Madison Square

Ozzie je, takoj po kosilu z mamo in očetom, odšla v sprejemnico, kjer je iz stojala vzela svoj jesenski plašč. Vreme v mestu je bilo namreč kljub pravkar končanim poletnim počitnicam že izrazito jesensko, zato te je tu in tam že presenetil hladen piš vetra. Ne, da bi si plašč sploh dokonca oblekla je že stopila na hodnik in nato po stopnicah navzdol. Spotoma se je dokončno oblekla, nekaj trenutkov za tem pa je že stopila skozi vrata, ki ji jih je odprl vratar. Z užitkom je vdihnila svež zrak, ki ga je veter prinesel skozi hrupno velemesto. Velika škoda se ji je zdelo tičati med štirimi stenami, ko pa lahko še ulovi zadnje sončne žarke, ki so vetru navkljub še vedno ohranjali svojo toploto.
Napotila se je proti parku Madison Square, ki je bil že od nekdaj eden njenih najljubših kotičkov na Upper East Sidu, saj je tam lahko odklopila vse težave in se sprostila ob zelenem okolišu. Najlepše pa je bilo pozimi, ko so z dreves visele ledene sveče in je bilo vse v prečudoviti snežno beli barvi. Kot, da bi se trate pokrile z odejo in zaspale. Med tem razmišljanjem je že prispela do visokih vrat, skozi katera je vstopila v območje parka. Napotila se je proti jezercu sredi parka, v katerem so bile race in zadnji letošnji labodi, ki so si tukaj poiskali zatočišče. Sedla je na klopco čisto blizu vode in iz žepa potegnila vrečko s kruhom, namenjenim pticam v vodi. Že ko je vrgla prvi košček so se pričele grebsti zanj in z nasmehom na obrazu je nadaljevala. To je bila ena njenih najljubših sprostitev.

(Nate )

Pogled mu je nanesel na Rolex ročno uro, ki mu je krasila zapestje in kljub temu, da je vedel, da bi ob tej uri moral biti na družinskem kosilu si resnično ni želel biti v Le Giraffe. Poslušati starše kako razglabljajo o tvoji zaroki, tvoji izbranki in vse kar pride zraven enostavno ni tako zabavno kot bi se lahko zdelo, saj ne da sta bila proti poroki ali karkoli, le da sta si oba želela, da bi bila namesto Serene še vedno Blair. Tako je pač bilo, ko si bil z enim in istim dekletom že od otroštva in verjetno samo še nista bila vajena na to spremembo ampak to jima ni preprečevalo, da bi že razmišljala o mestu za poroko, o medenih tednih in vse kar pride zraven. Te misli je prekinilo glasno zvonjenje telefona, Nate je le pritisnil gumb na slušalki in se tako oglasil. "Nate, pa kje si? Kosilo se je pričelo že pred desetimi minutami in tebe še vedno ni. Saj veš, da se moramo pogovoriti o datumu poroke, si poklical Sereno, bosta prišla skupaj?" Njegova mama ni znala nikoli prenehati z vprašanji, neprestano je imela na zalogi nove in Nate ni našel časa, da bi odgovoril na vsaj eno od njih. "Ne prideva mama, kdaj drugič. Se vidiva zvečer," in že je poklopil in bil hvaležen, da je zdaj slišal le glasno petje ptičkov in ostale, ki so imele vražje podobne pogovore po telefonu kot on. New York je bil poln ljudi, ki so hiteli po pločniku, se prerivali in se drli v slušalke, ki so bile zatakanjene v njihovih ušesih. Niti opazil ni, ko se je znašel na Madison Square in prvo kar je zagledal je bila Serenina dobra prijateljica Ozzie, ki je bila slučajno zaljubljena vanj. S kančkom neprijetnosti se ji je približal in se ji prisrčno nasmehnil: "Hej Oz, kako si?" Vsedel se je zraven nje na klopco, četudi ni bil ravno prepričan, da si ona želi ravno njegove družbe.

Ne meneč za vse okoli sebe je čisto pozabila na relnost. Obstajala je le ona, klop, na kateri je sedela ter ribnik z labodi in racami. Vse ostalo se je pogreznilo v temo, dokler je ni v realnost priklical dobro poznan glas. Nate. Počasi je obrnila glavo in svoj pogled staknila z njegovim. Vrnila mu je nasmešek, čeprav jo je zmotil sredi... česa že? no, saj tako ali tako ni bilo važno. Pomaknila se je nekoliko bolj na stran in tako naredila prostor, da je Nate lahko sedel. Po glavi so se ji podile najrazličnejše misli, ki so švigale sem ter tja s svetlobno hitrostjo. Nekajkrat je globoko vdihnila, da se je pomirila, nato pa je v vodo vrgla še en košček kruha. ''Hej.'' mu je nekoliko zapoznelo odzdravila, pogled pa je še vedno upirala k vodi. ''Kaj pa je tebe prineslo sem?'' se je sedaj uzrla proti njemu in upala, da je ne bo zopet oblila rdečica. Pogleda je nato zopet spustila, saj ni vedela, kako dolgo bi lahko zdržala ob teh čudovitih, toplih očeh, zaradi katerih so se ji pričela šibiti kolena. Nekoliko se je namrščila, nato pa je vseeno vprašala. ''Am... a ne bi moral biti skupaj s Sereno nekje na kosilu?'' kolikor je vedela naj bi zaročenca kosila z Natovimi starši, vendar je izgleda prišlo do spremembe plana. Skomignila je z rameni in zopet vrgla košček kruha sestradanim pticam.