla se je, zdaj že dobre volje, da se je vse izteklo tako kot je hotela, odpravila odpret. "Serena!" je zavpila, da se jo je slišalo še par ulic naprej in se obesila sestrični okoli vratu. "Pridi naprej," je nato zamrmrala, v popolnem nesoglasju s prejšnjim krikom in grdo pogledala sosedo, ki se je pojavila na oknu, da bi pasla zijala.