Serendipity 3

Ni ji bilo ravno jasno kako se je znašla Serendipityu 3. Zavedala pa se je tega, da tukaj ni bila že vrsto let. Nazadnje je sem hodila še s starši, bratoma in sestro. In Aurora je bila takrat še majhna deklica. Odrinila je težka starinska vrata in vstopila v notranjost. Še vedno je bilo tako kot se je spominjalo in bilo je tudi polno majhnih otrok s svojimi starši. Vsepovsod je bilo slišati morje otroških glasov in ob tem se je rahlo nasmehnila. Vzdušje je bilo za nedeljsko popoldne popolnoma pravo. Izognila se je dvema fantoma, ki sta se lovila med mizama in se napotila v zadnji del, na teraso. Tam je bilo občutno bolj mirno. Zasedla je eno izmed številnih prostih okroglih mizic in natakarici, ki je prišla za njo, jo postrežt, naročila sadno kupo. Poleg sladoleda, so bile tu sadne kupe neznansko dobre. Potisnila si je velika sončna očala nazaj na nos in se nastavila še zadnjim toplim popoldanskim žarkom.

[Jean? ]

Pravzaprav Jean ni natančno vedel, kdaj je bil nazadnje v Serendipityu 3, vendar je vedel, da je bilo to nazadnje, ko je resnično užival s svojimi starši. Zato je verjetno sem zahajal, vsake toliko, da se je sprijaznil s tem, da jih ne bo ob njem niti takrat, ko jih bo potreboval. Bilo je tako mirno, obenem pa tako zelo nemirno, zaradi vseh tistih razigranih otrok, ki so zahajali sem s svojimi starši. naslonil se je na težka vrata in jih odprl, nato pa se napotil okoli miz, pri tem pa pazil, da se ni kateri od razigranih mulcev zabil vanj. Stopil je po stopnicah, ki so vodile na teraso, obenem pa opazoval prizor pod seboj; dva fantka sta se namreč zabila in zagnala vik in krik, ki ga bodo starši verjetno težko pomirili. napotil se je proti mizicam, ki so bile postavljene gor."Aurora?" je nejeverno dejal, ko se je zazrl v temnolasko pred seboj. Ni je videl že nekaj mesecev in vedel je, da to ne bo ravno eden izmed tistih prisrčnih trenutkov, ki jih je ponavadi preživel tukaj.

Obraz je še vedno nastavljala soncu prav tako tudi ostalo telo. Noge, ki so ji tičale v kratkih hlačah, je položila kar še na en stol. Škoda, da niso imeli kar kakšnih ležalnikov. Toplo sonce in razigrani glasovi, ki so prihajali od znotraj in jih je bilo slišati vse do sem, so Auroro prav rahlo uspavali. Motiti se ni pustila niti, ko se je natakarica vrnila z njeno sadno kupo. Vendar pa je vsa dobra volja, vse veselje izginilo, ko jo je nekdo poklical. S francoskim naglasom, ki ga je Aurora prav oboževala. Pa prav sedaj je tiho zavzdihnila. Jean prav zagotovo ni bila oseba, ki bi si jo želela srečati sedaj. On je bil edini v katerega se je sploh kdaj resno zaljubila, popolnoma jo je očaral s svojo pojavo. Čeprav se nikoli ni takole brezglavo zaljubljala, je bil Jean velika izjema. In če je hotela ali ne, na koncu jo je prizadel. Ni mogla verjeti sama sebi, kako je sploh lahko mislila, da bo zanj kdaj več kot samo avantura. Po velikem polomu z njim, je uteho iskala v drugih in če je že mislila, da ga je prebolela, se je zmotila, ko ga je sedaj ponovno videla. "Jean," je zavzdihnila, rahlo snela očala in mu namenila prav nič prijazen pogled.

Pravzaprav ni bil ravno najbolj vesel, da je pred seboj zagledal eno izmed svojih posteljnih izzivov, ki je prerasla v nekaj več od tega. Konec koncev ni bila edina, ki se je po strastni noči zatreskala vanj in je imel zaradi tega kup problemov."Lepo da te vidim." je zamrmral z medlim nasmeškom na obrazu in se približal njeni mizi. Z nosa je potegnil sončna očala in ujel njen pogled, ki sicer ni bil ravno najbolj prijazen pod soncem, vendar kaj drugega ni bilo za pričakovati. Brez besed je sedel na stol poleg njenega, da je imel odličen izgovor za umikanje pogleda, saj je bil s terase fantastičen pogled na ulice oblite s soncem."Nisem te ravno pričakoval tukaj." je zamrmral in zdelo se je, da je prvič v življenju njegova samozavest ostala nekje v globinah.