Grad Belvedere

"Česa ne razumete? Rekla sem da gre Picassova slika na levo steno, Da Vincijeva pa na desno!", se je jezila Serena in vmes še podpisovala papirje, se dogovarjala kaki prti bodo na mizah... preveč je bilo vsega in Serena se je resnično spraševala, kako bo to zmogla. Ko si je privoščila oddih in je odprla svoj prenosnik, ki ga je imela s seboj, pa je takoj odšla pogledat kaj je novega na GG blogu. Seveda je vedela, da je ona tista S in da je Nate označen s črko N. In kar je pisalo o njem, je raje dvakrat prebrala, saj ni mogla takoj dojeti. Takoj mu je poslala jezen sms ampak na koncu sta se zmenila, da pride k gradu Belvedere, kjer se je Serena trenutno nahajala. Mimogrede ji je dal še nasvet, ki ga je upoštevala. "Alo, ne rdečih stojal, črna bodo!", je zavpila in takoj opazila jezne poglede. Hotela je, da je vse v rdeči in rumeni barvi, zdaj pa kar naenkrat pravi, da bodo stojala črna, le kdo potem ne bi bil jezen? Namuznila se je. Očitno se je res zmišljevala.
Ponovno se je zakopala v delo. Pomagala je prenašati majhne a lomljive stvari v paketkih, kajti za vse to so bili fantje preveč okorni. Sploh če so gledali njo, blondinko, ki bo kmalu oddana. Na njihovo žalost pa se ni mislila premisliti. "Hvala", je zamrmrala delavcu in prijela majhen paketek in ga odnesla proti mizam. Ko pa se je obrnila nazaj proti delavcem pa je opazila Nata in njegove oči, ki so jo opazovale. Najprej ga je jezno pogledala a le kdo bi bil lahko jezen nanj. Bil je tako prisrčen in vedela je, da jo ljubi. Za nočni klub je gotovo obstajala razlaga. Prekrižala je roke in se igraje namršila potem pa svoje ustnice le privihala v nasmeh in z vso hitrostjo stekla k njemu in se mu vrgla v naročje. Brez premisleka je takoj sledil poljub na usta in verjetno so zdaj vsi delavci vedeli, zakaj kljub njihovim seksi teleščkom ni niti mignila s pogledom in jim dala vedeti, da so ji všeč. Ker je bila zaročena z nekom tako božanskim in vsi skupaj temu božanstvu niso segli niti do kolen. "Oh ja, takole me drži. Utrujena sem", mu je šepnila na uho in se ga še tesneje oprijela.

(Natie srček?)

Po nekaj njenih smsih je Nate še vedno držal mobitel trdno v roki in znova in znova bral njene besede, ki ga pa nikakor niso spravile v dobro voljo. Na sebi je imel oblečene le temne boksarice, znamke Calvin Klein. Po zadnjem smsu je mobitel zabrisal na posteljo, obenem pa iz omare skušal privleči svojo najljubšo polo majico in Diesel kavbojke, ter usnjen pas, ki ga je redkokdaj nosil. Omaro je hitro zaprl, se še hitreje oblekel in med kupom oblek na postelji skušal najti mobitel, ki ga je še pred nekaj minutami držal v roki. »Prekleto,« je sam pri sebi zamrmral, ko ga je neuspešno iskal in se na koncu odločil, da ga mogoče niti ne rabi in je odhitel iz stanovanja brez svojega mobitela v desnemu žepu kavbojk. Grad Belvedere ni bil ravno tako blizu njegovemu domu, zato je raje poiskal enega izmed mnogih rumenih taksijev, čeprav je bilo to v srcu New Yorka precej težko, se mu je čez nekaj minut končno eden odločil ustaviti. Celo vožnjo je Nate opazoval taksimeter na kateremu so se številke iz sekunde v sekundo vedno višale, ter čeprav zanj denar res ni bil noben problem je Nate bil kar presenečen nad visoko ceno taksijev. Ko sta končno prispela do Centralnega parka je taksistu v roko potisnil nekaj bankovcev in se odpravil po krajši potki do grada. Celo pot je premišljal le o tistih jeznih smsih in ni si mogel pomagati, da se ne bi ustavil pri bližnjem jezeru in pogledal svoj odsev, da bi preveril, če izgleda dovolj dobro za princeso, ki ga čaka v gradu. Ugotovil je, da se mu majica odlično prilega na njegovo postavno telo in zato ni več odlašal, ter hitro kolikor se je le da pričel teči proti gradu. Še zadnjič se je ustavil pred vrati sobane v kateri se je po nabranih informacijah nahajala svetlolasa Serena, njegova enkratna, najlepša princesa, katero tako neizmerno ljubi. Globoko je vdihnil, ter brez da bi več mislil na vse kar se lahko zgodi vstopil skozi vrata in se naslonil na zid, da jo je lahko nekaj časa v tišini opazoval kako je prenašala manjše paketke in ni dovolila nobenemu delavcu, da bi enega izmed paketov sploh prijel v svoje roke. Bil je olajšan, ko se mu je tako lahkotno vrgla v objem in ni mogel spregladati ljubosmnih pogledov, ki so ga kar prebadali in zato se je še bolj zapeljivo nasmehnil in jo stisnil v svoj objem. »Greva lahko kam na samo? Nekaj minut si ja lahko vzameš pavze, zame?« Tiho jo je gledal, saj ni vedel kako se bo odzvala na njegovo vprašanje, saj mu je že pred tem dala jasno vedeti, da ima polno dela.

Ker je imela polne roke dela, sploh ni opazila, da je Nate hodil do grada kar precej časa. Šele ko je pogledala na uro, ki se ji je tako prijetno nastavljala pred očmi, je opazila, koliko časa že intenzivno pripravlja stvari za poroko. Zato je bilo Natovo vprašanje tisti trenutek prava stvar za Sereno in brez pomisleka mu je pokimala. "Od šestih zjutraj že tole skorajda brez premora pripravljam, ne bo mi škodilo nekaj minut tvoje pozornosti", mu je rekla sladko in ga gledala naravnost v njegove oči. "Maria?", se je zadrla in se z eno roko spustila. Vedela je, da jo Nate drži in da ne bo padla. "Lahko nadaljuješ za kakšne pol ure?", je prosila uslužbenko, ki je edina delala tako, kot je hotela Serena. Zato ji je svetlolaska povsem zaupala. Spet se je tudi z drugo roko oprijela Nata in mu pomežiknila. "No dajmo konjiček, najprej na levo in potem boš takoj zavil spet na levo...", ga je usmerjala šepetaje in čim sta izginila iz vidnega polja, ga je usmerjala tišje, skoraj šepetaje in ga mimogrede še poljubljala po vratu. "Pojdi čisto do konca hodnika. In potem vstopi v sobo številka sedemnajst", je nadaljevala in ko je Nate hodil, jo je nežno premetavalo enkrat na levo in spet drugič na desno stran. Kmalu sta se znašla v kabinetu. Okna so bila tesno zaprta in drevo pred okni je bil tisti krivec, da v sobi ni bilo nič sonca. Bila je skoraj tema okoli njiju in Serena je to izkoristila. Počasi in elegantno je svoje noge spet trdno položila na tla in roke so ji obvisele ob telesu. "Tukaj naju ne bo nihče motil", mu je zamrmrala in ga potem z roko nežno rinila proti usnjemu kavču v kotu. Sama je poskrbela, da je sedel nanj ampak mu ni privoščila te sreče, da bi sedla poleg. Počila se je raje kar na mizo in si svoje krilo dvignila višje, da je še komaj kaj prikrivalo, z rokami pa se nagnila nazaj in tako skoraj ležala na mizi. "Torej Nate... povej mi, kaj te je odneslo v klub Gorgon. Kellyne dobre joške?", je kar malo ostro a predvsem seksi vprašala Nata.

Ko jo je opazoval od daleč je bil vedno bolj prepričan, da jo neizmerno ljubi. Bila je enostavno najlepša, najbolj čudovita oseba kar jih je poznal in tudi, če so tako pravili vsi moški prebivalci Upper East Sidea, jo je edino on poznal dovolj dobro, edino njemu ona pomeni toliko, da ne more živeti brez nje. Ona je dekle njegovih sanj in nikoli je ne bi mogel zamenjati za katerokoli drugo, ker ji nobena ne sega niti do gležnja. Moral je priznati, da ni pričakoval tako lepega odziva na njegovo vprašanje in bil je že skoraj prepričan, da mogoče sploh ni tako jezna nanj kot je sprva izpadlo prek smsov. »Super,« je zamrmral v odziv, ob tem pa še vedno pazil, da jo je dovolj trdno držal v svojem objemu, da ne bi slučajno padla na tla, saj se je bal, da bi se tako lepa porcelanasta lutka lahko ob dotiku s ploščicami na tleh razbila na milijon majhnih koščkov. S pogledom je ošinil Mario, ki se je takoj po Sereninih besedah trdno lotila dela in bilo je očitno, da jo njena služba veseli in vse počne točno tako kot je treba, ni čudno da ji S tako slepo zaupa. Ob naslednjih Sereninih besedah, no kvečjemu navodili, se je Nate glasno zasmejal ampak vseeno se do ponatankosti držal njenih besed, vse dokler nista prišla do sobe, ki je delovala kot nekakšen kabinet. Vse je bilo lepo urejeno in vsak list papirja je bil na točno določenemu mestu, tla so bila čista in na policah ni bilo videti niti sledi praha. Komaj zdaj, ko ga ni več trdno držala v objemu se je pričel zavedati njenih poljubov med potjo, ter se z roko nežno dotaknil mest, ki jih je poljubljala s svojimi prelepimi ustnicami. Stresel se je po celemu telesu, ko je kar naenkrat znova začutil njeno roko, ki ga je nežno vodila proti kavču, ki je bil točno nasproti okna, tako je Nate nekaj časa le opazoval dva ptiča, ki sta se igrala v soju svetlobe, ki pa nikakor ni mogla predreti skozi krošnja drevesa in vsaj malenkost osvetlilit ta tako temen prostor. »Serena,« je začel, toda ni več vedel kako naj nadaljuje. Ni ji mogel kar tako povedati, da je edini razlog zakaj je vstopil v tisti zanikrni klub le zato, da se prepriča, da je njegova ljubezen do nje tako močna, da ga nobena skušnjava ne more prepričati v to, da bi jo prevaral. Enostavno ni mogel, ker ni vedel kako bo to ona prenesla. »Najboljše bo verjetno, da ti povem kar tako kot je. V Gorgona nisem šel zaradi Kerry ali karkoli je, temveč le zato, da bi se sam sebe prepričal v to, da nisem več isti kot prej. Da sem se zaradi tebe spremenil,« je le nadaljeval, ob vsej napetosti, ki je zdaj vladala v prostoru ni mogel niti normalno zajeti zraka. »Ljubim te Serena, ta ljubezen me je resnično spremenila,« je le zaključil svojo čustveno izpoved in jo tiho gledal v oči, bilo ga je strah njenega odziva, toda upal je, da bo razumela, da ga ljubi tako kot on ljubi njo.