Prostorna avla

Šola. Ta precej beden kraj, kot bi ga poimenovali nekateri, Alexandri kdaj pa kdaj daja tisto pomembno zatočišče s knjigami, ki jih do sedaj še ni prebrala. Velikokrat se je spraševala, ali bo v knjižnjici kdaj zasledila tudi Erica, kateri ji je nekako pokazal, da tudi kakšen iz elite poleg nje bere knjige, vendar do sedaj ga še ni zasledila za nobeno mizo in pri nobenih knjižnih policah, med katere se je Alex tako zelo rada zatekala. September se je pričel, no pravzaprav bi lahko rekli, da se že počasi končuje in nekateri so že odštevali dneve do daljnih počitnic in sama si je morala priznati, da so bile te, ki so pretekle ene najlepših v njenem življenju. Njeni koraki so odmevali v tišini, kajti, kakor zmeraj, je Alex prišla na šolo eno uro prezgodaj, da se je lahko pripravila na prvo uro in morda še zašla v knjižnjico po svoje rezervirane knjige. Vendar tisti dan, se ji je šola zdela še bolj pusta, kot ponavadi. Kakor, da bi vsi še spali. Še nore Ally, kakor so vsi klicali dekle iz zadnjega letnika, ki je na čase imela nore izpade, ni bilo na okenski polici, da bi jo pozdravila s širokim nasmeškom, Alex pa bi ji namenila tisti vsakdanji "Hej."
Spustila je glavo in pospešila korak, ter se znašla v njej najbolj nepriljubljenem delu šole - avli, ki je med odmori in pred začetkom pouka ponavadi prenašala na tisoče glasov, ki so si morali izmenjati najbolj sočne novice. Vendar tokrat ni bilo toliko glasov, kot ponavadi, izza svojega hrbta je zaslišala pozdrav svojih sošolk, se počasi obrnila, da bi jim pomahala ter odvrnila nazaj, vendar se je, na njeno nesrečo od zadaj zaletela v mimoidočo postavo, da je slednje pristalo na trdnih tleh. Nekaj glasov se je zasmejalo, Alex pa se je sunkovito obrnila nazaj, da bi si ogledala osebo, ki jo je ponesreči podrla.
Hvala bogu, ne poznam je... je z olajšanjem pomislila, nato pa se ji je zadržano nasmehnila in z rahlo rdečico na njenih licih dejala:
"Hej. Oprosti za tole.." vendar ni morala skriti manjšega hehetanja: "..kakorkoli, naj ti pomagam. Ti pa nisi iz tretjega letnika, kajne? Mislim, če bi bila, bi te zagotovo poznala." Podala ji je roko in jo potegnila na noge, nato pa nadaljevala še s tipičnim vprašanjem:
"Sicer pa, kako ti je ime? Jaz sem Alexandra. Za prijatelje Alex. In še enkrat oprosti za mojo neprevidnost..." pogled je usmerila v tla in počakala na odgovor dekleta.
Upala je samo, da se ji ni preveč zamerila z njeno nerodnostjo..

[Carla ^^]

[here ]

Bila je precej slabe volje, pa ne depresivna ali karkoli drugega, bila je enostavno rahlo jezna na svet. Samo prebiti se je hotela do svoje omarice in se za nekaj trenutkov rešiti vseh ponižujočih pogledov, ki so jo spremljali. V očeh jim je pisalo: To je tista zadeta trapa, ki se ukvarja s katrami in horoskopom. Ubogo dekle, očitno je, da ni sposobna biti normalna. V nekaterih je dejansko videla pomilovanje. Pomislovanje?! Ni potrebovala prekletega pomilovanja in ni potrebovala prekletih izbuljenih oči vseh, ki so jo vsaj na pogled poznali, ker so vedeli, da ni takšna kot oni. Elita? Kakšna elita neki, presneto? Bili so navadni ljudje, prav kakor ona. Zakaj so jo potem gledali, kakor da so pomembnejši od nje? Saj še sama ni vedela, zakaj so jo ti pogledi spravili v slabo voljo prav danes. Sicer jih je mirno preživljala, toda zadnje čase se je nanjo spet zagrinjal teman oblak in tudi katre niso obetale ničesar dobrega. Kaj pa naj bi? Dejansko jo je bilo strah, da bo spet pristala v kakšnem sranju. Horoskop je napovedoval samega hudiča.
In očitno se je začenjal prav ta dan. Brez da bi videla, kdo se je zaletel vanjo, je pristala na tleh in tiho zastokala, a vsak glas, ki ga je izpustila, je prekril smeh iz strani nekaterih sošolcev, ki je dobesedno odmeval v njenih ušesih. Hitro se je hotela pobrati, da bi si prihranila to javno ponižanje, ko jo je ogovorilo rjavolaso dekle, ki se ji je opravičilo za padec, ki ji ga je povzročilo. Ob tem se je tudi sama pridušeno hihitala, zaradi česar je v Carli rahlo zavrelo, toda tega ni pokazala. Ni se imela namena predolgo zadrževati ob dekletu, zato je zamrmrala samo: "Že v redu, ni problema," in dovolila, da jo je dekle potegnilo na noge, nato pa je hotela oditi. Razgovarjanje? Ni imela nikakršnega takega namena, a ustavilo jo je dekletovo govoričenje. "Ne," je hitro odkimala, ter še bolj iz vljudnosti kot iz česarkoli navrgla: "Iz drugega."
Dobro si je ogledala dekle; zdelo se ji je znano, večkrat jo je že videla. Je spadala med tisto vzvišeno populacijo? Na norčevanje in izzivanje danes res ni bila pripravljena. Ni si želela pametnih opazk ali česarkoli v taki smeri, še sproščen pogovor bi bil zanjo najbrž ob takem dnevu preveč. A vendar - navadila se je, da ljudi ni vedno sodila samo po izgledu in vsakomur je bila pripravljena dati priložnost, pa četudi je bilo to dekle, ki jo je 'neusmiljeno' vgrlo po tleh. "Emja, živjo, Alex..andra." je dejala, saj ni bila prepričana, ali je že na mestu, da bi jo kot prijateljica imenovala kar Alex. Najbrž ne.. kajne? "Jaz sem Carla, za prijatelje Carla." je dejala in skušala iz vsega skupaj narediti hec, čeprav je vse skupaj povedala v zelo običajnem tonu, ki niti malo ni nakazoval na šalo. "Že v redu," je skomignila in iz vljudnosti še hitro dodala: "Itak se mi to ves čas dogaja. Če ni nekdo drug štorast, potem sem jaz, tako da.. že v redu." Še sama ni bila prepričana, kaj želi povedati, zato je zgolj pogledala novo znanko, nekako vprašujoče, češ ali želi še kaj povedati.

Ko jo je tako le nemo, s bežnim nasmeškom opazovala, s kotički očesa pa pogledovala po stopnicah, kjer so sedeli 'drugarčki', ki so se privoščljivo smejali, je vedela, v koga se je pravzaprav zaletela. Dekle ni bilo eno izmed elite, čene bi bil kakšen od moških kavalirjev kajhitro na nogah in ji pomagal vstati, nato pa po vsej možnosti namenil še en grd pogled Alexandri in potegnil pojavo, nič večjo od Alex same proč. Vendar to, da je bila outsider je ni oviralo pri pogovoru, tudi končati ga ni želela, kajti že dolgo nazaj je sklenila, da bo vsakemu dala priložnost, da dokaže, če je dober prijatelj ali ne. Elita gor ali dol, dekle se ji je zdelo zanimivo in.. ja, prijazno. Za njenim hrbtom je spet zaslišala glas svojih prijateljic, ki ji je govoril, naj pride do njih in pusti to dekle na miru, a jih je utišala z kratkim gibom roke, ki je sporočal, naj počakajo še nekaj trenutkov. Ni morala kar tako oditi od nje, na sredini pogovora, kajne? No, lahko bi, ampak nebi bilo lepo od nje.
Ko ji je potrdila besede glede letnikov je prikimala in nekoliko bolj sproščeno dejala:
"Se mi je kar zdelo, veš.." pomignila je proti skupini drugih letnikov, ki se je pred nekaj minutami privoščljivo smejala in jim namenila oster pogled, češ, naj nehajo, kajti niti malo niso bili zabavni.
"Torej... Carla.." je z nasmeškom ponovila njeno ime, nato pa nadaljevala: "Lahko me kličeš Alex, naj se ti ne zatika preveč. Sicer pa.. nisi ena izmed njih, kajne..?" je dejala in zopet pomignila med elitno skupino.
Ob tem, da je štorasta ona, je Alex le odkimala z glavo in rekla:
"Poslušaj, nisi ti kriva, da si šla ravno takrat mimo, ko sem se jaz obračala in sem bla nepazljiva. Zato, res, hvala bogu, da nisi jezna name. Vsak tretji človek bi totalno popenil, če bi se zaletela vanj in ga podrla, medtem, ko bi se on nekam odpravljal." je dejala in ob zadnjem stavku zavila z očmi: "Današnji ljudlje so tako ali tako preveč občutljivi na vse, kar se dogaja okoli njih. Že samo majčkena napaka jih čisto spravi iz tira. Oh world, get over it, nikoli ne bo vse tako zelo idealno, kot bi si želeli." je dejala bolj zase, kot za tiste, ki jim je bilo to namenjeno, nato pa se je zopet posvetila dekletu pred njo.
Šele tisti trenutek si ga je uspelo dodobra ogledati in Alex je morala priznati, da je izgledala prav uredu. Dekliška postava, malce nižja od nje in pa, na njej je bilo lahko opaziti nekakšno skeptičnost glede Alexandre. Vendar, na drugi strani pa je bila tista zanimiva toplina, ki jo je sevala. Drugačnost. Ponos. In to so bile stvari, katere so Alex dale vedeti, da Carla nikakor ni takšna, kakor so jo opisovali nekateri in jih je, tako, čisto po nesreči slišala. Bila je le... drugačna.. posebna. In takšne so ponavadi kajhitro izobčili iz družbe.

Opazila je, da je dekle nekaj časa razmišljalo - kot bi hotelo uotoviti, kam naj jo pravzaprav vtakne. Kot da ni bilo že preveč očitno. Ni marala tega razporejanja po skupinah, nikoli se ni strinjala z njim in ni želela biti na kakršenkoli način vpletena vanj, zdaj pa je pristala tam, kjer je pač pristala. Med outsiderji. Kar jasno je bilo, da bo vsak, ki jo bo takole podrl po tleh, najbrž kar nekaj časa razmišljal, če je pogovor z njo sploh vreden. Ali pa je Alex razmišljala o čem drugem..? Prekleto, Carla, tega psihoanaliziranja si se najbrž nalezla od matere.. je pomislila in hitro pozabila na vse, o čemer je prej razmišljala. Življenjski cilj? Enega pa je vendarle imela. Bodi vse, kar tvoja mati ni nikoli bila. Ha, toliko o tem, da ji je uspevalo.
"Hja," je pokimala in ko je opazila oster pogled, ki ga je Alex privoščila gruči njenih sošolcev, se je rahlo popraskala po laseh in v precejšnjem nelagodju, a vseeno s kančkom duhovitosti dejala: "To so moji sošolci." Kot da ni bilo že na daleč jasno? "Oh.. v redu, Alex," je pokimala in skomignila z rameni, čeprav ni bilo mogoče reči, da ji dejstvo, da ji dekle dovoli, da jo kliče tako, kakor jo kličejo prijatelji, precej laska. Poznala jo je komaj nekaj trenutkov, a po nekaj trenutkih nove psihoanalize se ji je že sanjalo, da definitivno ne spada med tiste, ki te takoj odpišejo, ker o tebi krožijo čudne, tako neizmišljene kot tudi izmišljene govorice. Pravzaprav se je počutila, kot da je v njej videla nekaj, česar morda sploh ni tam. Zakaj bi se sicer sploh hotela pogovarjati z njo? "Hm, ne.." je odkimala in spet ošinila gručo sošolcev. "Kar pa je itak že precej očitno, glede na ta vesel smeh, ki se sproži vsakič, ko se mi pripeti kaj takšnega. Ni kaj, obožujejo me." Konice njenih ustnic so se rahlo zavihale navzgor, saj je bilo to na nek način kar res. Četudi tega ni marala, ni minil en dan, da ji ne bi posvetili vse svoje negativne pozornosti, kar jo je včasih celo zabavalo.
"Aja?" je povzdignila obrvi. No ja, jasno je bilo, da bi sama ob tem, ko se bi v koga zaletela, razjarila vsakega prvega in ne vsakega tretjega človeka, pa vendar; dvomila je, da bi enako naredila tudi Alex, ki sama ni delovala, kot da je pristala na istem položaju, kot Carla. O ne, glede na to, kakšne so bile sošolke, ki so jo klicarile, se ji je bolj zdelo, da je naletela na nekoga iz elite, ki se enostavno požvižga na to, kam so koga uvrstili. Če je kaj takega seveda obstajalo? "Ne, ne, saj pravim, to se mi tako pogosto dogaja, da ne penim več." Nasmehnila se je, ob Alexinih naslednjih besedah pa je njen nasmešek zbledel. Nekako je čutila, da so besede namenjene njej. Ja, res se ni znala pobrati in včasih jo je vsaka malenkost vrgla iz tira.. Zardela je, rekla pa ni ničesar, samo rahlo je pokimala, češ da se strinja z njo.
Sicer pa.." je hitro skušala zamenjati temo, čeprav je bila njena glava precej prazna. O čem naj načne debato, ko pa dekle že čakajo njene sošolke? "Si bolj realistka kot kakršnakoli idealistka, kaj?" se je oprla na njene prejšnje besede. Dekle je bilo tako.. posebno. Ni poznala koga takega, seveda pa se tudi v takih družbenih vodah ni veliko gibala.

Zopet je nadnju padla tista nenadna tišina. Ki pa se Alex ni več zdela tako zelo mučna, kot je bila včasih. Ravno nasprotno, prav prijalo ji je govoriti s takšnim človekom, ki ni ravno čebljal čisto vsak trenutek in ni mogel biti pri miru niti nekaj sekund, se obremenjeval s tem, da si je razmazal maskaro, ali pa umazal svojo najlepšo obleko. In prav takšne, so bile njene sošolke, čeprav jih je Alex, neglede na karkoli še zmeraj imela ravno toliko rada, kot jih je imela prej. Zdelo se ji je, kot da ji Carla vrača premerjanje s pogledi in kakor zmeraj, je pustila tudi njej, da se je v miru nagleda in se odloči, ali je vredno poskusiti biti prijatelj z njo ali ne. Seveda je bila vesela vsakega pozitivnega odziva, a pripravljena je bila tudi na negativnega, slednjega pa ni pospremila z jokom na stranišču, pač pa se je ponavadi hladnokrvno zavrtela na petah in odšla. Ja, toliko ponosa pa je vsaj imela. Vendar ni bila takšne vrste človek, da bi, tudi če bi dobila negativen odziv, šla tveziti neresnice svojim prijateljicam, te pa bi novico kajkmalu raznesle po vsej šoli, za njo pa bi seveda izvedela tudi predraga Gossip Girl, proti kateri Alex ni imela nič, dokler je njeno življenje pustila pri miru in ni tvezila njenih zasebnih stvari po internetnem blogu. Prav tako, ji ni bilo povšeči, da so bili outsiderji vedno gledani kot nekaj, kar je nižje od elite. Pa kaj, če niso imeli veliko denarja in se niso vsak dan potikali po veleblagovnicah, vsaj dokaj normalno življenje so imeli. Česar pa vsak izmed elite ni mogel doseči. Večne drame, zabave in vse stvari, ki pridejo, ko si sprejet med elitovce preprosto preprečujejo, da bi živel svoje življenje. Pravzaprav ga že kar omejujejo.
Ah, današnji folk se itak ravna samo po kar nekakšnih pravilih... je pomislila, nato pa v ušesa shranila besede, ki so pred nekaj trenutkih prišle ven iz Carlinih ust in tokrat je na njenih ustrnicah prvič zapazila njen navihan nasmešek.
"Pa že, če ti tako praviš.." je rekla in se še sama nasmehnila, nato pa tiho nadaljevala: ".. sicer pa, upam da se ne sekiraš zaradi takšnih retardiranih bedakov. Predobra si za njih. Nekoč bojo to ugotovili." še en nasmešek.
Da, danes je, čeprav je na začetku izgledalo, kot da je šola čisto prazna, spoznala nekoga, ki je bil drugačen od njenih prejšnih na novo spoznanih prijateljev. Nekoga, ki je bil podoben Angeli, le v drugačnem pogledu. Tudi pri Carli se je takoj brez težav odprla in govorila oziroma jo spraševala karkoli ji je prišlo tisti trenutek na pamet. Ob tistem, pričakovanem 'Aja' je prikimala, nato pa ji odvnila:
"Oh pazi, da na koncu ne bo kdo začel tega še izkoriščati. Četudi se ti to pogostokrat dogaja, je dobro na čase popeniti, da ostali vedo, da ti ni do tega, da bi te ubili z zaletavanjem. Za tvoje dobro je."
Opazila je njen zbleden nasmešek in rahlo rdečico, njene oči so se rahlo bolj odprle, morda od krajšega presenečenja, nato pa je tiho dejala:
"Tisto je bilo mišljeno kot celotnemu svetu, kajti resnično smo ratal preveč občutljivi. In ja, realistka sem. Čeprav imam svoje ideale, jih nikoli ne postavljam pred realnostjo. Če nebi bi počela tega, potem bi verjetno že zdavnaj poskušala leteti." je dejala z nasmeškom na ustnicah, nato pa zopet za nekaj trenutkov utihnila.
Zopet se je preveč razgovorila, kar je večino ljudi ponavadi motilo. Da je začela nakladati o svojih mislih, ki se najverjetneje niso skladale z mislimi ostalih. In to je bila verjetno posledica tega, da je veliko brala in za preveč stvari znala odločati po lastni presoji. Včasih je bilo morda res bolje slediti čredi, kot pa trmiti svojo pot.

Podzavestno je pričela na roki urejati kup pletenih zapestnic, ki jih je naredila neka stara prijateljica, ki je ni videla že skorajda pet let. Totalno se je izgubila v vsem toku življenja in počutila se je malodane neumno, ko je tako iznenada, ob pogovoru s skorajda neznanim dekletom, ugotovila, da pravzaprav sploh ne more biti tako zelo pon osna na to, kar je. Nikoli sicer ni hotela postati nekdo drug, a tako vabljivo se ji je zdelo opazovati ljudi, ki so bili obdani s prijatelji. Ki se jim niso smejali, če jih je nekdo podrl sredi avle. Ki so te vabili, da se jim pridružiš pri vsakodnevnih milijonkrat obdelanih čenčah..
"Misliš?" je precej nezaupljivo dejala. Še vedno se je nekako držala nazaj. Ni ji bilo jasno, zakaj bi dekle, kot je Alex, hotelo imeti karkoli več kot samo bežen stik s Carlo. Zavedala se je sicer, da sama ni napačna ali karkoli takšnega, toda drugi se tega niso zavedali - nihče se tega ni zavedal. Kaj je bilo torej tukaj takšnega, da si je prislužila pozornost neke popularne dekline? Je naredila kaj takega, zaradi česar je bil pogovor z njo vreden? Seveda je bila nezaupljiva - odkar je namreč oče odšel, se je odločila, da ne bo zaupala kar komurkoli in da se ne bo navezovala na ljudi. Usodno napako je itak storila že z Jenny, ki se je bo najbrž prej ali slej otresla, kot da je zadna stvar, ki se jo splača pogledati. Ni hotela več ničesar takega. Ista stvar se je zgodila z očetom, ista stvar se je dogajala z Jenny in strah jo je bilo, da se bi ista stvar zgodila še s kom. Ravno zato je potrebovala svojo distanco od ljudi. Ravno zato je bila nezaupljiva. S pogledom je znovič ošinila gručo sošolcev, ki so se zdaj že posvetili vsakdanjemu opravljanju. Najbrž so pozabili nanjo - to je imela najraje. Nevidnost. Če so grdo ravnali z njo, potem je bila toliko raje nevidna.. Res visoke ambicije, jo je v mislih opomnil cinični glas. "Hvala.." je počasi, precej neprepričano dejala. Vsa stvar je zvenela kot ogromna pohvala. Predobra si za njih.. Kar odmevalo ji je v glavi. Česa takega že dolgo ni slišala.
"A.. aha." je pokimala in se rahlo nasmehnila. "Torej vem, kaj morem narediti naslednjič, ko se zabiješ vame." Pomežiknila ji je in nenadoma se je zavedla tega, kar se je pravzaprav dogajalo. Kot bi nenadoma pridobila nekaj na samozavesti. Kot bi bila nenadoma spet popolnoma zgoraj. Kot bi se karte motile.. Je to sploh mogoče? Ali pa je vse skupaj iluzija, kratek trenutek, ki bo itak minil, takoj, ko bodo Alex sošolke priklicale k sebi. Oh ja, samo to je lahko še čakala.
"Ja.." je spet pokimala in skomignila z rameni. "Najbrž res. Jaz pa sem na vrhu največjih občutljivcev," je glasno priznala, ob čemer je celo rahlo osupnila nad samo seboj. Itak, odpri se totalni neznanki in objokuj vse svoje napake pozneje. Super načrt, Carla, je pomislila in to jo je vendarle rahlo zadržalo. "Saj veš.." se je raje posvetila njenim besedam. "Če verjameš vase in v svoje sposobnosti, potem je meja samo nebo.." Prijazno se je nasmehnila in še zadnjič poravnala zapestnice na roki.

Z očmi je zdrsnila k njeni roki, ki je popravljala zapestnice in za nekaj trenutkov zopet obmolknila. Nekako ji je iz izraza na obrazu prebrala, da si je skozi kakšne dni želela postati ena izmed elite. Vendar, zakaj? Veliko več težav bi si nakopala, polno lažnih prijateljev, ki o tebi širijo najbolj trapaste novice in še tako napačne informacije, ki jih potem Gossip Girl objavi na internetu, tako, da te lahko bere cel svet? Alex sama si tega ni želela, toda nekako ni morala vplivati na to, da je že, ko je prejšnje leto stopila v to šolo, bila takoj sprejeta med populacijo, ki se je imenovala elita. In tam notri je spoznala Hanno, Fiono in ostale, ki so jo poskušale z nejevoljnim glasom spraviti k sebi. Kot bi želele govoriti "Pusti jo Alex, ni ena izmed nas. Ni vredna, da se pogovarjaš z njo...". Tisti trenutek, ko bi eno od deklet ta stavek spravilo iz grla in ga izreklo na glas, bi ji, vsaj predvidoma počil film in iz nje bi privrela tista vprašanja, ki si jih je potihem zastavljala. Saj so bili vsi ljudlje! Enaki. No ja, vsaj tako je ona gledala na tiste, ki jih je poznala. In prav tako ni marala igrati kraljice, ki bi vse gledala zviška. Vendar po drugi strani je potihem razumela njeno željo. Na tej šoli si moral veliko tvegati in sprejeti veliko velikih odločitev, da si imel krog prijateljev, ki te je nekako ščitil. Ki je držal s tabo. Ki je pošiljal grde poglede vsakemu, ki se je zasmejal, ko si izrekel kaj neumnega, ali pa padel po tleh. Ki ti je stal ob strani, ko si dobil slabo oceno in s tabo na tihem opravljal profesorico tistega predmeta. Poskušala si je predstavljati, kako je, če nimaš nikogar, ki bi te objel in te skušal potolažiti. Kako je, če nimaš nikogar, na katerega se lahko zaneseš. Kako je, če te vsak dan spremlja privoščljivo režanje ali pa grdi pogledi, ko si storil kaj čisto ponsreči. Tisti trenutek je razumela Carlino željo in imelo jo je, da bi jo na licu avle brez obžalovanja objela. Ampak se je zadržala, kajti dekleta ni želelo še bolj zmesti, kot ga verjetno že je. Njeno nezaupljivo vprašanje je zaplavalo skozi njene misli, v njene oči pa je butnila odločnost in vidno je prikimala:
"Ne mislim. Vem. In ni se ti treba zahvaljevat." je dejala z nasmeškom na ustnicah, nato pa se zopet za trenutek ustavila.
Malce ji je bila podobna. Verjetno bi tudi ona spraševala s takšno nezaupljivostjo kakšnega drugega človeka, ki bi ga spoznala. Poleg tega, je Alex veljala za tiste, ki ne sprejmejo v svojo bližino kogarkoli in ohranijo nekakšno ognjeno pregrado še kar nekaj časa po tem, ko se s človekom spozna. A pri Carli je bila lahko kar takoj sproščena. Ni vedela zakaj. Morda zaradi tega, ker je bila outsider? Ali pa zato, ker se ji je nekako dozdevalo, da ne bo šla tega, da sta govorili tvezit vsem naokoli. Pa ne, da bi Alex kaj motilo, da bi kdo od Carlinih prijatelj vedel, ampak cela šola? No ja, toliko je pa verjetno že malce preveč. Zopet je na njenih ustnicah zasledila poteze rahlega nasmeha in se ob tem še sama nasmehnila, nato pa se, ob njenih naslednjih besedah zahihitala:
"Brez skrbi, ne bom se več zabijala. Vsaj upam. Raje popeni na kakšnega od tvojih trapastih sošolcev. In kakšna klofuta bi bila tudi dobrodošla." je pripomnila, nato pa zopet poslušala njene besede.
Tokrat pa je bila Alex na vrsti, da presenečeno obstoji. Še nihče je ni poslušal, vsaj, kadar je kaj povedala v svoji filozofiji in je izrazila svoje realistično mnenje. Zanjo je pač tako bilo. Nikoli ni ravno rada letala v oblakih. In ob Carlinih naslednjih besedah, se ji je na obrazu zopet narisal topel nasmešek:
"To, da si občutljiva ne bo nikoli narobe. Dokazuje to, da si človek z veliko čustvi. In, da ti nikoli ni vseeno za kakpno stvar ali pa osebo." je odvrnila na njene besede, nato pa se ob naslednjih zasmejala, nato pa izrekla enega svojih značilnih stavkov: "Bring on the sunshine. And we will fly to the end of the sky."

Carla se je nasmehnila in pogled za nekaj trenutkov pribila k tlom, nato pa navzgor, k Alex. Ni je razumela, a nenadoma si niti ni želela, da bi jo. Psihoanaliza? Le zakaj ne bi enost avno uživala v trenutku, ko ji nekdo podaja nekaj pristnega, pristen nasmešek in besede, ki jih zares misli..? Saj tega ni velikokrat doživela. Spet je povzdignila pogled k Alex in nekaj časa samo iskala besede, s katerimi bi lahko pojasnila, zakaj se ji zdi pomembno, da se ji zahvali.. Besede so ji vlivale pogum, samospoštovanje, ki ga je z vsakim grdim pogledom in privoščljivim smehom izgubljala. "Tako.. Nisem pričakovala, da bo kdo danes rekel kaj lepega.. Ne zgodi se pogosto." Zdelo se ji je, da dekle nekako razume, kako se Carla počuti, da vidi skozi to tanko plast mesa v njeno dušo, ki je včasih hotela dobesedno kričati, ker je bila tako osamljena.. In zdelo se ji je, da tega - pogovora in besed - ne deli z njo samo zaradi nekakšnega bedastega pomilovanja. Se je morda samo Carli tako zdelo, ali pa je Alex skušala na plan potegniti novo prijateljstvo? "In potem.. se enostavno moram zahvaliti, ko kdo reče kaj takega, veš.." je pojasnila, kar je čudila, da mora, nato pa skomignila in se za nekaj trenutkov zagledala v steno za Alexinim hrbtom. Jo res razume, ali pa si Carla vse skupaj le domišlja? Ni bila tipičen popularni otrok s polno ritjo vsega; razmišljala je, dovolila, da pade na družbeni lestvici, če je to res pomembno. In to je pravkar počela. Carla tega še ni doživela - Jenny se je z njo družila bolj tako, tu in tam in še to bolj na skrivaj kot karkoli drugega.
"Oh, postala boš moja osebna svetovalka glede penjenja. Tega pa še res nimam." se je zahihitala in spet pogledala Alex. Vse te nepričakovane reči, ki so ena skozi drugo danes vodili v to, kar se je pravkar dogajalo, so jo nekako spravile v boljšo voljo. Saj je imela Alex prav - preveč se svet sekira. Tudi sama se je preveč sekirala. Čas je bil, da si malo oddahne, da ignorira vse grde poglede in da, če jih že opazi, kot je Alex predlagala, komu prisoli kakšno klofuto. Saj so si navsezadnje po dolgih letih teženja to njeni sošolci celo zaslužili.
"Najbrž res, ampak malo bi morala iz svoje kože. Odkar.." Malo se je zadržala in pomislila. Saj navsezadnje ni šlo za državno skrivnost, kajne? In itak nikoli tega ni skrivala.. Samo bala se je, da bi kdo lahko to izrabil za to, da bi jo zlomil. "Odkar je moj oče pred dvema letoma kar tako odšel, sem pač totalno prevč čustvena. Saj veš, nihanja in to. Končno bi se morala spraviti iz lastne kože in se ne toliko sekirati.." je pojasnila to, kar je imela v mislih. Nekaj časa je bila tiho in ob tem opazovala sošolce in ostale dijake, ki jima sploh več niso posvečali pozornosti. Kot da se članica elite in navadna outsiderka sploh ne bi pogovarjali. "Morda se ti zdi čisto bedno, to, kar ti zdajle razlagam. Saj vem, da sem začela čisto zabušavati na tej sceni, ampak.. Ko se na nekoga navežeš in on kar odide.. Veš, kako je to?" se je pozanimala. Saj ne, da bi jo obtoževala ali karkoli. Samo dvomila je, da ve. Ali pa?
Nasmehnila se je ob njenih zadnjih besedah in pokimala. Res je bilo. A potreboval si pogum, da si odletel na zadnji konec neba. Pa tudi, če je sonce še tako sijalo..

Zopet ju je objela za nekaj trenutkov dolga tišina in Alex si ni morala pomagati, da ni zopet zlezla v svoje misli in tehtala vprašanja, ki si jih je zastavila. Še sama se je komaj razumela, zakaj jo je pravzaprav dekle pred njo začelo tako zelo zanimati v smislu prijateljice. Je bila res tako zelo drugačna? Ali pa si je Alex želela malce drugačne družbe. Ki ne bo zmeraj govorila o zadnjih novicah in čenčah, ki jih slišijo na hodniku. Njen pogled je zdrsnil na šolsko uro, ki je kazala, sicer še kar nekaj časa, do začetka pouka, a ni morala biti nepresenečena, ko je videla, koliko časa je že preteklo odkar je govorila s Carlo. Prav vse v tistih trenutkih se je odvijalo tako zelo hitro, da je Alexandra pozabila na čas in razlog, zakaj je na šolo prišla toliko prej. Ampak morala si je priznati, da je bila vesela, da je dekletu namenila toliko časa. Tam sta stali že skoraj pol ure, v njuni bližini pa se je smukalo nekaj radovednih pogledov elite, za katero se Alex ni imela namena umikati od Carle, čeprav so bili nekateri pogledi na njenem hrbtu prav ubijalski. Vendar tako, bo tudi sama videla, kdo je pravi prijatelj in kdo ne. Tisti trenutek, pa se je na njeno levo ramo naslonil Hannin komolec, ki se je prijazno smehljal osebi, s katero je Alex govorila. Ni vedela, ali to pomeni konec njunega prijateljstva, a Hanna se ji je spodbudno nasmehnila, se spustila z njene rame, nato pa rekla, s takno iskreno prijaznostjo, da je presenetila celo Alex:
"Hotela sem samo rečt, da se vidimo v učilnici. Z Jane greva še malce ven, pa saj veš, kaj pri meni pomeni malce. Da ne boš potem čakala za brezveze. No, se vidmo potem. Uživaj. Ti tudi, Carla..."
Za nekaj trenutkov je presenečeno gledala za njo, nato pa se sama pri sebi nasmehnila. S Hanno sta bili prijateljici že dve leti in imeli sta toliko skupnega, da je bila Alex prepričana, da je prava prijateljica in je ne bo zapustila zaradi tega, ker se druži z nekom, ki ni elita. Elita, elita, elita... Ta beseda ji je odzvanjala v glavi kakor najbolj nadležen zvonec. Zakaj je moralo biti včasih vse tako zelo naporno. Zakaj preprosto niso morali pozabiti na manjše denarne razlike med seboj in živeti brez 'predalčkanja' vsake osebe. Poslušala je Carline besede glede njene zahvale in tiho dejala:
"Oh... pa bi morala doživeti to večkrat veš. Zaslužiš si. Vsak človek si zasluži." na ustnice se ji je zopet narisal nasmešek, ki je prekril krajšo presenečenost ob prejšnjem dogodku, nato pa je zopet zbrano prisluhnila njenim besedam.
"Haha, in mogoče bom res." je v smehu dejala ob svetovalki za penjanje.
Tako.. zanimivo je bilo poslušati njene besede, ko se ji je počasi, korak za korakom odpirala. Niso se nanašale na vsakdanje stvari, o katerih je Alex ponavadi poslušala cel dan in nato še pol naslednjega, pač pa na njeno življenje. Ob njenem govoru glede očeta, je za nekaj trenutkov utihnila in sklonila glavo, nato pa jo zopet pogledala, iz njenih ustnic pa so prišle naslednje besede:
"Bedak je. Ne smeš se sekirati zaradi takšnih, ki te prizadanejo. Čeprav verjamem, da si ga imela rada in to. Ni prav da s tem obremenjuješ samo sebe. Saj se ti bo še zmešalo od žalosti.." v njenem tihem glasu je bilo začutiti malce zaskrbljenega priokusa, sklonila je glavo, njene oči pa so se zaprle ob njenem naslednjem vprašanju.
"Težko si predstavljam kako ti je, veš. Moja družina je idealna in resnično sem vesela, da je tako. In tudi nikogar, ki mi je blizu še nisem izgubila. Vendar včasih me je strah, da ga bom ravnokar." je priznala, v tistem trenutku pa je zazvonil njen mobilni telefon, s tisto že tako znano melodijo Linkin Parka in Alex je previdno odprla sporočilce, ki ga je dobila, za nekaj trenutkov utihnila in ga počasi prebrala, nato pa se olajšano nasmehnila.
Hvala bogu, vse je vredu z njim... je pomislila, zaprla telefon in se ozrla nazaj proti Carli.
"Kaj praviš, da bi se odpravili nekam za teh nekaj minut, ki so še ostali do začetka pouka? Mislim, morala bi iti še do svoje omarice, tako da, če slučajno moraš v tisto smer, greva lahko tudi tja. Poleg tega, bi se znebili teh neprijetnih pogledov. Včasih jih prav zares težko ignoriram." je skomignila z rameni in pogledala v dekletove oči.
Zopet tista znana tišina, ki sta si jo zmeraj privoščili, ko sta končali svoj govor za tiste nekaj trenutkov... Tišina, ki ju je nekako zbliževala. Ali pa je Alex le tako mislila...

Ko je opazila, da se jima približuje ena izmed Alexinih prijateljic, je že odprla usta. V tistih nekaj sekundah dekletovega približevanja, ki so se Carli zdele kakor dolga leta, je že sestavila svoj pozdrav: "Lepo se je bilo pogovarjati s teboj, Alex, se še kaj vidiva.. mogoče." In potem bi odšla - precej preprosto bi bilo. Naslednjič, ko bi se videli na hodniku, bi šla mimo, ne da bi jo pogledala. Samo zato, ker bi ji bilo preveč težko, če je Alex ne bi pogledala nazaj. Saj jo je poznala šele nekaj minut ali natančneje slabe pol ure, toda to, da se ji je tako toplo približala, je bilo veliko več, kot je lahko Carla kdarkoli pričakovala za tak temen, s slabimi kartami oborožen dan. Ob tem, ko je Alexandrina prijateljica spregovorila, je Carla zaprla usta, da ji je dovolila, da do konca pove, kar pač hoče - potem bi se enostavno poslovila. Vendar pa je ob tem, ko jo je dekle, ki ga sama ni poznalo, poklicalo po imenu in ji celo zaželelo lep dan, ostala brez besed. Kaj se je danes dogajalo? Se je vse skupaj obračalo.. ali pa si je samo domišljala? Je bila doma, v svoji mehki vodni postelji s posterjem Stonesov nad glavo.. in se še ni zbudila? Ali pa je bilo vse skupaj tako zelo resnično, da se je končno uresničilo tisto, v kar se je vedno prepričevala? Kolo življenja se vrti. Enkrat si zgoraj, drugič spodaj. Vedno se vrti, ni šans, da bi vedno ostal na istem mestu.. "Ja, hvala.." je izustila za dekletom, ki je s prijatljico ob sebi že odhajalo, nato pa začudeno pogledala Alex. Nekaj časa sta samo gledali druga drugo, nato pa je Carli ušel neke vrste veseli vzdih, ki ji je dejansko nekoliko orosil oči. Zamežikala je in se nasmehnila, nato pa s precej nejevernim glasom dejala: "Samo prosim, ne reci mi, da tole vse skupaj sanjam.."
S pogledom je sledila Alexandrini prijateljici še po tem, ko je izginila iz njenega vidnega polja - njeno zijanje so prekinile zgolj Alexine besede, in še takrat ni bila ravno pri stvari, zato je trajalo kar nekaj časa, da je razumela, o čem Alex pravzaprav govori. Prijelo jo je, da bi ji skočila v objem in jo povabila na kakšen biljard ali rolkanje.. ali na nekaj, česar najbrž Alex ni počela vsaki dan. Samo zato, da bi se v svojem načinu zahvalila za prijaznost, ki jo je prejela. "Ja.." je nekoliko zasanjano prikimala. Očitno le ni potrebovala tistih usranih cigaretov ali trave, da se je počutila super. Lahko je samo govorila z nekom, ki je ni poniževal.. in bila je prav pod takim vplivom. Alexandra je na njen obraz danes čisto slučajno privlekla razpotegnjen nasmešek, ki bi lahko trajal zares dolgo. Zdelo se ji je, da je med njima nastajalo neko odkrito prijateljstvo. Zavedala se je sicer, da se najbrž ne bosta še kmalu odpravljali vsak dan skupaj v šoping ali sedeli skupaj na kosilu, a nekaj se je začenjalo. Nekaj, česar današnjemu slabo-kartnemu dnevu ne bi pripisala.
"Saj veš, sicer nisi šla skozi ves razgovor za tole delovno mesto in tako dalje.." je še naprej razširjala svojo šalo o svetovalki za penjenje. "Ampak zdiš se mi kar primerna kandidatka. In stavim, da imaš tud i kakšne lastne izkušn je, ki bi lahko tukaj pomagale.." Vzpodbudno je pokimala ter se nasmehnila.
"Najbrž res ne.." je skomignila, ko je Alex ocenila njenega očeta. Ni vedela, če bi ga sama lahko imenovala bedak. Vedno, ko sta bila skupaj, ko mama ni imela časa, ker se je ukvarjala s svojimi psiho potmi, je noro uživala v njegovi družbi. "Enostavno.." Pogledala je v tla in se kislo nasmehnila, nato pa spet navzgor innekaj časa je bila tiho, nato pa nadaljevala: "Ne vem, če poznaš to. Dve leti ga nisem videla. Za rojstni dan mi je poslal čestitko. Vse najboljše, Carla, želim ti vse najlepše, kar si sposobna imeti pri šestnajstih, rad te imam, očka." je dobesedno citirala čestitko, ne da bi v tonu glasu uporabila kakršnokoli čustvo - bila je jasno monotona. "Gre mi na živce, da igra neko dobričino, ko pa živi na drugem koncu mesta in nima niti toliko časa, da bi me obiskal enkrat v teh dveh usranih letih.." je skomign ila z rameni, glas pa zadržala na skrajno in že skorajda grozljivo mirnem tonu. Zaupala ji je pravzaprav vse, kar je lahko povedala o svoji zgodovini oziroma zgodovini svoje družine. Počutila se je precej trapasto, toda ni imela velikokrat koga, ki je celo hotel poslušati to, kar je govorila. Pa je Alex hotela? Ali pa ji je morila s temi bednimi zgodbicami in je bilo dekle zgolj preveč vljudno, da bi reklo: Poslušaj mala, zdaj pa imam tebe in tvojega prekletega samopomilovanja že vrh glave!?
"Kako to mi..?" je hotela vprašati, a zmotilo jo je zvonenje Alexandrinega telefona. Ko je dekle prebralo dobljeno sporočilce, se je Carli za trenutek zazdelo, kot da si je iskreno oddahnila. Kaj se je dogajalo? Toda vanjo ni bila pripravljena siliti, ni bila tak tip osebe. Ni vedela, če ji Alex zaupa do te mere in pravzaprav se je zavedala, da se je Alexandrino zasebno življenje sploh ne tiče. Zakaj bi se vtikala?
Nasmehnila se je, ko je Alex omenila poglede in skomignila z rameni. "Počasi se jih navadiš.." Nato je pokimala in se premaknila v smeri svoje in domnevno Alexine omarice, saj ni bila prepričana, če sta ravno blizu. Že, tako ali tako sta morali v isto smer, toda kako blizu sta si dejansko njuni omarici - no, tega zagotovo ni vedela. "Kar pojdiva," je vzpodbudno dejala in se rahlo nasmehnila.