Madison Square

Sredi jesenskega dne je bil Madison Square kakor vedno poln mimoidočih newyorčanov, kis o hiteli po raznoraznih opravkih, ne da bi se dodobra ozrli okrog sebe kje so in kod hodijo. Tako je bilo vsak dan, ko so množice nazvedno hitele mimo in zapravljale čas z nepotrebnimi stvarmi. JP ni bil čisto nič drugačen. Le da je on posedal ne eni od prijetnih lesenih klopic s stalno cigareto v roki in vlekel dim globko vase, da je deloval kakor pomirjevalo. Njegova mala droga. Vedel je da lahko z lahkoto odneha, saj je odnehal še stokrat, samo da bi se prepričal da zmore. A vedno znova je rad posegel po tej stari razvadi, ki se je vlekla že od zgodnjih trinajstih let. Danes, pet let pozneje se ni kaj dosti spremenil. Le pridobil je na izgledu in izpopolnil osebnost, navade in konjički pa ostali isti kot stari otroški JP. Končno je pokadil še tretjo cigareto in ostanek odvrgel na tla kakor vse tiste prej in se z rokami uprl na klopico, ter dvigoma vstal. Osrednji del je bil preplavljen z ljudmi, da si moral paziti kje hodiš, da nisi koga pohodil. Zlil se je z množico in se premikal s tokom drugih. Odmaknil se je vstran enemu od mimoidočih in tako ga je nekdo nerodno treščil od zadaj s precejšnjo hitrostjo. Obdržal se je na nogah in se obrnil okoli, ter takoj zagledal rdečelasko, ki je na tleh pobirala vsebino svoje torbice. Ne da bi jo dobro pogledal se je spravil na kolena še sam, ter pri tem spregledal dejstvo, da nosi nove Dieslove kavbojke in ji podal mobitel. »Oprosti, nisem te videl zadaj,« je zamrmral opravičilo, ter pobral še črtalo za oči in srebrne ključke.

[Kelly ]

Kelly je ravno hitela po nekih opravkih, ki so bili pravzaprav precej nepomembni, ampak čez beli dan se je tudi morala nekako zaposliti. Njena pot je na žalost prečkala tudi preobljudeni Madison Square, kjer si se težko premaknil kam drugam, kot je hotela množica. Ko pa se je zaletela v nekoga, je še bolj jezno in zdolgočaseno zanergala, saj ji je po tleh zletela celotna vsebina torbice, kar v taki gneči zagotovo ni bilo priporočljivo. Hitro je začela pobirati vse stvari, ki so se ji razletele po tleh, kar je seveda po kdo ve katerem filozofu že, morala biti cela vsebina torbice, saj ko je imel hudič mlade, jih je imel pač veliko. Takrat pa se je neznanec, v katerega se je ponesreči zaradi pritiska množice zaletela, na njeno veliko presenečenje spravil na kolena ter ji pomagal pri pospravljalnju vsega, kar se je raztreslo, nazaj v torbico. Presenečeno je sprejela telefon, zamrmrala kratek "Hvala," ter šele v tistem momentu pogledala neznanca, ki ji pravzaprav ni bil neznan, saj mu je v klubu že nudila posebne ugodnosti. Pa ne zaradi dobička, ampak ker ji je bil fant všeč. In dejstvo, da ji je sedaj pomagal, ga je le še dvignilo na njeni lestvici. Nekaj časa je še vesno strmela vanj in se poizkušala prepričati, da je brez maske ni prepoznal, nato pa je pogled zopet usmerila k raztreščenim stvarem na tleh ter nekako vse zbasala noter. "Ni problema, ti oprosti meni. Nisem te videla, pa še saj veš, kako hitro se je treba tukaj premikati."

Še vedno na kolenih je Jean Pierre počakal, da je pospravila vse nazaj v torbico in se nato skupaj z njo pobral s tal. Še vedno sta stala sredi hiteče množice, ki je vsaj JP-ja neusmiljeno dregala s komolci naravnost med rebra. »Imaš prav. Tukaj zna biti nevzdržno,« je prikimal z zanj značilnim nasmeškom na katerem pa je bilo danes vseeno nekaj drugačnega. »Am, če sem te že vsaj za trenutek onesposobil bi bilo dobro da se vsaj predstavim. Jean Pierre,« je nato dejal in ji podal roko, drugo pa potisnil v žep temno sivih kavbojk. Pomaknil se je nekoliko v stran, da je lahko mimo njiju zdrsnila skupinica nadebudnih turistov in ta čas izkoristil, da je dekle lahko premeril. Sicer bi lahko prisegel, da so mu bile njene oči od nekje vendarle znane, le da je ni mogel natančneje uvrstiti. Vsaj na šoli je še ni videl, a izgledala je nekje njegovih let, kar se mu je zdelo še bolj čudno. »Če se ti slučajno kam ne mudi, bi te z veseljem povabil na kavo ali kaj podobnega,« je vprašal z nekoliko previdnosti. Na njej je bilo nekaj skrivnostnega kar mu ni dalo miru, poleg tega pa le kdo bi se izognil dobri priložnosti za zmenek s postavno rdečelasko?

Nekoliko je bila presenečena, ker se lepotec ni kar takoj odpravil stran, vendar jo je menda presenetilo že, ko ji je bil sploh pripravljen pomagati pri pospravljanju, vendar se je vsseno bala, da se bo prav on, ki ga je že tolikokrat sanjala, vsak čas obrnil in odkorakal, ko bo spoznal, da se pravzaprav pogovarja s kurbo. Vendar ni naredil nič takega, še celo predstavil se ji je, zato mu je tudi ona podala roko in se mu predstavila: "Jaz sem pa Kelly. In še enkrat oprosti za tole. Gotovo se ti že mudi..." Stavka ni mogla izgovoriti do konca, saj jo je Jean Pierre že povabil ven. Naj tvega par trenutkov, ki bi ji mogoče pomenili več, kot celo prejšnje leto za razočaranje, ko bo končno spoznal, s kom se pogovarja. In zakaj se je pravzaprav sploh toliko zanimala zanj? Pa saj je bil le ena izmed njenih strank. Nič posebnega ni bilo. Samo njeno zaupanje si je pridobil malo kasneje pa še zdajle je bil prijazen z njo. To je bilo vse. "Emm ne, pravzaprav se mi ne mudi nikamor," je odkimala in s tem že praktično sprejela njegovo povabilo, čemur še sama pravzaprav ni mogla verjeti. Da nekdo vabi njo, Kelly - barsko plesalko na kavo, je bilo zanjo precejšnje presenečenje. Še posebno pa če je bil ta nekdo ravno tisti, za katerega je vsak večer upala, da bo ponovno prestopil vrata bara.

Nasmehnil se je še ob njeni predstavitvi in si njeno ime hitro vtisnil v spomin na tisti dolg seznamček vseh oseb, ki jih je poznal. Zagotovo ne bi mogel pozabiti njene podobe, saj je nanj v trenutki naredila velik vtis, kar se je zgodilo le redkokdaj. Bil je odličen v prebiranju sočloveka, a njene zgodbe ni mogel ugotoviti. Ravno zato je sledilo povabilo na kavo in še širok nasmešek ob sprejetju. »No, če se ti ne mudi nikamor, potem toliko bolje zame. Tako ali tako ne bi vzel ne za odgovor. Po tejli nezgodi se čutim dolžnega, da ti nastalo škodo vsaj nekako poplačam. Če ne drugače pa s kavo,« ji je pomežiknil in nato pomignil na desno, kjer je na obrobju Madison Squera, kjer je bila postavljena stojnica s svežo kavo, ki je bila vrh vsega še dobra. Njegov načrt je bil preprost, kupiti kavo in sesti na tisto klopico, kjer bil poprej on. Tam kjer so še vedno ležale njegove tri pokajene cigarete. »Oprosti, če te to vprašam, ampak zdiš se mi precej znana?« je nato pogledal proti njej, ko sta hodila proti stojnici in se prebijala skozi popoldansko gnečo. »Slučajno hodiš na Constance?« jo je nato prekinil, ko se je pripravljala na odgovor, ter se ustavil ob stojnici.

Poizkušala si je Jean Pierra znebiti iz vsake celice njenih možganov, ki je trenutno razmišljala le o njem in o tistem, kar se je zgodilov baru v VIP loži, vendar tega nikakor ni mogla ustaviti. Neprestano se ji je namreč poleg njegove podobe v živo pojavljala še podoba, kako se ji je nasmihal v baru. Toda tokrat je bil njegov nasmeh zagotovo drugačen. Ob njegovi vztrajnosti pa se je le še bolj široko nasmehnila ter pripomnila: "Gentelmenov kot si ti pa zadnje čase res ni veliko. Hvala drugače. In nisem poškodovana, tako da se mi zdi, da ni nobene škode, ampak ena kavica verjetno ne more škodovati, mar ne? Bolj se pa bojim za tvoje Dieslovke." Pomignila je na njegove hlače, kjer se je poznal čisto majhen madež, ki bi nepazljivemu človeku verjetno celo všel. Takoj ko je pokazal na stojnico s kavo, je začela stopati v tisti smeri, vendar so jo njegove besede kaj hitro zmedle. Hotela si je že izmisliti kakšen pameten izgovor, da se ji pravzaprav zelo mudi in da je na nekaj pozabila, ko ji je ravno on ponudil idealno rešitev za njeno stisko. In tako se je Jean Pierru prvič zlagala: "Ja, na Constance hodim. Zagotovo si me tam že kdaj opazil."

Zasmejal se je ob njenih besedah in preprosto zmajal z glavo. »Verjemi, nisem eden od gentelmenov. Marsikdo bi se ti ob teh besedah preprosto smejal v obraz kar krepek čas. Sem namreč daleč od gentelmana,« je dejal. »Prej vse nasprotno,« se je namuznil ob misli na pretekle divje noči, ko se je obnašal vse prej kakor gentelmensko. Sledil je njenemu pogledu, ki se je ustavil na njegovih hlačah na predelu kolen in se le namrščil. »Dobra čistilnica in problem je rešen. Še ena od prednosti življenja v New Yorku, čistilnica na vsakem koraku,« je zamrmral ob pogledu na komaj opazen madež. Seveda bi lahko sedaj preprosto stopil na drugo stran Squera, kjer se je zagotovo nahajal kakšna čistilnica in si vzel eno uro za čiščenje, četudi bi se nato tam okoli sprehajal v boksaricah. Saj ne bi bilo prvič. Že v marsikaterem netreznem trenutku je ostal brez hlač ali vsega, tudi sredi belega dne. Ob njenem odgovoru je razumevajoče prikimal. »Potem sva se zagotovo že srečala kdaj na hodniku. Si zadnji letnik?« je še vprašal in pomignil naj kar naroči.

"No do mene se obnašač kot gentelmen, zato te tudi smatram kot takega. Drugi znajo pač širiti neresnične govorice in se zato prav malo požvižgam nanje," mu je pomežiknila, saj je drugače vedela, kaj so govorili o njem, medtem ko mu je ona plesala lap dance in nato ponudila še nekaj drugega. Ob njegovem razpravljanju glede čistilnice in prednostih, ki jih je imel New York je le tiho in previdno stopala naprej ter še vedno mislila, da sanja, saj je nekdo iz elite po dolgem času imel pogovor, ki ni vključeval sexa. Že to je bilo samo po sebi dovolj, da se je Kelly praktično topila ob celem pogovoru, ampak za povrhu vsega pa je bil njen sogovornik še lepotec. Ubijalna kombinacija zanjo. "Samo da ne dobim računa," se je nato zasmejala, saj je vedela, da teke stvari tudi niso poceni in če si je hotela privoščiti dobre stvari, si ni mogla privoščiti še dodatnih izdatkov. "Ja verjetno. In zadnji letnik sem ja. Pa ti?" Opazila je, da ji je pomignil, naj naroči prva, zato se je hitro ozrla, kaj majo ter zatem naročila svojo standardno naročilo: "Cappucino brez sladkorja prosim." Nato pa se je zopet obrnila proti Jean Pierru in mu podarila enega svojih najlepših nasmeškov.

Jean Pierre se je odločil, da se ne splača več ugovarjati rdečelaski in se je le nasmehnil. Očitno ni dovolj dobro poznala njegovega slovesa, saj je bil res vse prej kot gentelman, vse govorice o njem pa so bile resnične. Vsaj te, ki jih je slišal on. Vendar niso niti najmanj vplivale na njegovo življenje, zato jih niti ni skušal zatreti. Resnica mu pride še kako prav, četudi včasih boli. »Brez skbri, gentelman vedno plača,« je nekoliko bolj grenko pripomnil z muzajočim se nasmeškom, ter nato prikimal še sam. »Zadnji letnik, zagotovo sva se torej videla že kje na hodniku. Še sam ne poznam vseh dijakov iz četrtih letnikov, tako da sem te verjetno preprosto spregledal. Četudi je to precej nemogoče. S tvojim videzom si precej opazna, ampak verjetno se tega povsem zavedaš,« je zaigral na nekoliko drugačne strune, da se je lahko odkrila njegova zapeljivejša plat, pravi obraz. Toda vseeno si je tokrat postavil meje, verjetno prvič v njegovem življenju. »Kakav,« je naročil še sam in iz denarnice vzel dva bankovca, ter ju podal prodajalki, nato pa vzel v eno roko svoj kakav, ter v drugo Kellyin kapučino in ji ga podal. »Greva sesti?« je nato vprašaje pogledal proti klopici.

Ob njegovih besedah glede plačila se je Kelly le očarljivo nasmehnila in najbrž je bil prvič v zadnjih letih ta nasmeh iskren. Ko pa je pogovor nanesel na šolo se je le izogibala njegovemu neposrednemu pogledu, da Jean Pierre ne bi ugotovil, da mu laže, pretvarjala pa se je, da je zelo zaposlena s svojim kapučinom. "Jah velika šola. Zato me verjetno ne poznaš. Poleg tega pa imam veliko obveznosti in zato včasih kar izginem iz šole. Nič posebnega," je zamrmrala v repliko glede Constance Billiard, nato pa je prvič v svojem življenju ob zapeljevanju zardela. Na srečo so to precej dobro prikrili njeni rdeči lasje, ampak vseeno je čutila, kako ji je malce več krvi kot je bilo navadno, šinilo v lica. "Ob takem lepotcu kot si ti se moja lepota vsekakor skrije," mu je nato odvrnila s komplimentom ter ga zopet pogledala v njegove oči ter mu pomežiknila. Na njegovo naslednje vprašanje pa je le prikimala in nato že malce bolj samozavestno začela stopati, saj je bilo očitno, da je Jean Pierre zaenkrat še ni prepoznal in upala je, da bo tako tudi ostalo. Usedla se je na klopico, na katero je prej pomignil te počakala, da je nato k njej prisedel še on. "Kako to, da se sploh sprehajaš po parku? Mislim večina Upper East Siderjev se takle čas ali zapre v svoje sobe s kakšno postavno punco ali pa so na nogometnem igrišču. Ti pa piješ v parku kavo z neznanim dekletom."

V rokah je držal topel kakav, katerega čokoladni vonj se je vil izpod pokrovčka napitka. Sedel je na klopico poleg Kelly in naredil požirek še vedno vroče tekočine, ter jo z zanimanjem in radovedno pogledal. »Veliko obveznosti? Se ukvarjaš s čim posebnim ali kaj podobnega?« jo je mirno vprašal. Veliko njegovih sošolcev je že sedaj preživljalo vsaj en del prostega časa v začasnih službah pri njihovih starših in tako po nepotrebnem služili denar. Njemu še na pamet ni prišlo, da bi delal. Imel je vse kar je rabil, ni skrival svoje razvajenosti, temveč to le izkoriščal. Z enim preprostim klicem bi ga čakalo letalo na zasebnem letališču in odletel bi lahko na Havaje, kjer so imeli vilo. Brez problema. »Hvala, ampak jaz izgledam kakor vsak drug Upper East Sidovski bogataš, na tebi pa je nekaj posebnega, vendar ne morem ugotoviti kaj,« je malce zamišljeno rekel, ter jo preiskujoče pogledal v oči, vseeno pa mu rahla rdečica na njenem obrazu ni ušla. »Morda je bolje v parku piti kavo z neznanim dekletom, kakor pa biti zaprt v sobi z neumno blondinko, ki bi spala s tabo samo zato, da bi se pohvalila pred prijateljicami. Četudi me takšna dekleta ne motijo,« se je nasmehnil malce skrivnostno. »Eh, nogomet. Nisem ravno športni tip človeka,« je nato zamahnil z roko. »Pa tvoj izgovor? Prej je izgledalo kakor da se ti res mudi?«

"Treniram. Mislim plešem," si je hitro izmislila izgovor za veliko obveznosti in s tem povedala del resnice. Vsaj ni ji bilo treba trositi samih laži, čeprav bi naredila veliko, samo da bi mu bila všeč. Te njegove oči, njegove popolne mišice... Njene misli je zopet prekinila njegova podoba iz tiste noči in morala je parkrat zamežikati, da si ga je pregnala izpred oči in se je lahko ponovno skoncentrirala na njun pogovor. "In ti? Se tudi ti ukvarjaš s čem? Mislim delaš verjetno ne, sodeč po tem, da imaš kar precej denarja in da popoldne zabijaš v parku," se je pozanimala še ona. "Nekaj posebnega? Kaj misliš s tem? Pa drugače sploh ne izgledaš kot vsak drug Upper East Sidečan, saj si po moji oceni veliko bolj šarmantnejši in tudi lepši. Celo od Archibalda, ki ga vse ženske tako zelo častijo." Ni mogla premagati popolnoma vse nestrpnosti, kar se je še posebno pokazalo pri njenih dveh kratkih vprašalnih stavkih, saj še ni hotela biti razkrita. Ne ko pa je tako zelo uživala. Potem pa je Jean Pierre potrdil besede, ki jih je slišala o njem v klubu, kar je pri njej zopet izzvalo novo ploho besed: "Torej si avanturist? Zanimivo. Mislim, nisi me še poizkušal spraviti v posteljo, kar je zelo lepo od tebe. Mislim saj nisem mislila, da bi te zagotovo zavrnila. Pravzaprav... Mislila sem, da očitno nisi tako tipičen ženskar." Besede so se ji že zapletale in nekako se je bala, da mu je izdala malce preveč, zato je hitro srknila požirek kapučina, ki ga je še vedno držala v roki in si pri tem skoraj opekla celotna usta, saj je bil še vedno izredno vroč. "Moj izgovor? Ne vem pravzaprav. Vedno hitim, čeprav za to nimam dobrega razloga. Drugače se pa samo rada sprehajam. To je vse."

»Kaj pa? Kakšno posebno zvrst ali samo nasplošno plešeš? Mislim, hip hop, balet in podobno?« je znova radovedno vprašal in ji nato namenil opravičujoč nasmešek. »Upam, da nisem preveč radoveden. Vseeno nočem vtikati nosu tja kamor ne sodi,« je dodal in naredil še en požirek svojega kakava, ki zdaj ni bil več vroč temveč le prijetno topel. Za trenutek se mu je zdelo, da so njene misli odplavale nekam daleč stran in tako je tudi on umaknil pogled in opazoval ljudi, ki so hiteli mimo njega, zraven pa poslušaš še Kelly. Ob njenem vprašanju je avtomatično pomislil na svoj skrivni hobi, ki ga je ohranjal za skrivnost, saj bi resno škodil njegovemu ugledu, vsaj tako je mislil on, nato pa odločno in brezskrbno odkimal. »Ne, moji dnevi potekajo po večinoma ustaljenem ritmu. Vstajanje, šola, prijatelji, klub, spanje. In nato vse znova, nič zakompliciranega. Sicer pa denar ni moj, od mojih predragih staršev je,« se je na kratko zasmejal in naslonil nazaj na klopico. Malce presenečeno je sprejel njeno priznanje in kaj hitro ugotovil, da do njega ni povsem ravnodušna. Kompliment je bil povsem direkten in neoklevajoč za kar ji je moral pripisati plus točke. Vendar ji na besede in hvalo ni odgovoril, temveč se je le skrivnostno nasmehnil in naredil požirek. »Nisem rekel, da sem avanturist. Rekel sem le, da me neumna dekleta ne motijo,« se je zarežal in zmajal z glavo. Zadela je. Zasmejal se je njenemu malce zmedenemu govorjenju in jo pogled od strani. »Čakaj, čakaj. Da se ne boš zarekla. Kdo pravi, da te ne poskušam spraviti v posteljo prav zdaj? Le da na bolj prefinjen način? Sploh pa si zdaj mislim svoje. Saj veš, da me ne bi zavrnila,« se je namuznil in prazen lonček kakava vrgel v smeti ob klopici. »Po tem opisu sodeč bi rekel, da si bolj mirno dekle,« je nato presodil in jo pogledal, če je uganil.

"Hip hop," je rekla prvo, kar ji je padlo na pamet, čeprav njena dejanska vrsta plesa ni imela kaj veliko v zvezi s hip hopom. Ampak manj je Jean Pierru lagala, bolje se je počutila. "Ne, ne moti me, če sprašuješ," mu je nato odvrnila na njegovo opravičevanje, saj je pravzaprav njegovo spraševanje res ni kaj preveč motilo. Motilo jo je le to, da se je morala včasih zlagati. Nato pa je sledila njegovemu zgledu in tudi sama spila svoj kapučino do konca ter ga nato vrgla v koš ter ga tudi zadela. "Res? V katere klube pa hodiš?" se je pozanimala, čeprav je dobro vedela, da ga je že videla v Gorgonu. "Sploh pa tvoj urnik niti ni tako slab. Ubijala bi za takega." To je bil moment, ko je Kelly povedala malce preveč, ampak saj je bila tako ali tako gotova, da bo Jean Pierre pomislil le na njen ples, ki naj bi ji zapolnjeval veliko časa. "Aha, se ti opravičujem potem, ker sem mislila, da si ženskar," se je prijazno nasmehnilater nato zopet malce zardela, ko je Jean Pierre pravilno sklepal, da ga ne bi zavrnila. "Torej? Ali me poizkušaš spraviti v posteljo? In kako si lahko tako gotov? Mislim lahko sem neka zaprisežena device, ki si ne upa iti z moškimi v posteljo," se je tudi sama namuznila in zdaj opazovala njegov met praznega lončka. "Hmm... mirna ne bi bil ravno pravi opis zame. Samo hočem uživati določene trenutke miru, to je vse."

Ob njenem odgovoru je samo prikimal z nekaj občudovanja, ter tako zaključil temo. Sam je bil res daleč od neke produktivne osebe, ki bi se v svojem dragocenem prostem času osredotočala samo na eno stvar. Tako je od otroštva naprej v kratkih obdobjih treniral že vse živo. Od tenisa in jahanja do sabljanja in tečajev mešanja koktejlov. Slednji so bili verjetno njegov največji življenjski dosežek, sicer pa ni bil nikoli posebno dober v kakšni specifični stvari. »Vsak večer v drugega bi rekel. Ravno toliko da v enem tednu, sedmih dneh obiščem vse tiste kjer sem stalni gost z nekaj izjemami. V zadnjem času se pojavljam celo na ne preveč bleščečih krajih,« se je namuznil, ko ji je odgovoril in takoj pomislil na Gorgon, ter njegove pripetljaje z eno od tamkajšnjih barskih plesalk, ki vedno nosi masko. »Z veseljem kdaj zamenjam s tabo, ali pa vsaj delim,« je le preprosto dodal, saj ji je malo zavidal njeno osredotočenost na samo eno stvar v življenju, ples. Pa saj je bil tudi on osredotočen na eno stvar. Seks. »Brez skrbi, nisi se zmotila. Tako mi pravijo vsi in verjetno nima smisla, da zanikam glede na to da očitno dobro veš kdo sem?« se je zasmejal. »Seveda te poizkušam spraviti v posteljo, že vse odkar sva se zaletela. Le da to počnem skrajno previdno,« ji je prikimal z nasmeškom, ki se je nato le še razširil. »Če si zaprisežena devica potem bo še toliko bolj zanimivo. Nič ni boljšega kot novinke,« je rekel, nato pa vstal s klopice. »Na žalost pa moram sedaj iti. Res je bilo prijetno pokramljati s tabo in z veseljem bi tole še kdaj ponovil. Verjetno ne bo škodilo, če te prosim za številko, kajne? Sploh pa sva imela s tvojim telefonom že bližnje srečanje,« jo je nato pogledal.

"Kot so na primer? Mogoče se ti kdaj pridružim," mu je nagajivo rekla glede klubov ter za en dan zagotovo vedela, v kateri klub prihaja. V klub kjer je delala. V Gorgona. Vendar začuda nikoli noče nobene druge kot le nje, kot so ji povedale njene sodelavke. To ji je precej laskalo in Jean Pierre se ji je zaradi tega zdel le še bolj zanimiv. "Mislim, da tega ne bi hotel. Navsezadnje bi potem moral poslušati o različnih tipih, nositi make up in še in še," se je namuznila in tako rešila iz zagate, ki bi si jo skoraj zakuhala. "Me res poizkušaš? Kajti jaz tega nisem opazila. Verjetno moraš biti res izredno previden. Se mar bojiš, da te bom napadla ali kaj? Ali imaš mogoče kakšne drugačne razloge, zakaj si previden. Sploh pa nisem rekla, da sem zaprisežena devica. Glede tega boš moral sam ugotoviti." Zopet se mu je nasmehnila in se hkrati precej lahkotno počutila, kot pravzaprav še nikoli. Na njegovo vprašanje pa je le prikimala, iz torbice privlekla listek in kemik, na listek hitro nekaj načičkala, nato pa mu podala listek. "Uživaj, pa se kaj slišiva." Rekoč to se je le nasmehnila in obrnila ter odkorakala stran, vedela je pa tudi, da bo on prav tako odkorakal.