Hotel Plaza

@Serena

Nasmeh na njegovem obrazu se je za sekundo prelevil v začudenje. »Serena ne zajebavaj se.« je pričel, toda resen izraz na njenem obrazu mu vsekakor ni dal občutek, da se le-ta zajebava in zato je postal tudi Nate nekoliko bolj resen. »Serena...« je tiho zašepetal, ob tem pa je opazoval njeno postavo, njene oči v katerih pa je končno ugotovil, da ga ne gleda kot nekoga, ki ga nima rada, bilo je ravno obratno. »Ubil te bom!« je zakričal v smehu in se vrgel na njo, ter jo pričel žgečkati, saj je vedel, da jo je to vedno precej motilo. Še naprej jo je žgečkal, kmalu pa se je umiril, saj je tudi sam moral priti do zraka. »Me imaš res?« se je nekoliko dvomljivo umaknil, povzdignil obrv in jo še kar naprej gledal v dvomu. »Veš, pravijo, da je v vsakem hecu nekaj resnice.« je kar nadaljeval s svojim resnim obrazom, kjer pa ni bilo videti, da bi tam kdaj sploh počival eden njegovih zapeljivih, simpatičnih nasmeškov. Seveda je Nate dobro vedel, da ga ima rada, vse tisto med njima enostavno ni mogla biti res farsa, saj bi drugače Sereno označil kot najboljšo igralko vseh časov in je takoj sam osebno izročil oskarja za najboljše odigran film. Ko pa ga je Serena začela tako strastno poljubljati po vratu, pa vse tja do njegovih ustnic ni mogel več zdržati s tistim resnim, zamorjenim obrazom in se je veliko raje nasmehnil, ter ji tudi vračal vso njeno strast, ki mu jo je ponujala. Serena je pa hitro nehala s poljubljanjem in na sekundo, dve, tri je delovala tako zamišljeno, kot bi naenkrat odpotovala nekam proč z mislimi. 'Sigurno zaradi omembe njene zasedenosti', mu je bilo takoj jasno kaj je povzročilo to odsotnost. »Če ti tako praviš.« je zamrmral, ker ni bil ravno preveč prepričan v to, da Serena prav nič ne čuti več do Dana. V takem primeru potem sploh ne bi bila bila zdaj z njim v zvezi, ki naj bi bila po Danovi teoriji zelo resna. Nate je na hodniku enkrat slišal celo, da fant že načrtuje svojo sanjsko poroko z gospodično Van der Woodsen. Ja, kot da bi ta kdaj pristala na to, da spremeni svoj veličasten priimek v Humphrey. Optimist je ta naš Dan. Nadaljevanje z njuno igrico, če je lahko temu tako rekel, je bilo ravno v S stilu in to mu je bilo ravno najbolj všeč. Nova Serena vsekakor ne bi z roko odpotovala ravno na tisto mesto, toda njegova Serena je bila tega še kako zmožna. »Upam, da te je prešinilo isto kot mene.« se je moral zasmejati, saj bi lahko v nasprotnem primeru izpadel kot, da se uči od Chucka, kar pa vsekakor ni bilo v njegovem namenu, idijota je namreč sovražil od kar je spal z Blair. Sovražil ga je, to je res samo kar nekajkrat ga je rešil iz dreka ampak Nate mu tudi nikoli ni ostal dolžen, Chuck je bil večkrat v dreku kot Nate in zato je imel zdaj le-ta mirno vest, ko se za potrebnega idijota ni več kaj preveč menil. »Verjetno imaš prav.« se je odločil končati vso to stvar s Chuckom, ki med erotičnim srečanjem med njim in svetlolaso lepotico res ni imel kaj početi. »Od kar to pomeni, da se lahko tuširam s tabo.« se je zasmejal, toda smeh je letel na njeno pripombo z biotopom ali karkoli je izrekla. Biologija mu res ni šla nikoli kaj preveč od rok, zato besede tudi raje ni ponavljal. Zdaj ko je pomislil, da je pravzaprav prav njej predlagal sprehod do hotela, ki je dve ulici oddaljen od njiju se je glasno zasmejal. »No princeska se opravičujem, da sem sploh pomislil na kaj tako bednega. Pričakoval sem, da si se z Danom privadila hoje.« se je kar naprej smejal, vedel pa je tudi, da njej tukaj ne bo prav nič smešnega. Z Danom je res občasno rabila preživljati razne muke, vsaj po Nateovem mnenju. »Tebi bi prav vsako ustavil, ne. Jaz ponavadi čakam pol ure ali pa da ne pride mimo ženska taksistka.« je le ljubosumno zamahnil z roko in se spravil za njo v taxi, tam pa jo strastno poljubil. »Obdrži drobiž, samo nikoli več je ne glej s takšnimi očmi.« je skoraj jezno dejal vozniku, ko mu je v roko potisnil nekaj bankovcev in se skupaj s Sereno vstal iz avta, da sta lahko pohitela v hotel, ki se je dvigal pred njima. »Za tabo ljubezen.« ji je poklonil še en poljub na usta, ter jo prijel pod roko.

Njegovo začudenje jo je zabavalo. Ravno to je hotela. Malce zabave in norčavosti. "Ja srček?", je potem v pričakovanju vprašala, ko je izrekel njeno ime. Gledala je svoje nohte, kot bi jih brezbrižno ocenjevala potem pa se je kar naenkrat znašla pot Natom. Naenkrat ji ni bilo vse tako zabavno, kajti zaradi žgečkanja ji je skoraj ušlo v hlače. "Nate, ne no, ne delaj mi tega. Raje me res ubij, kot pa da me žgečkaš", je rekla resno in mimogrede še opletala z nogami. Kako jo je lahko sploh spraševal, če ga ima res rada? Kar malce sitno ga je pogledala, potem pa z rokami povlekla njegovo glavo bližje k sebi, da ga je lahko poljubila na ustnice. "Ne čisto v vsakem hecu", je zamrmrala, ko se je odločila, da konča poljub. Malo jo je žgalo, ker je imela občutek, da ji Nate po tej zajebanciji še manj verjame, kot ji je prej. Namreč, še vedno je bila z Danom in to da jo je bilo kar precej strah, kako ga bo dala na čevelj... no ja, ni bila ravno dovolj prepričljiva za okolico. In zbala se je, da na koncu niti to izkazovanje ljubezni ne bo več dovolj. Ker izkazovanja ljubezni ne premaga nobena beseda, vsak lahko reče rad te imam in ti najboljši si zame. Samo beseda je le beseda, ne premaga ljubezni, ker v ljubezni se gleda na dejanja. »Mhm… moja beseda velja«, je bilo edino kar je spravila iz sebe, saj je bilo videti, da je Nate nekam čuden. Le kaj se mu je pletlo po glavi.
»Mislim, da me je res«, se je zahahljala v naslednjem trenutku potem pa ga pogledala naravnost v oči. »Zakaj pustiva, da naju vse skupaj samo prešine? Uresničiva to«. Poželjivo ga je pogledala, kot da ga slači z očmi. Še boljša primerjava pa bi bila, da ga je pogledala kot lačen otrok sladoleda. »Jaz imam vedno prav«, se ni pustila zmesti mimogrede pa je še prikimala. »In lahko se boš tuširal z mano toliko časa, dokler ne zmanjka vode«. Ko sta že korakala proti cesti, ga je na rahlo poljubila na lice. Bilo je sveže obrito, do potankosti. Oh, kako rada je imela urejene moške. Ampak Nata. Njega ni imela samo rada. Njega je oboževala. »Ti je oproščeno princ. Kočija naju čaka…«, je zamomljala in se spravila v taksi. Nate je bil tako prikupen, ko ji je kavalirsko podržal vrata. »In ne omenjaj mi hojo. Moji čevlji so vsi zmajani, ker sem z njim toliko prehodila. In tiste podzemne. Misliš, da mi je bilo super, ko sem sedela zraven poscanega pijanca? In ni smešno!«, je zakrokala potem pa se vrgla na Nata sredi taksija, z očmi pa zapeljevala voznika s pomočjo vzvratnega ogledala. Kar ni se mogla nehati smejati, ko je Nate šop bankovcev porinil vozniku in mu zabičal, da naj jo ne gleda več. Serena pa si je vozniku upala še pomežikniti. Malce se je opotekla, ko je stopila ven iz taksija. Namreč, mudilo se ji je pod rjuhe najprestižnejšega hotela in to z Natom. »Hvala moj najdražji«, se mu je zahvalila potem pa ga povlekla skozi vrata hotela Plaza, nad katerimi so bile številne zastave. Smeje je odšla do recepcije. »Dober dan. Eno sobo, za dve osebi bi prosim vzela. Do jutri«, je očarljivo rekla receptorju in ko je bila na vrsti. 'Na katero ime?', je vprašal receptor in Serena je pogledala Nata. Ni se obotavljala. »Na gospoda in gospo Archibald«. Poljubila je Nata kar tam, pred receptorjem potem pa pustila, da Nate pokaže dokumente in podpiše papirje. Odkorakala je do dvigal in ni dolgo čakala, ko so se vrata v dvigalo že odprta. Z prstom je pomignila Natu, naj pride, njen pogled je kar bičal v okolico. Za las je s petko ustavila vrata dvigala, ko je bil končno spet blizu nje. Prijela ga je z obema rokama za ovratnik in ga povlekla k sebi. Srce ji je utripalo, kot bi pretekla maraton. Ko so se vrata dvigala zaprla, ga je strastno poljubila. Z nogami se je oklenila njegovega telesa, ter mu tako pristala v naročju. Oklenila se je kot klop svoje žrtve. Še opazila ni, kako se jima je receptor nasmihal. In kako so ju ostali sladko gledali. Niso ju mogli kriviti, da sta perverzna. Kajti njiju ni bilo moč kriviti ničesar. Ker sta bila tako popolna.