Starbucks

Starbucks je bil pravzaprav Lucasova redna destinacija. Vsakič, ko si je zaželel kave je lahko le preprosto stopil do najbližnjega in jo naročil. Pri tem pa seveda ni potrebno omenjati priročne embalaže v kateri so ti postregli. A tokrat je bil razlog, da je Lucas stal pred Starbucksom povsem drugačen. Bil je že čas, da se z Evo spet srečata. Nehote si je moral priznati, da ga je svetlolaska v času njune zveze omrežila bolj kot bi si bil pripravljen priznati. In kakšen je bil razlog za konec? Preprost. On je bil vajen udobja, razkošja, glamurja in vsega kar je sodilo zraven. Evo pa so nekateri obravnavali kot outsiderko. Sprva ga to sploh ni motilo, niti ga ni ustavilo. Še vedno pa je iskal razlog zakaj ji je včeraj poslal tisti SMS in jo prosil za srečanje. So bila stara čustva še vedno tam? Le da skrita nekje trdno pod površjem in čakala, da privrejo na dan, ko jo bo spet videl? Toliko je bilo stvari, ki si jih ni znal pojasniti in morda bo to srečanje razkrilo še preostale skrite skrivnosti izpred dobrega leta dni nazaj. Dvignil je pogled in že zagledal svetlolasko, ki je hodila proti njemu in potisnil roke v žep svojih kavbojk. Diesel seveda. "Hej," je spregovoril prvi, ko je bila dovolj blizu, da ga je slišala.

[Eva. ]

Zberi se. Ugriznila se je v spodnjo ustnico, da je začutila ostro bolečino. Njeni koraki so bili dolgi, a skoraj nekako obotavljivi, ko je hodila proti dogovorjenem kraju srečanja. Dolge lase je imela tokrat zravnane, da so ji v svilenem slapu padali na hrbet, a z njeno popolno zunanjostjo se ni prav nič ujemal zaskrbljeni pogled njenih oči, katerega je zavzeto upirala v tla. Eva še sama ni vedela, zakaj je njeno srce tako razbijalo. Ali zakaj je imela napet občutek pričakovanja, odkar je prejšnjega večera prebrala Lucasovo sporočilo, na katerega se je še povsem normalno odzvala, preden se je je lotila ta vročica, ki jo je dajala že vso noč, da se je kot v morastih sanjah premetavala po mehki postelji. Je do njega čutila več, kot si je upala priznati? Sama bi rekla da ne, saj ji ga je nekako uspelo pozabiti. A tega nenavadnega občutka, ki jo je navdajal sedaj, ni znala pripisati njemu. Opravimo že s tem, je odločno pomislila in pogled končno dvignila od pločnika ter se zazrla predse. Malo naprej je že zagledala Starbucks in postavo, ki jo je v hipu spoznala za njegovo. Nevede se je na njenem obrazu pojavil nasmeh in povsem podzavestno je segla k svojem kratkem krilu in srajci ter ju popravila, kot bi hotela zanj izgledati čimbolje. Le še nekaj korakov jo je ločevalo od Lucasa in počasi se je ustavila, nasmeh na njenem obrazu pa se je počasi razširil. Njegov obraz je bil še vedno tako močno vtisnjen v njen spomin, kot bi se vse zgodilo prejšnjega dne. Ko je gledala v njegove oči, bi se ji noge zlahka zatresle, a z neverjetno močjo je premagala željo, da bi mu planila v objem in ohranila precej hladen izraz, s katerim pa mu je vseeno dala vedeti, da ga je vesela. "Hej," je zamrmrala v odgovor in glavo nagnila vstran, da si ga je lahko bolje ogledala. Nobene spremembe. Dobro. Zadovoljno se mu je nasmehnila, potem pa z glavo pomignila proti vratom Starbucksa. "Greva?"

Rubi je z nasmehom na ustnicah vstopila v najboljšo kavarno Upper East Sidea. To je bilo eno izmed redkih elitnih mest kjer se je lahko sprostila po nori zabavi in si privoščila svojo najljubšo kavo. Sprehodila se je do mize, kjer je ponavadi sedela in se namestila. Kmalu za tem, je pri njej že stala natakarica "Želite danes?" Rubi je snela sončna očala in jih položila na mizo. "Maya, prosim ne vikaj me. In kakor ponavadi prosim." Maya je bila simpatična natakarica, precej mlajša in skromna. Rubi je bila všeč, le malo preveč je bila nadležna z vikanjem vsake stranke. Maya je potegnila iz žepa črno knjižico in med pisanjem zamrmrala "Srednje močna, s smetano in rjavim sladkorjem." Rubi ji je prijazno prikimala in takoj ko je Maya odhitela do pulta v roke vzela današnji časopis, ki je ležal na polici poleg nje. Saj ne da bi jo branje časopisa navduševalo, a v Starbucksu je bilo zanjo že v navadi vzeti in prelistati danjašnji časopis.
Pogledala je na uro. Zdaj, bi pa že lahko prišla.. je pomislila in pred steklenimi vrati Starbucksa je stala dobro znana postava, ki je vstopila in se napotila proti Rubi. Bila je njena dobra in verjetno edina prijateljica med Outsiderji, seveda razen Kelly, s katero sta bili tako ali tako nerazdružljivi. Spet je nadela prijazen nasmešek in spustila časopis, nato pa pogledala v prijateljico "Luxy, si pa kar točna. Prisedi."

[Luxy]

S počasnimi koraki je stopala proti zani kavarni, kajti, promet je bil tukaj tako gost, da je iz taksija stopila že en ovinek prej, če ne bi, bi z veliko gotovostjo zamudila. Starbucks je bil kraj, kamor sta ponavadi zahajali z Joanno, ketere sedaj ni videla že kar nekaj časa. In to, je bil tudi razlog, da ji je poslala sporočilo, ker, morala si je priznati, da tako sproščenih pogovorov ob kavi, kot jih je imela z njo ni imela ravno pri vsaki osebi in ker nje ni videla že kar nekaj časa, jih je prav gotovo pogrešala. Ker, pri drugih so bili pogovori preveč odkriti, ali pa preveč ohlajeni, nikoli ni bilo ravno prav. Zaradi tega sta si obe na vsake toliko časa vzeli dve uri časa in se pomenili o stvareh, ki so veljale za čisto splošne. Nobena ni pretirano silila v drugo, prav tako si nikoli nista povedali čisto vsega, čeprav je Alex vedela, da Jo lahko zaupa tako, da četudi ji je kdaj kaj ušlo je bila lahko prepričana, da bo ostalo pri Joanni.
Njen pogled je švigal po pločniku, umikala se je neznanim ljudem, nato pa se končno znašla pred vrati kavarne v katero je bila namenjena. Že ko je vstopila, jo je objel tisti prijetni vonj kave, na ustnice ji je švignil nasmešek, nato pa se je počasi napotila proti prazni mizi za dve, nekoliko odmaknjeni od ostalih in blizu okna, da je lahko, medtem ko je čakala na prijateljico opazovala svet, ki se je vrtel pred njo. Včasih se ji je zdelo, da jo vse skupaj pušča za sabo in kdaj je šlo kaj resnično prehitro. Njen pogled je zdrsnil na njeno uro, po kateri je vedela, da je prišla deset minut prehitro.
No ja, morda pa bi se lahko peljala s taksijem vse do sem.. pa še točna bi bila... je pomislila, medtem pa je do nje prišla natakarica tako, da se je Alex morala prijetno nasmehniti in odkimati z glavo, češ, da bo naročila, ko bo prišla še oseba, ki jo je čakala.
Joanna ni bila ena izmed tistih oseb, ki bi zamujala, zato je Alex nekako predvidevala, da bo prišla točno ob šestih, pol ure po tem, ko ji je poslala sporočilo. Svoj pogled je zopet usmerila skozi okno in opazovala ljudi, ki so hiteli sem in tja, kakor, da bi hoteli ujeti čas. Kdo ve, mogoče pa ga nekega dne kdo bo ujel...

[Joanna ]

Jo je hitela proti kavarni, kjer je bila zmenjena z Alex, njeno prijateljico, ki jo sedaj ni videla že kar nekaj časa. Pogrešala je njune pogovore o tem in onem ter to, da imata veliko skupnega. Ravno ko je je hotela poslat sporočilo ga je prejela od Alex in to z istim namenom. Nedvomno je povabila v kavarno takoj sprejela. Imela je čas pa še lahko ga bo izkoristila za prijazen in dolg klepet z Alex. Najbolj smešno pa se ji je zdelo to da sta vedno govorili da gresta na kratko kavico, čeprav sta včasih po kavarnah psoedlai tudi več kot 1 uro. Ob tej misli se je Jo naredil nasmešek na obrazu.
Manjkalo ji je le še nekaj ulic do zbirališča in ker je bila Joanna znana po tem, da ponavadi ni nikoli zamujala je pospešila korak. Vedno bolj prehitro, kot prepozno je vedno govorila.
Tisti dan je bil nekako eden najobupnejših v Joanninem življenju pa čeprav ni vedela točno zakaj. Mogoče zaradi dežja, ki je lil kot za stavo že cel dan. A vseeno je bila malce boljše volje, ker se bo dobila z Alex.
Stopala je po dolgih newyorških ulicah in končno prispela do prave ulice in kraja kamor je bila namenjena. Že malo pred vhodom je zažutila tisti vonj po sveže narejeni kavi. Hitro je vstopila in s pogledom premerila celotno kavarno. Za mizo ob oknu je zagledala Alex in takoj je imela spet nasmešek na obrazu. S hitrim korakom je hitela k mizi in se usedla na stol poleg Alex.''Hej Al!Kje pa se ti potikaš toliko časa da ne nisem videla že skoraj celo večnost??''dejala prijateljici in se ji nasmehnila.

Ko je tako opazovala dogajanje zunaj sebe in dež, ki je polzel po okenskem steklu, je skorajda preslišala glas svoje prijateljice, a to, da bi ga preslišala se na srečo Alex ni zgodilo, na njene ustice pa se ji je primajal navihan nasmešek.
"Hej, Jo! Glede cele večnosti, se povsem strinjam s tabo, glede potikanja, se pa ne morem. Saj veš, da sem skoraj zmeraj doma." je smeje dejala, nato pa si jo ogledala.
Res je bilo, da jo je nazadnje videla že dolgo nazaj, vendar ne tako zelo dolgo, da bi se kaj preveč spremenila. Še zmeraj je bila dobra stara Joanna, kar je Alex zadostovalo. Ni marala prevelikih sprememb na ljudeh, vendar, če so bile in če je imela človeka rada, se je potrudila in spremembo tudi sprejela tako, kot bi jo sprejel vsak pravi prijatelj.
"Torej, kje si se ti potikala? Nikjer te nisem videla... So bile počitnice super?" je bilo prvo nevsiljivo vprašanje, ki ji ga je postavila, ter se nasmehnila.
Do njiju je zopet stopila tista prijazna natakarica in tokrat je Alex prikimala in povedala svoje naročilo.
"Kratko kavo. Rabim nekaj, da me zbudi, kajti to vreme je resnično zaspano.." je zaigrano utrujeno dejala, nato pa z očmi pomignila proti Jo, tako, da se je natakarica obrnila proti njej ter potrpežljivo počakala na naročilo.
Dan je bil resnično težek, vsaj za Alex. Najprej tisto pogovor z Ericom prek msnja, nato, pa se je usul še dež, katerega so že zgodaj zjutraj napovedovali temni oblaki nad Upper East Sideom. Vendar je na težave in slabe stvari pozabila kolikor je lahko hitro in čakala, da Jo naroči svoje in se bosta nato lahko spet posvetili njunim preprostim temam, ki pa so se ponavadi veliko bolj razvlekle, kot bi si kdo mislil.

Jo se je dobro umestila nato pa začela z odgovori:''ja saj vem. Prav imaš . Ti si vedno doma jaz pa vedno zdoma in se mi zdi da je to tista glavna težavica zakaj se tako malokrat vidiva.'' Zavzdihnila je nato pa nadaljevala:''Hm...glede počitnic. Bile so božasnke in res čudovite. Preživela sem jih v parizu, saj veš mesto zaljubljencev, a meni kljub temu ni pomagalo. Vbistvu pa me tudi nisi mogla videti ker me skoraj cele počitnice ni bilo, vrnila pa sem se kakšen teden nazaj, čeprav bi si želela da bi dlje ostala. Pa ti? Kako je bilo, kam si šla in kje si jih preživela?''
Kako smešno ji je postalo da je Jo z vsakim, ki ga je srečala govorila o počitnicah. Vedno ista pesem: kje si jih preživela, kako je bilo, bla bla bla...Vse skupaj je bilo že malo dolgočasno a z Alex je bil tudi pogovor o počitnicah čisto preveč zabaven. Vbistvu se je zdelo smešno vse o čemer sta govorili. Vsaj Joanni se je zdelo tako, saj je bila Alex tista, ki jo je znala spraviti zmeraj v dobro voljo.
Iz teh misli jo je zbudila pojava ,ki je stala poleg nje. Bilo je tisto mlado dekle, natakrica Starbucksa. ''Meni pa prav tako eno močno kavo, kajti danes sem je res potrebna.''je dejala in se ji zasmejala. Jo se je nekam resnega obraza zagledala na newyorške ulice. Polne luž in še bolj nabito polne ljudi, ki hodijo gor in dol z dežniki nad glavo. Prav sovražila je tiste deževne dni ali pa nalive, kajti takrat je bila vedno tako zmatrana in zaspana. Neštetokrat raje je imela lepe jasne in sončne dni ko je po ulici hodila z kakšnim krilom in kratko majico.