Klub Patchouli

Dolga črna limuzina se je ustavila pred vhodom in vrata so se počasi odprla. Izstopil je Chuck Bass in se s počasnimi, ležernimi koraki odpravil proti vhodu. Kot vedno se mu je na obrazu poigraval sarkastični nasmešek, ki se je še povečal, ko je opazoval začudene in občudojoče poglede tistih navadnih ljudi, ki so morali čakati v dolgi vrsti, preden so sploh lahko prišli do vhoda. Pa še potem so na milosti in predvsem na nemilosti bili prepuščeni vratarjem kluba.
Sam s tem ni nikoli imel problemov. Imel je to srečo, da so ga vsi poznali in so mu tudi vrata kluba odprli takoj, ko se jim je približal. Zajetni varnostnik mu je pokimal in odprl vrata v diskoteko. Vanj je butnil val toplega zraka, pomešan z glasno glasbo. Vrata so se za njim odprla, ko je z ležernimi koraki vstopil. Za trenutek je obstal, potem pa se ozrl po klubu. Opazil je vsakdanji pogled. DJ je vrtel glasbo in Chuck si je moral priznati, da dobro glasbo. Na plesišču se je zvijalo na desetine razgretih teles, in kot je z zaničljivim pogledom opazil Chuck, se nihče ni zares gibal v ritmu glasbe, ki jo je narekoval DJ. Zavil je z očmi in se podal proti VIP sobi, ki se je nahajala pravzaprav za nekakšno pregrado. Tam je bilo le nekaj kavčev, zasebnost pa je bila ljudem omogočena z nekaj zavesami. Usedel se je na enega izmed prostih kavčev in iz žepa potegnil mobitel in ga postavil na mizo. Ura je kazala petnajst do desetih. Moral je počakati Shano. Obraz se mu je raztegnil v nekaj podobnega nasmešku, ko se je spomnil na stavo. Tako ali tako je vedel, da je točna. Pravzaprav je bila celotna stava postavljena zelo zvito. Če bo Shana točna, v kar ni dvomil, potem je kazen padla nanj, določila bi jo pa ona. Ampak če bi si ona zaželela izpolnjevanja kazni... Potem pa bo zamudila in to je bilo to. Torej je bilo vse na njej. Natakar, ki je prihitel k njegovi mizi, ga je vprašujoče gledal. Chuck je naročil martini in se naslonil na udobno naslonjalo kavča. Pogled mu je švignil po prostoru. Nikjer ni bilo sledi o kakšnem škandalu. Tam je sedel nek parček, pri oknu pa je bila skupina starejših moških, ki so očitno nekaj praznovali. Natakar se je prikazal z njegovim martinijem in Chuck mu je pokimal v zahvalo in prijel kozarec v roko ter naredil nekaj požirkov. Očitno mu je preostalo le čakati...

[ Shana. ]

Limuzina se je počasi začela ustavljati pred klubom Patchouli. Shana je skozi temno okno lahko videla množico ljudi, ki je čakala na vstop v priljubljeno diskoteko. Ugriznila se je v spodnjo ustnico, da bi prekrila nasmešek. "To te čaka, če te ne poznajo," si je zašepetala. Limuzina se je ustavila in Shana je stopila iz nje. Vrata je zaloputnila za sabo in obstala na pločniku. Z roko si je umaknila pramen las. Oblečena je bila preprosto, a osupljivo. Oprijete jeans hlače, ki so segale le nekaj čez kolena in dolgo črno majco, čez pa kratek plašček. Obuta je bila v škornje, ki so ji segali do kolen. Po torbici je začela brskati za telefonom. Ura je bila 5 minut do 10. Chucku je poslala sporočilo in se sama pri sebi nasmehnila. Prerinila se je skozi množico in za sabo je slišala jezne vzklike. Ponovno se je ugriznila v ustnico, da bi zadržala nasmešek, ki je silil na njen obraz. Varnostnik ji je pokimal in jo brez oklevanja spustil notri. Preden so se vrata za njo zaprla, je slišala še nekaj jeznih vzklikov. V trenutku, ko je vstopila v diskoteko je zaslišala glasbo. Lica so od toplega zraka postala rdeča. Shana se je razgledala okoli. Večina ljudi je plesalo na plesišču. A redki plesali so ob ritmu glasbe, ki jo je vrtel DJ. Tisti manj vstrajni so sedeli od šanku in gledali pesalce. Tisti, ki se jim preprosto ni ljubilo plesati pa so sedeli v VIP prostorih in opazovali množico na plesišču. Glasba, ki jo je vrtel DJ ni bila slaba, v bistvu je bila taka, kot jo sama posluša, zato je ob njej uživala. Prerinila se je mimo polesalcem prosti VIP prostorih. Iskala je Chucka. Glavo je obračala sem ter tja, dokler ga ni zagledala. Zahvaljeval se je natakarju za pijačo. Namznila se je samam pri sebi. Chuck je izgledal kot... Chuck. Rahlo je stresla z glavo in se odpravila proti njemu. "Lahko bi tudi zame naročil." Se je nauznila in se ustavila pred njim. Počasi je sedla na kavč in torbico skupaj s plaščem je odložila na naslonjalo za sabo. "Torej, sem točna?" je namuznjeno vprašala in igrivo pogledala Chucka.

Chuck se je namrščil. Že na konici jezika je imel nekaj prikrih besed, a se je raje zadržal. Na obraz si je priklical nasmešek in rahlo zamahnil z roko. "Ljubica, natakar je tu. Popolnoma tebi na uslugo." Namuznil se je in si jo neprikrito ogledal. Oddobravajoče ji je pokimal in popil nekaj svojega martinija. Na ustih se mu je spet pojavil sarkastičen nasmešek. "Točna? Oh šment. Pa si res." Pogled mu je zašel na mobitel, ki je kazal uro. 21:59. Punca ima srečo. Je pomislil, potem pa skoraj skomignil z rameni. "Stava je stava. Torej, kakšna je moja kazen?" je vprašal in se radovedno zazrl v dekle, ki je sedelo poleg njega. Že ko je videl njeno sporočilo, je opazil, da se je odločila, da bo danes on kaznovan. Res ga je že zanimalo, kakšno kazen si je izmislila zanj. Zadnje čase je pogosto sodeloval v stavah in posledično tudi opravljal kazen. Včasih se mu je zdelo, da so se vse punce zarotile proti njemu. A vendar je do zdaj opravil že vse kazni, ki jih je dobil. Vse so potekale po istem kopitu. Ogovori tega, primi tisto, reci to... Rahlo so mu te kazni začele presedati in res je upal, da bo Shana bolj izvirna. Res ne bi mogel prenesti, če bi še danes moral opravljati kakšno posvem nesmiselno kazen. A nekako mu je občutek pravil, da bo Shana res bolj izvirna. Če pa ne, toliko slabše zanjo. Chuck je bil v ravno pravšnjem razpoloženju za direktnost, kar pri njemu včasih ni bilo dobro. Bil je kot tiger, ki ga imaš nekaj časa zaprtega v kletki, potem pa ga spustiš. Če mu je okolica všeč, bo zadovoljen, če ne, bodo pač vsi umrli. Hladno se je nasmehnil in pomignil natakarju. "Tudi ona bo martini!" je nestrpno povedal in ga grdo pogledal. Res ni prenesel nesposobnih ljudi ali ljudi, ki so tratili njegov čas. Dandanes je bil ves svet v naglici, in temu si se pač preprosto moral prilagoditi ali pa te je povozil čas. Namrščeno je pogledal po prostoru, potem pa sprostil obraz in se ozrl proti Shani. "Torej?" je vprašal in rahlo nestrpno odložil kozarec na mizo poleg sebe.

Shana nikakor ni mogla prikriti nasmešek, ki se ji je prikazoval na obrazu. Sklonila je glavo, da ja naredila zaveso s svojimi lasmi. Chucku pa se res ni pametno posmehovato. "No ja, če si že tak kavalir," namuznila se je ob besedi in umaknila lase z obraza, "bi lahko tudi zame naročil, kajne?" Naslonila se je na udoben kavč in Chucku zrla naravnost v oči. "Seveda sem točna," mu je dejala sladko in se nasmehnila. "Za nič na svetu ne bi danes zamudila." Ponovno se je nasmehnila. "Da bi izpustila priložnost, da bi kaznovala slavnega Chucka Bassa? Ne, ne. Take stvari se redko kdaj zgodijo." V roki je vrtela svoj mobitel in opazovala izraz na njenem sogovorcu. Njegov izraz ni kazal nobenih čustev, kot ponavadi in Shani ni bilo jasno, kako mu jih uspe vedno prekrivati. "Strepn bodi ljubček. Nočeš vendar, da ti naložim kakšno bedno in popolnoma ne vredno tvojega časa kazen, kajne?" je dejala in se mu nasmehnila. Po pravici povedano, se Shana ni spomnila nobene kazni, ki bi bila primerna za Chucka. In če je že hotla kaj narediti, je to moglo bit nekaj, kar ne bo kar tako pozabil. A kaj takega je pri Chucku zelo redko in malo verjetno, zato je mogla dobro premislit preden mu je kaj naložila. Po drugi strani je hotela Chucka malo mučiti, da bi ga naredila rahlo nestrpnega. Na obrazu se ji je za trenutek narisal zahrbten nasmeek. Toliko, da je dala Chucku misliti, da ima nekaj že pripravljenega zanj in si s tem omogočila nekaj časa za tehten razmiselk. Natakar, ki ju je pazljivo opazoval in poslušal njun pogovor se je rahlo zdrznil ob Chuckoven glasu in hitro odhitel po pijačo. "Lahko bi bil bol prijazen do njega Chuck. Ni sam kriv, da ne dosega tvojih mej sposobnosti. Če povem po pravici, so le te zelo visoke in redko kdo sploh uspe prilesti do polovice, kaj šele do vrha," mu je dejala čisto mirno in z sladkim glasom. Nasmehnila se je naakarju, ko ji je prinesel pijačo in ga nato odlovila. "Nočem, da nama prisloškuje." se je namuznila in spila požirek pijače. Zavrtela je kozarec v roki in opazovala, kako se je tekočina zavrtinčila v kozarcu. "Tvoja kazen," je zamrmrala. "Hmm... ne bodi tako nestrpen Chuck. Noč je še mlada, nikamor se ne mudi." Odložila je kozarec na mizo in se ponovno naslonila na kavč.

Chuck je zavil z očmi. Po glavi so se mu podile različne misli. Opazoval je Shano. Bil je skoraj prepričan, da mu ne more naložiti ničesar, kar ne bi zmogel storiti. Konec koncev je počel že vse. Nasmehnil se je. Kazen je pač ... Kazen. Natakarju je namenil še en grd pogled in se hladno nasmehnil. "Brez skrbi. Nekaterim osebam je uspelo prilezti tik pod vrh. A na vrhu je le ena..." S tem je ciljlal na Blair, a tega Shani ni nameraval praviti. Sicer pa, sploh ni bilo težko ugotoviti. Ampak Shana je imela vsekakor prav. Ni bilo lahko doseči vrha lestvice. O tem je pravzaprav odločal le on sam. Včasih si je kakšna oseba pridobila njegovo spoštovanje v petih minutah... A to se je zgodilo le vsakih nekaj let. Nasmehnil se je. Chuck je bil prepričan, da ne smeš nikomur zaupati.
Ampak raje se je posvetil dekletu, ki mu je sedela nasproti in ga z nasmeškom na obrazu opazovala. "Ah, kazen." Skoraj zaničljivo se je zasmejal. Bil je popolnoma prepričan, da mu to ne bo delalo problemov, zato je le pokimal in v roke vzel svoj kozarec. Zazrl se je v tekočino v njem in prikimal. "Noč je še mlada..." Še sanja se ji ne, kako ima prav... Namuznil se je. "Na zdravlje." Popil je nekaj požirkov in kozarec obdržal v roki. Nenadoma se je spomnil tistih govoric o Shani in Nateu. Ocenjujoče se je zazrl vanjo. Izgledala je resna... Preveč resna za Archibalda. Kot kakšna priložnostna avantura bi še šlo. A nekje v ozadju mu je nekaj govorilo, da ga namerava popolnoma omrežiti. Nevede se je namrdnil. Bo že on to uredil. Navsezadnje mu ne preostane nič drugega. N&S morata biti skupaj. Čeprav bo Archibaldu prišlo prav malo premora... Chuck je odgnal te misli. Vse bo prišlo na svoje mesto. Prej kot slej. A zdaj... Mora premišljevati o čem drugem.
"In... Po tvojem nasmešku sklepam, da imaš že točno določeno kazen zame... Ali se motim?" Cinično se je nasmehnil, saj je vedel, da se za takšnim nasmeškom lahko skriva marsikaj. A ni se obremenjeval s tem.