Atlasov kip

Rubi je slonela na hladnem kamnu, kjer je stal Atlasov kip. Skoraj nikoli ni zahaja sem, a še takrat ko je, se nikakor ni ozirala na navaden po njenem mnenju beden kip. Ja, zgodovina je ni nikoli zanimala. Zdolgočaseno je pogledala na mobi. "Še 5 minut." Je dejala sama pri sebi in se ozrla okoli sebe. Bilo je že temno. Čakala je na Kelly, ki je kakor po navadi zamujala. Ni minilo več dolgo, ko so njene misli spet zašle. Ravno Kelly, je bila ta, ki je Rubi spoznala z Aronom in seveda zdaj Rubi ni mogla misliti na nič drugega. Vsake toliko časa je s pogledom švignila na mobi, da bi preverila, če je dobila kakšno sporočilo od svojega ljubljenega, a nocoj očitno ni imela te sreče. Njene globoke misli so zmotili znani koraki. Sunkovito se je obrnila in za njo je stala Kelly "Skoraj pa bi bila točna!" Je z nasmehom rekla svoji najboljši prijateljici in jo v pozdrav objela.

Kelly je hitro tekla po celem Rockafellerjevem parku, da bi le ujela točno določeno uro, ki se je nikoli ni mogla držati, vendar ji tudi tokrat ni uspelo. V torbici je imela vodko, poleg pa še ogromno pomarančnega đžusa. "Pogrešala sem te," jo je poljubila, ko jo je le ta držala v objemu in se usedla poleg nje. Iz torbice je povlekla pijačo in kozarčke in jima natočila. "Danes se počuti kot študentka brez denarja, ki ga sicer imaš," se je zasmejala. Obe sta imela denarja ravno dovolj, da sta shajali, vsaj to je lahko rekla Kelly zase. Rubi je bila njena najboljša prijateljica že odkar je vedela zanjo in bila je tudi edina, ki je vedela vse o njeni preteklost, sedanjosti in prihodnosti. Vsako najmanjšo in najbolj umazano podrobnost. Bila je kot nekakšen Almanah Kellyjinih Napak. Seveda tega ni odobravala, vsaj kakor ji je že dala vedeti, vendar ji vsega tudi ni mogla preprečiti. Ponudila ji je kozarček, svoje pa ponesla k ustom in poskusila močno mešanico. "Grenko in nespremljivo kot moje življenje," se je nakremžila ob močnem okuso vodke, ki je potoval po njenih ustih. "Povej mi kaj je novega. Zagotovo je nekaj. Kako kaj šola? Ne razmišljaš, da bi se mi pridružila?" se je nasmehnila, čeprav je vedela, da to ni mogoče.

Kelly je bila edina oseba, ki je Rubi spravila v dobro voljo. Čeprav ji Rubi, tako kot nobenemu ni zaupala prav nič o svojih družinskih problemih, jo je Kelly vedno brez pravega razloga znala potolažiti. Nasmehnila se je ob Kellyinem komentarju. Denarja je imela kolikor je hotela, oziroma je bila to edina stvar za katero je vedela, da nikoli ne bo izginila iz njenega življenja. Tako bi pričakovali da je Rubi navadna razvajena očkova punčka, a temu ni nikakor bilo tako. Seveda je uživala življenje bogatašev, elite, a vseeno je bila ravno njena najboljša prijateljica dejansko outsiderka. Rubi je vedela prav vsako podrobnost Kellyinega življenja. In njenega početja ni nikoli odobravala.
V roko je vzela ponujen kozarček in še sama poskusila močno mešanico, ki jo je naredila Kelly. Na silo je pogoltnila grenek požirek vodke. "Kel, lahko bi bilo tudi drugače, veš." Je dejala polglasno. Ni želela razburjati Kelly, čeprav je vedela, da je to skoraj nemogoče, seveda se nista še nikoli skregali. Že odkar je Kelly zašla na napačna pota, ji je Rubi želela pomagati, a ko sta bili obe tako trmasti, da so se lahko njuni pogovori in prerekanja vlekla v neskončnost brez uporabne rešitve.
"Novega? Nič posebnega. Pri tebi?" Je dejala, pogoltnila še en požirek in nadaljevala "Si videla kaj Arona zadnje čase? Že dva dni se mi ne javi." Seveda si ni mogla pomagati brez da bi vprašala po Aronu. Ob naslednjem Kellynem vprašanju se je začela glasno smejati "Ma, recimo da gre. Zaenkrat še ne razmišljam o tem, lahko pa bi se ti pridružila spet meni. Kel, čas je da se vrneš v šolo." Je dejala in jo pomirjajoče pogledala. "Saj veš, da ti stojim ob strani, karkoli se odločiš. Ampak se ti ne zdi da je šlo to malo predaleč?"