Dramatika

Po celem svetu, je že nekaj dni potekal teden mobilnosti. V Serenini šoli so dovolili, da otrokom ni treba poslušati pri pouku, zato se je že zjutraj opremila z raznimi revijami, ipodom, mobitelom, prenosnim DVDjem in še polno elektronike za dodatek... Ker ji ni bilo treba prenašati še knjig, je Serena vse bukve pustila v omari, kjer so po njenem mnenju preživljale lepše čase. Ker je večino časa premišljevala v svoji postelji, je bilo vse ostalo pospravljeno, na mizi se je že nabiral prah. Tisti dan pa je bila Serena kanček boljše volje, po zaslugi njene sestrične Leyle in v omari se je to najbolj poznalo. Preiskusila je kar nekaj oblekic, ki so bile po njenem mnenju še vedno dovolj tople za september. Ko je končno našla pravo kombinacijo, je obula še čevlje, uredila make up in si počesala lase. Po tuširanju so bili mehki in svilnati. Čeprav je vse to naredil šampon, ki so ga testirali na živalih. Sicer ji ni bilo vseeno, ampak ni imela ravno velikega upljiva na to, kaj se znajde v kopalnici. Razen če si prične sama kupovati šampone.
Ko se je že odpravljala, se je hitro spomnila, da mora njena mama Lilly še podpisati opravičilo. Nihče, niti Gossip Girl, niso vedeli, da Sereno na domu obiskuje osebna svetovalka, ki je mamina dobra prijateljica. Serena je morala priznati, da so ji vsi ti intimni obiski pomagali. Vendar še vseeno ni mogla umiriti svojega bitja srca, ko je samo pomislila na to, da bo v istem razredu kot Nate. In dramatika, ura, ki jo je čakala je bila ravno ena izmed tistih, ki sta jih rada preživela skupaj. Ko je opravila vse formalnosti pri mami, je odhitela v šolo. S slušalkami in bobnajočo glasbo v ušesih sploh ni slišala bližajočega se žvižganja siren, vedela je samo, da je zamudila na pouk. Kar pa kljub mobilnemu tednu še vedno ni bilo dovoljeno. Njene petke so odmevale po hecno tihih in praznih hodnikih, zato je še bolj pohitela v učilnico dramatike. Izpulila je slušalke iz ušes in se puklasto nasmehnila učitelju. "Se opravičujem gospod profesor. Mama ni našla svojega priljubljenega kemika, da bi podpisala moje opravičilo". Zlagala se je sicer, ampak opravičilo je bilo tehtno in povsem verjetno. Za Upper East Siderje že. Razmišljala je preveč o tem ali ji bo opravičil zamudo, da sploh ni opazila zaskrbljenih obrazov, kateri so sedeli okoli profesorja kot prisesani. Šele glas profesorja jo je zdramil. 'Serena, bodi čisto tiho... Ne premikaj se'. Zmedena Serena se je najprej zazrla v ... Je videla prav? Je Blair jokala? "Kaj pa se dogaja tu?", je vprašala. Zdaj je slišala hrupne sirene, zato sploh ni dojela besed, ki jih je profesor s šibkim glasom dejal. "Kaaaj?", je zavpila in v šoli je glasno počilo. Vrglo jo je po tleh in prikotalila se je k odru. Slišala je glasove, ki so ji hitro pomagali na oder. Je prav videla? Jo je res Nate prijel za roko in jo poleg učitelja povlekel na oder? Ali je bil to njen privid od udarca v glavo. 'Serena... v šoli se je zgodil atentat. Nekje v tej stavbi, je nastavljenih 15 dinamitnih bomb. Tako smo dobili sporočilo in dva glasna poka sta se do zdaj že zgodila. Omotično se je naprej zasmejala, ni verjela rečenemu. "Mhm, haha, ja. Sem se zbudila sploh danes?". Klofnila se je potem pa resnično dojela, da je prisebna in prisotna. "Čakajte... vi to resno?". Ob spoznanju je pričela skorajda vreščati in profesor ji je z dlanjo pokril usta. "Serena, lahko da pravkar sediš na bombi, ne vemo kaj jih aktivira... tu moramo biti, v tišini in čimbolj skupaj". Ni se več trudila govoriti, le brez besed je obsedela poleg profesorja. A tam se ni počutila varno. Želela se je skriti v Natovemu naročju, pa ni mogla, ni smela. Zato se je čisto počasi privalila k Blair in se stisnila k njej. Ni mogla rečti niti besede ji v pozdrav, kajti preglasil ji je še en pok. Ta je bil tretji.

Torej, bombe v naši lepi šoli. Zanimivo bo, če bomo pisal, v kar ne dvomim. Vse skupaj bo lažen alarm, le dva bivša šolarja se bosta zelo grdo pošalila z profesorji, vi pa seveda ta čas preživljate travme. Vse to niso dinamitne bombe kakor naj bi rekel profesor, ampak le ene glasne eksplozije, ki jih lahko človek naredi tudi v kuhinji doma. S pravimi pripomočki sledi tudi pravi volumen zvoka... It's Gossip girl time!

Ps: prosila bi le, da ne piše vsak, da je počila nova bomba, drugače bo po treh postih vsega konec

Kakor ponavadi, se je tudi tokrat Shana odločila, da bo v šolo odšla peš. Vsekakor jo je umirjena hoja pomirila in jeza, ki jo je vsako jutro čutila do enega izmed članov njene družine, je do šole izpuhtela. Stopila je v dvigalo, ki je vodilo v pritličje stanovanjeskega bloka. Medtem, ko se je dvigalo spuščalo, si je Shana v ušesa vtaknila slušalke od iPoda. Zaslišala je prve takte pesmi 'That's Not My Name' od skupine The Ting Tings. A ritem pesmi je ni umirli. Poskušala je umiriti hitro bitje njenega srca. Mogla bi biti že navajena. Je pomislila. To jutro se je sprla svojo sestro. Kakor ponavadi, zaradi njenga obnašanja, ki je tako različno od Laninega. Lana jo je napadla, da uničuje ugled družine, ko se druži z outsiderji. Shana je svoje prepričanje in prijatelje zagovarjala. A prišlo je do tega, da je imela dovolj svoje sestre in je predčasno zapustila dom. Prišla bo dosti prezgodaj v šolo in še bolj zgodaj bi prišla, če bi odšla z limuzino, avtobusom ali taksijem. Nasploh pa se je morala umiriti. Če bi ljudje izvedeli za težave v njeni družini... nikogar ni hotela s tem obremenjevati. Vrata dvigala so se odprla in Shana je skočila ven in odhitela skozi vrata na ulico. V trenutku jo je zajela množica ljudi in s počasnimi koraki je začela hoditi. Počasna hoja je umirila bitje njenega srca, a jeza, ki se je nabrala v njej, je tam ostajala. Vedela, da se vsa ta stvar v njej nabira in enkrat bo počila in vse to nekmu izdala. A tega si ni smela privoščiti. Zato, pa tudi hodi toliko ven in je toliko v družbi. Da vse to poskušala pozabiti. Z glavo je stresla in pred oči so ji zlezli temni prameni njenih las. Z roko si jih je odmaknila in zavzdihnila. Osredotočila se je na glasbo, ki jo je poslušala. Prejšnjo pesem je zamenjala Avril Lavigne s pesmijo 'The Best Damn' Thing'. Melodija jo je končno umirila in jeza se je počasi polegla. Njena družina je tako moreča. Shana se sprašuje, kako sploh zdrži z njimi. Včasih si zaželi, da bi o tem povedala komu drugemu, ne pa samo svoji sestrični. A si ne želi ljudi obremenjevat z nečim tako brezveznim kot svojimi morečimi starši in njeno nesramno in vzvišeno sestro. Bližala se je šoli in bila je hvaležna, da se je jeza polegla, saj ni bila prepričana če bi se lahko obladovala. Stopila je proti stopnicam in opazila je, da ni bilo nikogar. Bilo je zelo čudno, saj tudi ob zgodnjih urah so se tukaj zdrževali učenci in učitelji. Slutila je da je nekja narobe. Vendar je te občutke in misli odgnala z stresom glave in vstopila v avlo šole. Hodniki so bili nevarno tihi in zelo srhljivi. Iz ušesa je povlekla eno izmed slušalk, tako da bo vsaj na začetku lahko slišala profesorja. Stopila je do učilnice Dramatike in rahlo namrščena odprla vrata. Nekaj redkih učencev, ki so bili notri so se tresli od stahu, nekateri pa celo jokali. Počasi je zaprla vrata za sabo in se prestrašeno ozrla od svojega profesorja pa do svojih sošolcev. "Shana, usedi se in bodi mirna." Ji je dejal učitelj in jo gledal popolnoma mirno. A vedela je, da v njem vlada popolna zmečnjava. Učitelji pač morajo biti mirni. Shana se ni premaknila niti za milimeter. Strah jo je prilepil na tla. Kaj se tukaj dogaja? je pomislila. Kakor, da bi njen profesor bral njene misli ji je razložil. Shana je nejevrno in z odprtimi usti strmela vanj. "Se hecate, ne?" je vprašala, rahlo panično. Profesor je žalostno zamajal z glavo. Shano je postalo še bolj strah. Počasi se je pomaknila ob steno, v temnem kotičku. Zdrsnila je po zidu navzdol in se naslonila. Iz ušesa je povlekla še drugo slušalko in iPod pospravila v torbo. Glavo je naslonila na zid. Ljudje so počasi začeli prihajat in vsem je panični profesor razlagal, da bodo mirni. To se ne dogaja. To so samo sanje iz katerih se bom zbudila... zdej. A oglašujoč pok ji je dokazal, da ne sanja. Shana se je zdrznila. To je bila prva bomba. Še štirinajst jih je ostalo. Glavo je zakopala v roke. Najprej njena družina, zdaj to? Ta dan ne more biti slabši. Počila je še druga bomba in zaslišali so se nekteri kriki. Še več ljudi je začelo jokati. Objela se je okrog kolen in čelo naslonila na njih. Začela se je silovito tresti.

Fleur so že navsezgodaj zjutraj zbudili sončni žarki, ki so se prikradli skozi okno. Pomela si je oči in se zaspano vstala. Nato se je tiho odpravila do kopalnicce in se lepo uredila. Imela je veliko časa in tako se je lahko precej posvetila pričeski, ličenju in nakitu. Zadovoljna je bila šele, ko je bilo vse popolno in zadovoljna se je vrnila v sobo. Odločila se je, da bo ta dan zajtrk jedla kar v jedilnici, ker se ji nekako ni ljubilo znova jesti v postelji. Tako se je odpravila v jedilico in poklicala služabnico. "Zajtrk bi Jane! In ne obiraj se predolgo!" ji je zaklicala in se udobno namestila. Čez nekaj minut je pred njo stal obilen zajtrk. Sama je vzela samo kos prepečenca in si ga namazala z maslom in marmelado. Nato je pojedla še jabolko in se znova odpravila v sobo, da bi vzela še potrebščine. Na koncu je v žep dala še mobilni telefon in se odpravila iz stanovanja. Nikomur ni zaklicala, da gre, ker je bila razen služabnic sama v hiši. Tako je na ulici poklicala taxi in se v tišini odpeljala do šole. Bila je malce zgodnja in sedla je nas topnice, ki so bila trenutno prazne. Opazovala je okolico in ugotovila, da se ni nikoli zazrla kako lepa pravzaprav je. Jesen je naredila svoje in listi so bili najrazličnejših barv, ki so prav lepo popestrili okolico. Iz razmišljanja pa jo je vrgel šolski zvonec in medtem, ko si je mrmrala priljubljen napev je korakala vzdolž hodnika. Zavila je v učilnico dramatike in odprla vrata. Naenkrat pa je opazila, da je nekaj narobe. Vsi so bili tako zelo prestrašeni in nekateri so tudi jokali. Fleur ni imela pojma kaj bi lahko to pomenilo in zmedeno se je zazrla v profesorja. Ta ji je takoj razložil kaj se dogaja in Fleur se je nejeverno nasmehnila. "Zelo smešno profesor. Najbrž učite učence kako morajo igrati kaj? Lepo vam gre kajti jaz sem vam skoraj nasedla." je rekla in se zasmejala. Profesor je že odprl usta, ko ga je preglasil glasen pok, ki je Fleur iz obraza takoj izbrisal nasmešek. "O moj bog!" je rekla v paniki in zmedeno obstala. "Pridi sem in se ne premikaj!" ji je odločno rekel profesor in Fleur ga je res ubogala. Po nekajm inutah je videla prihajati tudi druge učence in med njimi tudi Sreno, Natea in Shano. Vsi, ki so vstopili v razred so bili zmedeni in prestrašeni. Kar na lepem pa se je zaslišal še en grozovit pok in Fleur so od panike začele teči solze. "To je bila že tretja!" je rekel profesor in veliko učencev je zaskrbljeno pogledovalo okoli sebe. Fleur se je počutila omotično in prav zares ni vedela kaj bi lahko storila. Gledala je, če je kje kdo, ki ga pozna. Na žalost ni našla nikogar v bližini in tako se je samo naslanjala na steno in se živčno pozibavala sem in tja. "Kako se je to lahko zgodilo?" je glasno vprašala in vedela, da najbrž ne bo dobila odgovora. Vsi so bili preveč preplašeni, da bi lahko razmišljali in Fleur je samo stala tam in ni imela niti najmanjšega pojma kaj naj stori.

Leyla je zmedeno tekala sem in tja po stanovanju ter iskala torbo. Nazadnje jo je odkrila pod stopnicami. Zavila je z očmi in jo vrgla na stol, da bi jo kasneje našla. Nekoliko pomirjena se je odpravila v kopalnico, da bi se naličila in uredila kot prav vsak šolski dan. Ko je končala se je nasmehnila - preizkušala je nove metode in danes je bila z rezultatom precej zadovoljna. Za zajtrk je pograbila vitaminsko ploščico in zaloputnila z vrati. Pomahala je taxiju, čeprav bi lahko šla do šole tudi peš. No, škodilo ji ne bi, ni pa imela več veliko časa. Voznik je sunkovito zavrl, Leyla pa je stekla po stopnicah, da bi še pravi čas ujela pouk. Zaslišala je zvonec in zastokala. Prav zdaj je imela dramatiko in profesor ni toleriral zamudnikov. Sunkovito je odprla vrata in padla v učilnico, takoj za Fleur, ki ji je profesor razlagal nekaj o bombah in zaradi Fleurine nejevere je Leyla ostala neopažena. Z vsako profesorjevo besedo je naraščal strah in zdaj ji je pritisk v grlu govoril, da jo bo vsak čas razneslo, če nečesa ne stori. Fleur je ša vedno stala in kot je kazalo je primrznila k tlem. Negotovo je naredila korak in ko je ugotovila, da jo noge še vedno držijo je stekla k profesorju. Pri tem se je precej grobo zaletela v Fleur, toda čas za opravičila bo še po tem. Vsaj upala je. "Ampak, kaj ne moremo česa storiti?" Trudila se je zveneti pogumno, vendar je bil njen glas zahripan in predvsem tišji kot ponavadi. Zaslišala je grozljiv pok in povsem instiktivno se je vrgla na tla ter si zakrila glavo. Ko se je prepričala, da ni še nič padlo nanjo se je poraženo odplazila do Blair in Serene, ki jih je opazila nedaleč stran. Potegnila je klena k sebi in se do krvi ugriznila v ustnico. Videla je Nateove poglede namenjene Sereni in v glavi si je obljubila, da danes ne bo nihče umrl. Zakaj je bila tako prepričana v to, toda nejasno je slutila, da nekaj ni tako kot bi moralo biti in da bodo vsi preživeli. Ob četrtem poku se je zdrznila in popustila strahu, ki ji je stiskal grlo. Solze so ji tiho tekle po licih medtem ko je opazovala zmedenega profesorja ter še nekaj sošolk, ki so jokale in obraze bledih fantov.

Po prvem šoku, ki ga je doživela je sledil še marsikateri drugi. A takrat ni jokala, temveč je samo nemo sedela in se zdrznila ob naslednjem poku. Ta je bil četrti in molila je, da bi vsi ostali počili tako, da bi razgnalo šolo in bi tako umrla z Natom v isti sobi kjer bi dihala isti zrak, trpela bi tako kot on. Spet po drugi strani pa je želela, da bi se lahko premaknila k njemu in se stisnila v njegov objem. Še preden bi se lahko sploh zavedla, je vstala. Dovolj je imela, naj poči vse skupaj z njo vred, z njeno Gucci torbico... vse je lahko šlo v nič, le njega ni hotela izgubiti. 'Serena, kam greš? Serena, usedi se! Takoj', se je penil profesor, vendar je zadnjo besedo rekel zastonj, saj jo je izgubil med petim pokom. Sereno je vrglo po tleh, z glavo je udarila ob lesen pod odra. Odletela je ravno pod Nata, h kateremu se je ravno odpravljala. Pretekli dogodek si je predstavljala kot božjo voljo, ker je sama oklevala s korakom. Dvignila je glavo in se prijela za svoje čelo. Ranila se je in kapljice krvi so se ji razlezle po prstnih blazinicah ko se je dotaknila krvavečega predela. 'Sem ti rekel, da sedi in bodi pri miru, pa zakaj me ne ubogaš?', je ponovno zarobantil profesor in Serena se je zasmejala. "Zato, ker so mi drugi ljudje in druge stvari bolj pomembne od tega če me neka bomba razstreli na tisoče koščkov". Nekaj deklet se je nasmehnilo, vedele so, kaj pravzaprav misli. Nekatere pa so se skremžile, podatek o tem da bi jo razstrelilo, ni bil prijeten. Serena se je pobrala in Nata pogledala v oči. Preden bi jo naslednja bomba vrgla še v njegovo naročje, ga je prijela za roko in mrkega povlekla s tal. Na njeno začudenje ji ga ni bilo treba prepričevati. Ampak še vseeno ni vedela ali je to posledica odpuščanja ali le šoka. Profesor je kričal za njima a Serena se ni zmenila. Odpeljala je Nata v zaodrje in ga tam spustila. Bila je pripravljena, da ga spet zagrabi, če bi jo slučajno kam popihal. "Glej Nate...", je pričela a se sredi vsega vstavila. Bilo je tako težko, tako težko je zbrala besede, ki bi opravičile njeno dejanje, njen pijan večer in katastrofo, ki se je zgodilo takoj za kakšnim četrtim kozarcem vodke. V tišini, ki je nastala, se je slišalo njeno dihanje in prav tako Natovo. Razumela je, da je dihal kot parna lokomotiva. Njegovo življenje je bilo v nevarnosti in Serena ga zadržuje stran od ostalih, kjer se je počutil malo bolj varno. "Oh groza..." je zatarnala in pričela jokati. "Oprosti mi Nate! Prosim oprosti mi. Resnično si želim, da bi mi oprostil. Vem, da je težko in vem, da sem storila nekaj kar nikoli ne bi pričakoval. Ne po vsem tem kar sva imela. Razumem, da ti je težko, tudi meni je. Sovražim misel na to, da sem te prizadela in tako uničila nekaj, kar sem tudi sama gradila. Ne bom se več sklicevala na alkohol, sama sem si kriva da je Dan to izkoristil. Ampak nikakršno izkoriščevanje ne more uničiti tega, da te ljubim. Da živim zate in da upam na lepše in samo najine naslednje trenutke. In nihče mi ne more odvzeti tega, da vsak dan razmišljam o tvojih dotikih, poljubih... ki so nežno odzveneli v mojih ušesih čisto vsakič. Nihče mi ne more odvzeti sanj, ko stopam do tebe z šopkom rož v roki in besede da, ki bi v trenutku napovedala, da sem tvoja žena". Vdihnila je in pogledala v tla. Pogled v njegove oči, medtem, ko so ji solze zalivale njene zenice je bil preveč boleč. "Če želiš, da odidem mi to povej. Obljubim, da se nikdar več ne bom približala tebi ali tistemu, s katerim se družiš. Obljubim, da zame nikdar več ne boš slišal ker bi jaz tako hotela. Samo povej kaj želiš in to bom storila". Počila je naslednja bomba in Serena je planila v jok. V trenutku jo je spreletel srh, da bi vse skupaj šlo v zrak, ravno, ko bi sam izrekel kakšno besedo. Jokala je kot dež, čeprav se je zdela močna in neuničljiva.