Trump Tower

Na vrhu Trump Towerja, stran od oči revnih se nahaja prostor, kjer helikopterji zasilno izvedejo svoj pristanek ali pa bogataše pripeljejo kar domov in se jim ni potrebno voziti z avtomobili vse od javnega letališča. Tam je namreč shranjenih skorajda sto zasebnih letal in v enem od njih se je nahajala tudi Serena, ki je vsa razburjena pristajala, po 'pogovoru' z Natom. Malo hecno se ji je zdelo, da sta se na nek način pobotala kar po telefonskih sporočilih, ampak bilo je bolje kot nič. Pred očmi je še vedno imela jezen obraz pilota, ko mu je rekla naj takoj obrne letalo in se vrne v NY. Bila sta že kar precej visoko in letela sta nad severnim Atlantikom, tako da je nekako razumela njegovo jezo. Ker je potrebovala nujno pristati na Trump Towerju v roku pol ure, je hitro poklicala Bassa, da je priskrbel helikopter. Lahko je čutila, kako se je njegov glas spremenil v veselega, kajti Sereno je imel čedalje rajši. In naročeno je bilo storjeno v nekaj minutah, ko je pristala čez dvajset minut na javnem letališču je lahko opazila svoj helikopter. Bil je edini in ker se ji je tako mudelo, je tudi sama prenašala prtljago in te ni bilo malo. "Na Trumpa gospodična, kajne?", jo je vprašal pilot helikopterja in Serena je odkimala. "Gospa... Drugače pa ja, na Trumpa in to hitro". Morala bi biti gospa, poročena in če bo vse po sreči, se bo to zgodilo tako kot bi se moralo prvič; srečno. Pilot ji je odprl drsna vrata helikopterja in Serena je splezala vanj ter si nadela slušalke. "Čez pet minut bomo tam", ji je rekel pilot ko je tudi sam zlezel v helikopter na svoj sedež in nadel slušalke z mikrofonom. Nasmehnila se je, vesela. In ko se je helikopter dvignil od tal, ji je srce pričelo biti hitreje. Z vsako sekundo je bila bliže stavbam Manhattna in s tem tudi Trump Towerju. Nenavadno se ji je zdelo biti v te leteči škatli med vsemi visokimimi zbirkami betona. "Tu smo", ji je zadonelo v slušalkah in hitro se je ozrla čez okno. Ni je razočaral, Nate je bil tam in vrtinec vetra, ki ga je ustvaril helikopter mu je razmršil lase. Luč iz helikopterja ga je osvetlila, kot bi vanj svetilo na tisoče zvezd. Pristanek je bil sunkovit a Serene ni motilo. Počasi so se umirili vrtljivi rotorji in luč se je ugasnila. Serena je snela slušalke ter kar sama odrinila težka vrata helikopterja. Počasi a vznemirjeno je izstopila in hlad mrzlega oktoberskega zraka jo je zmrazil. Dvignila je svoj pogled k Natu in obstala. Ni vedela kaj bi mu rekla, po telefonu je bilo vse lažje. A ko si je pomela roke, je dobila idejo. Pogledala je na hrbtno stran svoje dlani in prestiž se ji je zableščal v mesečini. "Lagala sem", je priznala in mu pokazala hrbtno stran svoje dlani. "Nikoli ga ne bi dobil po pošti. Morala sem obdržati nekaj, kar mi je vsaj malo toliko pomenilo kot mi ti". Ni jokala, ni imela razloga zato. Zato je s hitrimi koraki- skoraj tekla je- odšla do Nata in ga objela. "Nikoli več mi ne dovoli da odidem. Nikoli".