Fizika

Vsi, tudi učitelji so vedeli za škandal, ki se je zgodil. Serena in Nate nista potrebovala več Opravljivke, ki bi raztrobila vse okoli. Poštarji so postali kar vsi po malem in nisi več vedel, kaj sploh je res in kaj ne. In ko se je začela šola v septembru, je Serena hotela ali ne, morala iti v šolo. Predvidevala je, da jo bodo vsi pustili pri miru ali pa jo napadli z vprašanji, srednje opcije ni bilo. Bila je živčna in napeta, zato je budno počakala na zvonenje budilke. Piskajoč zvok ji je šel prvič neznansko na živce, vse preostale dni je še uživala v tem, da bo videla Blair in Nata, kot tudi Chucka in vse ostale. Tisti dan pa je bilo drugače. Vse se je spremenilo in odnosi so se sproti zaostrili. Vsaka sekunda je bila bolj napeta, ko si je oblačila svojo uniformo. V obraz je bila bleda, pod očmi pa so ji kar naenkrat izbulili ogromni podočnjaki. Preklela je živčnost, zaradi katere ni mogla spati in se nato le odpravila v šolo. Že ko je mimo gruče mladih hodila mimo, so za njo kazali z prstom. A njena ušesa na srečo niso razumela niti besedice, namenjene njej. Očitno je bilo tako bolje. Pot do šole je bila prvič nevšečna za Serenin okus, še celo New York bi se ji lahko zagabil.
Šola je bila še vedno ista, na oglasni deski pa je poiskala svoje ime. Imela je prvo uro fiziko, kateri učitelj, je bil po novem tudi predstavnik razreda. Ponovno se je spomnila, da bo ta dan zagotovo videla Nata. Začrvičilo jo je v trebuhu in odšla je do učilnice. Nenavadno prazno je bilo pred učilnico in ko je stopila vanjo, je lahko jasno zaslišala, kako je skozi druga vrata vstopil še nekdo. Poln razred je dajal vtis, kot da bi jih obiskal Hitler. Sedeli so na svojih starih mestih, gledali v njo in seveda v osebo, ki je pravkar vstopila čez drugi vhod. Počasi ji je kapnilo, da so se njeni sošolci usedli prav tako kot prejšnje leto ... posledično bo morala sedeti z Natom. In ravno on je bil tisti, ki je vstopil skozi vrata. Po dolgem času, ga je spet lahko videla. Ni si mogla pomagati, da ga ne bi pogledala. Njene oči so izžarevale bolečino, zdaj bi lahko z roko v roki odšla do klopi in namesto Serene Van der Woodsen bi se učitelju predstavila kot Archibaldova. Glede na izraz na učiteljevemu obrazu, je bilo skorajda gotovo, da je mislil enako kot Serena. 'Sedita. Sedimo tako kot lansko leto', jima je zamrmral in Sereni je pogled ponižno padel proti tlom. Ni naredila koraka, čakala je, da se Nate odmaje na notranjo stran klopi, sama je vedno sedela pri prehodu med klopmi, na zunanjem robu. Tišina je bila naravnost ubijalska, Sereni pa je poleg tega še srce razbijalo kot ponorelo. Nate ni bil videti preveč vesel, razumela je to. Čeprav je bila prepričana, da je sama bolj izdana in oboga kot on.

Zdelo se ji je, kot da sanja podnevi, čisto prisebna. Kot bi se ji sanje prelevile iz noči, v katerih ni mogla spati na dan ... sončen, a tako deževen v njenem pogledu. Njeno srce je utripalo kot hitra pesem zaigrana na klavirju. Prisegla je lahko, da je njen utrip slišala cela učilnica. Občutek je bil tak, kot da jo bo čez trenutek razneslo. Čez zelo dolg trenutek. Lahko je čutila tudi, kako ji oči hrepenijo po solzah, tako kot je ona hrepenela po Natu. Zakaj nisi poklical? Zakaj mi ne pustiš, da ti razložim?, ji je brenčalo v glavi, kot bi ji skozi ušesa zlezlo miljone os, ki bi pikale ob vsakem narobnem odgovoru na ta vprašanja. Bolelo jo je, zelo bolelo. Spoznanje, da je med njima zelo grenka izkušnja, jo je spravilo v depresijo. Če bi le lahko zavrtela čas nazaj, bi bil še njen? Bi ji bil še vedno tako predan? Mikalo jo je, da bi ponovno zbežala. Spet za eno leto, stran od vseh in vsega ali pa za dlje časa. Očitno bi se res morala spremeniti in postati to, kar se je pretvarjala da je. Ampak nikoli ne bo mogla pozabiti, kdo je razprl njeno rdeče morje, kdo jo je rešil iz bede, v kateri se je znašla. Ponudil ji je oporo, njegova roka je vztrajala izmed vseh tistih, ki ji je niso ponudili, ko se je zlomljena vrnila domov. Tako težko je bilo lagati in zdaj ko je hotela povedati resnico, je bila ta tako nesprejemljiva in neverjetna. Ampak obstajala je! In to je bila njena edina obramba.
S pogledom mu je sledila, ko se je vsedel. Čeprav je to storil tako neopazno za vse ostale, je Serena spremljala njegov najmanjši gib. Svoje roke je pomaknil k sebi in vedela je, da je tokrat ne bo stisnil k sebi in jo tako delal srečnejšo. Še vedno bo sedel poleg nje. A njegova roka ne bo ovita okoli njenih ramen in ne bo je z dlanjo božal po njeni ključnici. Prijela je za kljuko. Bila je odločena, da gre, ponovno stran. Stekla bo k Blair v sosednji razred, jo objela in se ji opravičila. Spakirala bo kovčke in spet sedla na vlak, s tistimi usnjenimi sedeži. Uredila si bo stanovanje in tam ostala za vedno. Ali pa vsaj do takrat, dokler ga res ne bo prebolela. Skoraj se je že obrnila, ko jo je prekinil profesor. 'Serena, moraš ostati pri pouku', je zamrmral tišje in jo pogledal izpod čela, pazljivo kot da jo bo z eno besedo prelomil. Vendar je pazil zaman, bila je že zlomljena kot najdražji porcelan. Naj res ostane? Naj ne zbeži in naj se sooči s problemi? Zatresle so se ji ustnice, ko je njena potna roka zdrsnila s kljuke in obvisela ob njenem telesu. Profesor ji je nakazal na stol, še vedno odločen, da bo sedela poleg Nata. Naredila je prvi korak, tisti najtežji. A zdelo se ji je, da je bil naslednji le še bolj težak, kot da jo bo sama gravitacija povlekla v klet. Čez nekaj sekund se je znašla poleg Nata. Za njegovim hrbtom je zdrsnila mimo novih stolov, ki niso bili več priviti v tla. Poskušala je nekako se pretvarjati, da ima premalo prostora in se ga je zato dotaknila a imela ga je še preveč. In ko je nemo sedla na stol, je le tiho uprla svoj pogled na učitelju, kot bi mu hotela dati znak, da naj že začne učiti. Svoje roke je prekrižala in glavo ponižano povesila navzdol. 'Letos bomo začeli z avogadrovim številom...', je pričel profesor, katerega Serena ni več videla in kasneje tudi ne poslušala. Ni je zanimala fizika, niti avogadrovo število. Celo razlago je bila tiho, prvič v življenju. Ponavadi sta bila z Natom precej glasna, prisiljeno navdušena nad snovjo, čeprav sta profesorju le načenjala živce s svojim početjem. Le kje so bili te trenutki? Zdeli so se tako živi in veselja polni, da je bilo skorajda neverjetno razmišljati o tem, da je bilo vsega tega konec.