The Lake

Chuck je prišel do jezera s počasnimi, ležernimi koraki. Prav nikamor se mu ni mudilo. A če je malo bolje pomislil, se njemu ni nikoli nikamor mudilo. Na obrazu se mu je pojavila senca nasmeška, ko je odšel še nekaj korakov dlje. Nenadoma je zapihal veter in mu rahlo razmršil že tako ali tako preveč razmršene lase. Se tem se ni nikoli preveč obremenjeval.
Pogled mu je segel na jezero, ki se je razpostriralo skoraj povsod okrog njega. Na to jezero je imel večino slabe spomine. Poleti si je na njem skušal natrenirati mišice. A mu ni preveč uspevalo in nekako je za to izvedela tudi Gossip Girl. Jah, življenje včasih res ni fer. A bil je prepričan, da je dobil nekaj več mišic s tem. In če je tako pomislil, bo res treba še kdaj to narediti...
Roke je porinil v žep in zatipal travo, ki jo je skoraj vedno nosil s seboj. Nenadoma ga je prijelo, da bi si nekaj zvil, a ni podlegel skušnjavi. Sam pri sebi se je zasmejal, potem pa odšel po poti naprej. Ljudje, ki so hodili mimo njega, se po večinoma niso menili zanj, prestregel pa je nekaj pogledov deklet, ki jih je gladko prezrl in pogled upiral na jezero. Tako je tudi prezrl dekle, ki mu je prišla nasproti. Bila je prav tako zamišljena kot on in nenadoma sta se zaletela. Chuck je jezno dvignil pogled, da bi videl, kod si je sploh drznil zaleteti se vanj. Pogled se mu je nekoliko zmehčal, ko je opazil, da je dekle nihče drug kot Ozzie. V zadnjem času je slišal nekaj zanimivih govoric o njej... In bil je skoraj prepričan, da so resnične. "Hej." jo je pozdravil in na obrazu se mu je pojavil tokrat sarkastičen nasmešek. "Glej kje hodiš." je dejal, a z bolj milim glasom, saj je bil on prav tako kriv kot ona, a tega seveda ne bi nikoli priznal. Sam pri sebi se je namrščil. Mil glas? Tega Chuck Bass pravzaprav ni poznal.

[ Ozzie? ]

Sonce je svetilo skozi okno naravnost na vazo s svežimi belimi lilijami. V sončni svetlobi se je kristalna vaza pravljično svetlikala, prav tako kot tudi cvetovi sami in voda. Vse skupaj je ustvarjalo neko čarvnijoobčutkov, ki je delovala malodane pravljično. Naenkrat pa so se na vodi pričeli pojavljati kolobarji, ki so nazananjali tresljaje. Trenutek za tem se je tresla že celotna vaza in čarovnija je popustila. Po stopnicah je pridirjalo svetlolaso dekle, ki so ji lasje plapolali v vetru, kii ga je ustvarila s svojo hitrostjo. Takoj, ko je prispela v spodnje nadstropje je iz omare potegnila red-ove superge, ki gi jih je hitro obula, nato pa je iz stojala vzela še svojo najljubšo jopico in čez trenutek so se vrata stanovanja zaprla za njo.
Medtem, ko se ej hitro spuščala po stopnicah se je obleka, nato pa je uspela le še pomahati vratarju in že je bila na ulici. Tu pa se je ustavila in globoko vdihnila tisti pristni, manhattanski zrak pozne jeseni. V njem je lahko razbrala toliko različnih vonjev, ki so je preplavljali in ta trenutek je imela to mesto še raje kot sicer. Vonj izpušnih plinov je namreč skorajda izginil med vonjem po mokrem listju iz parka, prav tako pa je veter, ki ji je sedaj mršil lase nosil med ulice tudi svežino. Še enkrat je vdihnila in začutila še nekaj, kar jo je navdalo z velikim veseljem in ji na obraz zarisalo nasmešek, ki je segel skorajda do ušes. Zrak je imel komaj opazen, a vseeno pristen vonj po snegu. Še enkrat se je nasmehnila, nato pa jo je z dolgimi koraki ubrala proti jezerom. V tem času so bila idealen prostor za sprehod in prav iz tega namena se je sama tudi idpravila ven. Po tej skoraj dvotedenski bolezn se je počutila, kot, da bi se znova rodila in kar ni se mogla nagledati okolice, ki se je med tem tako zelo spremenila. V tem svojem stanju nekakšne zamaknjenosti sploh ni opazila, da je že prispela do tistega najlepšega izmed jezer po njenem mnenju, The Lakea. Njene noge so kar same ubrale dobro poznano pot in hodile po njej, vse dokler ni naletela na upor, ki jo je z vso močjo odrinil nazaj. Še zadnji čas je prestavila nogo in ujela ravnotežje, sicer bi sedaj še ležala na tleh, kolikor je bila dolgha in široka. Nekoliko razkačeno je pogledala naprej in z pogledom je iskala tistega, ki jo je prebudil iz razmišljanja. In njene oči so najprej našle dvoje temnih oči, natop pa še preostal obraz in telo osebka, ki ga ni bilo mogoče zgrešiti. ''Chuck.'' je odzdravila z njegovim imenom in mu pokimala. Ni bila pretirano navdušena nad srečanjem, ampak res je minilo že več časa, od kar je nazadnje videla koga iz te skupinice, ki jih je sama štela med prijatelje in so jim drugi pravili elita. Sploh določene je resnično že pogrešala, a Chucka ni poznala dovolj, da bi ga lahko uvrstila med te. Kljub temu pa ji kakšen pogovor nebi škodil. ''Če se ne motim tudi ti nisi imel oči ravno na pecljih.'' mu je vrnila, saj sta bila bolj ali manj kriva opba. Noben namreč ni bil kaj preveč pozoren an ce3lotno okolico. Toda, zaznala je še nekaj. Se ji je le zazdelo, ali se je v njegov glas za trenutek prikradla trohica milobe? Sama pri sbi se je nasmehnila, nato pa zmajala z glavo. ''In kaj Chuck Bass počne zunaj na tak dan?'' je vprašala in z glavo pomignila na nebo, kjer so se pričelio zbirati prvi temni oblaki.

Chuck se je nasmehnil. "Imaš prav. Pač nepazljivost... Predvidevam, da pričakuješ opravičilo, torej oprosti." Ta beseda mu ni pomenila veliko. Ljudje so si jo izmislili, da bi z njo opravičili svoje napake, a njemu to ni bilo všeč. In navsezadnje je on bil Chuck Bass. Vsak je gojil do njega neke zamere. Pa naj je to priznal... Ali ne.
Sledil je njenemu namigu in se zazrl v temne oblake, ki so se zbirali na nebu. Namrščil se je. Skoraj prisegel bi lahko, da je še pred nekaj trenutki sijalo sonce. A očitno ni imel sreče. Ne danes. Skomignil je z rameni in ji odgovoril. "Chuck Bass se na takšen dan sprehaja naokrog." Hladno se je nasmehnil, a v njegovih očeh je bilo nekaj topline. Hladen nasmeh je bil pravzaprav njegova maska. A skoraj nihče tega ni vedel. Razen seveda S, N in B. Še predobro so se poznali in morda jih je prav to tako razlikovali od ostale elite... "In kaj je tebe prineslo ven?" Radovedno je premeril Ozzie. Potem pa je pogled umaknil. Usmeril ga je na nebo, kjer so se sivi, temni oblaki počasi, a zanesljivo zbirali. Nikoli ni imel sreče, vsaj s tem ne. Pogled je spet usmeril na sogovornico. Iz nekega, Chucku precej neznanega razloga, se mu je na obrazu spet pojavil tisti sarkastičen nasmešek, ki je bil tako zelo značilen zanj.