Klub Gorgon

Vrata dolge, črne limuzine so se odprle iz izstopil je Chuck Bass. Kot vedno je izgledal popolno, njegove rjave oči pa so ocenjujoče premerile vrsto pred klubom. Na obrazu se mu je pojavil zaničujoč nasmešek in prerinil se je do vrat. Za njim se je slišalo nekaj ogorčenih krikov, a ko se je obrnil, so potihnili. Reve. Nihče mi ne upa v obraz povedati, kar mi gre.Je skoraj zaničujoče pomislil in pokimal varsnostniku, ki mu je nemudoma odprl vrata. Ta klub ni bil ravno njegova običajna postojanka, a vendar je kar nekoliko rad hodil sem. Že zaradi glasbe. Prisluhnil ji je in sam pri sebi pokimal. Da, to je bila dobra glasba. DJ-ja bi lahko uporabil... Če bi mu le uspelo prepričati očeta, da lahko odpre svoj klub. A do tega je še dolga pot. In o tem bo premišljeval kdaj drugič. Za trenutek je postal, potem pa se napotil proti VIP kotičku, ki tu ni ravno služil svojemu namenu. V njem so bile velike zofe z mizicami, vse to pa je bilo v nekakšnih majhnih kabinah. Chuck je vedel, da si je marsikateri moški tu privoščil zasebni 'ples' s kakšno zaposleno. Spet se mu je na obrazu pojavil zaničujoč nasmešek in zavil je v eno teh kabin. Postavna natakarica je prihitela za njim in ga požirala z očmi. To je prezrl, saj je bil dogovorjen. Pravzaprav se ni več spomnil njenega imena... Je bila morda Fleur? Namrščeno je naročil steklenico viskija in dva kozarca. Natakarici je ob tem obraz nekoliko uplahnil in pokimala je ter odšla. Chuck pa se je udobneje namestil in odložil črn plašč, ki ga je imel na sebi. Čez trenutek je bila natakarica nazaj z naročenim. Vprašala ga je, če mu lahko ponudi še kaj, a je zamahnil z roko in si nalil kozarec viskija. Potem se je prepustil čakanju.

[Fleur]

Poskušala se je čim prej urediti saj naj bi se s Chuckom dobila že čez pol ure in v najkrajšem možnem času je poskušala izgledati preprosto čudovito. Na srečo to Fleur nikoli ni delalo težav in že čez nekaj minut se ji je iz ogledala nasmihalo dekle v oprijeti črni obleki in z lepo urejeno pričesko. Zadovoljno se je nasmehnila in prebrskala še med tono njenega nakita in se na koncu odločila za srebrno verižico in viseče uhane. Odpravila se je še proti omari, da bi s seboj vzela tudi topel plašč, ker je vedela, da je lahko oktober silno nepredvidljiv. Naposled je obula še srebrne čevlje s peto, ki si jih je prejšnji dan kupila skupaj z obleko in se odpravila iz stanovanja. Pred vrati jo je že čakal taxi, ki ga je poklicala iz stanovanja in vozniku je hitro povedala naslov. Udobno se je namestila na sedežih in nestrpno pogledovala na uro. "Namesto, da buljite vame bi lahko malce pohiteli veste! Nekateri imamo veliko pomembnejše opravke kot posedanje v taxijih!" mu je sarkastično rekla in voznik je zardel umaknil pogled in malce pospešil. Končno sta prispela pred nočni klub in v naglici je pustila nekaj denarja in odhitela proti vhodu. Fleur je zapeljivo pomežiknila varnostniku in ta jo je seveda spustil kar naprej pred vsemi ostalimi. "Neumni moški!" je glasno rekla in se sama pri sebi zasmejala. Na sebi je čutila poglede raznih ljudi in to je niti slučajno ni motilo. Tega je bila naajena in ljudje so jo pač prepoznali iz revij v katerih se je tako mnogokrat pojavljala. "Chuck Bass?" je vprašala natakarico, ki ji je zavistno pokazala pot proti enem izmed VIP kotičkov in Fleur se je samozavestno odpravila. "Živjo Chuck!" mu je dejala, ko je končno pristopila do njega in sedla na svojo stran mize. "Saj se me še spomniš kaj?" ga je nasmejano vprašala in mu namenila enega izmed svojih najbolj zapeljivih nasmeškov.

Skorajda namrščeno je sedel tam, potem pa se je prikazala Fleur. Na obrazu se mu je pojavil še eden izmed njegovih sarkastičnih nasmeškov. "Fleur." je rekel in se z zanimanjem zazrl vanjo. Za osebo, ki je imela nekoliko nenavadno ime, vsaj po Chuckovem mnenju, je izgledala precej dobro. Prav tako tudi Chuckovem izkušenemu očesu ni ušlo, da se je kar močno uredila za to srečanje. "Kako bi te lahko pozabil?" je zamrmral in se namuznil. Pravzaprav se mu ni niti sanjalo, od kje jo pozna, ampak tega ji ne bi nikoli priznal. Kavalirsko ji je natočil viski v kozarec in ji pokimal. V roke je prijel svoj kozarec in popil nekaj požirkov, potem pa se z zanimanjem zazrl v dekle nasproti njega. "Že res dolgo se nisva srečala, kajneda?" je rekel in se sarkastično nasmehnil. Pravzaprav je sarkazem v tistem trenutku kar puhtel iz vsake pore njegovega telesa, a to je bilo seveda okolici prikrito. Nekaj časa se je poigraval s kozarcem v roki, potem pa ga je odložil na mizo. Razgledal se je po majhnem prostoru. Udobni sedeži, zaprta vrata, in steklenica viskija na mizi. Recept za popoln zaključek večera, je sam pri sebi pomislil in se spet nasmehnil s ciničnim nasmeškom.

"Tako je!" mu je odgovorila in se nasmehnila. "Pravzaprav sploh ne vem, če sva se že kdaj srečala takole na samem." mu je povedala in se nasmehnila. Na skrivaj si ga je začela ogledovati. Saj pravzaprav sploh ne izgleda tako slabo... no prav izgleda odlično! je sama pri sebi razmišljala in se namuznila. Poznala je Chuckov sloves, vendar je to niti ni motilo kot bi morda katerokoli drugo dekle in to je bilo najbrž zato, ker sta si bila nenavadno podobna kar se tiče značaja. Tudi sama je namreč prisegala na avanture in posteljo si je skoraj vsak večer delila z drugim moškim. "Velikokrat hodiš sem?" ga je naposled vprašala in se malce razgledala. Nasplošno ji notranjost kluba že na začetku ni bila ravno všeč in ponavadi je zahajala v bolj modne in uglajena nočne klube. Vseeno pa si je morala priznati, da je bila tukaj glasba odlična in tudi tale sobica ni bila kar tako. "Imaš za danes kaj zanimivega v načrtu ali pa bova le sedela in se pogovarjala?" je igrivo rekla in se mu znova zapeljivo nasmehnila. Ponavadi so se vsaj pri njej stvari odvijala hitreje, ker so moški komaj čakali, da bi lahko bili z njo, Chuck pa je bil seveda zgodba zase in Fleur je počakala na njegov odziv.

"Pravzaprav... Hja, včasih. Sicer pa sem vsak večer v drugem klubu." je skomignil z rameni in se naslonil nazaj. Nekaj časa je tako obsedel, in opazoval dekle nasproti njega. Solidno. Se je na koncu odločil in na obrazu se mu je pojavil nasmešek. Chuck je poznal le eno vrsto nasmeška, in to je bil sarkastičen. Za trenutek se je nagnil naprej in v roke vzel kozarec. Malo je premešal pijačo v njem, nato pa je nekaj popil in odložil kozarec. "Kaj zanimivega? Oh, z mano ti nikoli ne bo dolgčas..." Počasi je vzignil roko in jo približal Fleurinem obrazu. Zdrsel ji je po licu, ter preizkusil njene ustnice. "Ampak kaj natančno bi ti definirala kot... Zanimivo?" Sam pri sebi se je nasmehnil, saj je točno vedel, na kaj je dekle namigovalo. Očitno bi ta večer še zanimiv... Vsaj po začetku sodeč. Opazoval je oblike njenega telesa, potem pa ji pomignil z roko. "Pridi sem." je rekel in se nasmehnil. Standartna zgodba. Je sam pri sebi pomislil in to mu je bilo na nek način všeč. Popolnoma neobvezujoče, za sprostitev pač. Po njegovi oceni je bila Fleur dekle, ki mu je bila na nek način podobna. A ne povsem, saj nihče ne more biti podoben Chucku Bassu. Naslonil se je nazaj in jo opazoval. Prav tako tudi njene reakcije. Zaželel si jo je... In nobena se mu ni mogla dolgo upirati.

"Se mi je zdelo ja!" mu je odgovorila. "Si prepričan, da mi ne bo? Veš jaz se kar hitro začnem dolgočasiti, če ne počnem kaj zanimivega." se je nasmehnila. Čutila je njegov dotik na svojem licu in na nek način ji je bilo to všeč. "Hm to pa boš moral ugotoviti sam!" mu je rekla in se nagajivo nasmehnila. Nato je slišala njegov glas in obraz se ji je nekoliko pomračil. Zavedala se je, da je le še ena njegova trofeja vendar pa ona ni bila kot vsako drugo dekle. Res misli, da sem tako lahka? se je sama pri sebi vprašala in ga postrani pogledala. Fleur je bila tudi trmasta in včasih nekaterih stvari ni hotela narediti iz principa pa čeprav si je to želela. Tako je bilo na nek način tudi zdaj, ko je bilo očitno, da se Chuck zelo visoko nosi in seveda misli, da mu ves svet leži pod nogami pa čeprav se Fleur seveda ni imela namena kar tako pustiti. Bila je visoko cenjena ženska, ki je vendarle imela neke principe in ponavadi so jo mogli moški dolgo prositi, da je sploh pristala na karkoli z njimi in, ker je sama spadala v elito jim to sploh ni bil problem. Seveda pa je tudi vedela, da je tudi Chuck visoko cenjen in, da pravzaprav sodi med smetano Upper East Sida ampak jo je vseeno odvračalo, daje mislil, da se mu bo kar sama ponudila na pladnju. Raje je imela igrice in s z moški igrala kot mačka z mišjo. Tako je ignorirala Chuckove besede in ni prišla bližje k njemu in počakala na njegovo reakcijo.

Chuck je sam pri sebi premleval. Opazil je njen skorajda užaljeni pogled, in to ga je zabavalo. Očitno se hoče igrati... Prav, pa se igrajmo po njenih pravilih.Vedel je, da bo to zabavno. Včasih se je bolj zabaval, če se je moral za svoj plen potruditi. Nasmehnil se je izbiri besed. Plen. Kot da bi bil nek divji lovec... A navsezadnje je to tudi bil. Začenjala se je igra.
Lenobno je vstal in se sprehodil po majhni sobici. Če bi temu sploh lahko rekli soba. Bila je mnogo premajhna za to, in Chuck ji je podal naziv luknja. Odpravil se je do Fleur, in se ji počasi in previdno približal za hrbtom. Kot mačka okrog vrele kaše. Nikoli ni maral tega reka. Popravil je Fleurine lase za njen hrbet. Bilo so mehki, a navsezadnje so imele vse punce mehke lase. Chucku se je na obrazu poigral nasmešek. Sklonil se je do njenega ušesa. "Danes se zagotovo ne boš dolgočasila..." ji je tiho zašepetal v uho, potem pa se še bolj sklonil in jo poljubil na vrat. Njegove dolgoletne izkušnje so mu pravile, da je to ženskam všeč. Počasen pristop, nežni poljubi, ki ti poženeje mravljince po telesu... Chuck je bil na svojem področju strokovnjak. In to je bila še ena stvar, ki jo je vedel zaradi izkušenj, in jo je premleval med poljubljanjem Fleurinega vratu. Ženske ne zdržijo dolgo, če jim nekdo poljublja vrat. Bilo je le še vprašanje časa...

Zadnje čase je bil Jean Pierre verjetno najbolj reden gost v Gorgonu kamor je prihajal le z enim namenom. Tu je našel svojo zabavo že med letošnjimi poletnimi počitnic in doživel utelešenje svojih največjih fantazij. Že ko je prvič vstopil mu je pogled obstal na skrivnostni plesalki z masko na obrazu in prav ona je glavni razlog za njegove redne obiske. Po prvih nekaj lap dancih je dobil veliko več kot katerikoli drugi obiskovalec kluba. Očitno se res splača zapraviti tone denarja za VIP predel, sploh če ti dam nudijo nepredstavljive užitke. In tako se vrne sem vsaj enkrat na teden in z malo sreče ravno takrat, ko je neznankina izjema. Če pa jo ravno zgreši, preprosto odide in se vrne naslednjič. O njej pravzaprav ne ve čisto nič konkretnega, njune igrice so sestavljene predvsem iz neoprijemljivih dejstev in so namenjene zgolj zabavi. Pogovor pa nikoli ne poteka o njunem resničnem življenju. Še vedno pa si močno želi, da bi enkrat pogledal pod njeno masko in videl tudi njen obraz. Vstopil je v ne preveč lepo urejeno notranjost kluba in s pogledom zaobjel prostor v upanju, da jo bo nekje zagledal. Čeprav je ni v trenutku videl se je napotil proti dolgemu šanku in naveličano sedel na enega od barskih stolčkov, ter pomignil točaju naj mu prinese njegovo stalno pijačo. Ni trajalo dolgo, da je začutil roko na svojem hrbtu in znan zapeljiv glas.

[Kelly ]

Bila je Kellyjina izmena v Gorgonu in kot ponavadi se je ubijala s preveč dela, saj je bila med najbolj priljubljenimi dekleti, če ne celo najbolj priljubljena, in so obiskovalci zato večinoma zahtevali za osebne plese prav njo. Vendar pa je bila Kelly zadnje čase vse manj pri stvari. Vsaj odkar je Jean Pierre postal redni obiskovalec tukaj in od njunega prvega srečanja, kjer mu ni predstavljala le plesalko, ampak dejansko osebo, si ga ni in ni mogla izbiti iz glave in je zato vedno gledala po klubu, kdaj bo zopet prišel. Ta sreča ji ni bila naklonjena ravno vsak dan, ampak tiste dneve, ko je Jean Pierre prišel, je znala izkoristiti in uživati v vsakem trenutku z njim.
Ravno je plesala lap dance nekemu juniorju, ki je hodil na Constance in je pač imel dovolj denarja, da si jo je lahko privoščil, ko je videla, da je Jean Pierre vstopil v klub. Hitro je zaključila ples in dala njeni stranki še poljubček na lice, da se ne bi pritoževal zaradi premalo preplesanih minut, nato pa je takoj zakorakala proti šanku, kjer je Jean Pierre že naročil svojo pijačo. Potrepljala ga je po rami, da se je obrnil, mu hitro namenila katek poljub na lice, čeprav bi se veliko rajše lotila njegovih ustnic, nato pa mu je zapeljivo rekla: "Kaj je lepotec? Meni pa ne boš kupil pijače?"

Dotik na njegovi rami je bil nadvse prijetno presenečenje in na Jean Pierrovem obrazu se je kaj hitro znašel zadovoljen nasmešek, saj vse kazalo na to, da je danes končno prišel ob pravem času na svojo tedensko dozo neznanke. Zdelo se mu je, da brez teh obiskov sploh ne bi zmogel več, saj so vse preostale avanture povsem zbledele ob strani in se jih ni niti spomnil več. Ostale so samo le še bled spomin, medtem ko so bile njegove misli nekako vedno pri tej rdečelasi neznanki. Napol se je obrnil, četudi je natanko vedel kdo je za njegovim hrbtom, ter se namuznil in ji vrnil poljub na lice, le zato ker je vedel, da ostalo še pride malo kasneje. Odmaknil ji je stol poleg njega in pomignil točaju naj zraven prinese še en martin.
»Že nekaj časa je minilo odkar sva se nazadnje videla,« je nato dejal, ne da bi odgovoril na njeno vprašanje. Tako je potekala komunikacija med njima večino časa. Veliko izogibanja, izmikanja, vendarle pa je na koncu vsak dobil kar je hotel. Dvojno. Točaj jima je prinesel dva martinija in Jean Pierre je svojega vzel v roko in prijel pecljast kozarec, ter ga podržal proti dekletu za zdravico, narahlo trknil ob njenega in naredil požirek. »Imaš danes polno?« jo je nato vprašal z očitnim pogledom.

"Ja, večkrat bi moral priti naokoli," je Kelly odvrnila na njegovo trditev, vendar če je Jean Pierre mislil, da je to rekla le zaradi denarja, se je močno motil. Zanj bi bilo lahko vedno vse zastonj pa ne bi imela Kelly nič proti, za njenega delodajalca bi pa že poskrbela. Usedla se je torej na stol poleg njega in počakala na svoj martini, medtem pa je le zapeljivo motrila Jean Pierra, ki se je popolnoma nezavedno spreminjal v moškega, po katerem je hrepenela vsak večer in zaradi kogar so obrazi vseh ostalih moških izginili. Preprosto je videla le njega. Njene sodelavke so ji celo rekle, da se je v Jean Pierra zaljubila, vendar to zagotovo ni bilo res. Le njen ljubljenec je bil. Zagotovo ni bilo nič več. Kljub temu, da je razmišljala o takih stvareh, pa je sledila njegovemu zgledu, spila cel svoj martini in kozarec nato odložila na šank, sama pa se je presedla v Jean Pierrovo naročje. Pri tem je videla, kako mu je točaj pomignil, saj je bilo za dekleta vedno treba plačati, vendar se zato ni zmenila. "Tudi če bi imela, bi zate naredila prosto. Sploh pa imajo stalne stranke vedno prednost, tako da ne bo noben problem glede moje zasedenosti. Sploh pa si ti vedno tisti, ki zame ponudi največ, tako da se nihče ne pritožuje. Verjetno hočeš spet VIP sobo, mar ne?" Hitro se je odločila opraviti s poslovnimi zadevami, saj je čimprej hotela le njega. Na samem.

Neopazno se je nasmehnil in pomislil, če sploh ve kolikokrat je bil že tukaj in se preprosto obrnil, ko je ugotovil, da tisto noč ne dela in samo odšel domov. Domov in ne v drug klub. Verjetno se je vsak moški počutil kakor on, ko je enkrat prišel na svoj račun v VIP predelu, pa vendar. Vseeno pa je pritrdil njenim besedam in komaj opazno prikimal. Odložil je svoj martini in upajoče pogledal proti njej. V tistem trenutku si je bolj kot kadarkoli zaželel, da bi lahko masko odvezal z njenega obraza in videl kaj se skriva spodaj. Toda imela sta svoja pravila in maske ji ni smel sneti za nič na svetu, ne glede na to kako močno si je želel videti njen obraz. Usedil se je nekoliko trdneje na stol, ko mu je sedla v naročje, z roko pa je odmaknil dolge lase z njene skorajda gole rame in umaknil naramnico odprtega topa, da je ta ohlapno padla ob rami navzdol. Vedel je, da je pred celim barom ni smel poljubiti na ustnice in le stežka se je še upiral. Namesto tega je s svojimi ustnicami le rahlo oplazil njeno ramo, ter dvignil pogled kot da ne bi bilo nič. »Začel bom misliti, da sem posebna stranka,« je zamrmral in si želel, da bi bilo to res. »O VIP sobi govoriš kot da bi bila slaba stvar,« se je nato nasmehnil, ter do konca spil svoj martini. Pogled pa mu je ušel k vratom, ki so vodila v že prej omenjeni VIP predel.

Kelly si je želela, da bi se tudi tukaj, v Gorgonu lahko pogovarjala tako, kot sta se pogovarjala v parku, ampak vedela je, da je to nemogoče, tega da se mu je mogoče prikupila, pa ni hotela tvegati za nič na svetu - zaradi tega se mu ni hotela razkriti. Nekako pa jo je tudi bolelo, da svoje zadoščenje išče v barski plesalki in da ni pokazal tolikšnega zanimanja zanjo tudi tam, v parku. Sicer je upala, da se bo to spremenilo, ampak še vedno je hodil k neznani barski plesalki. Vendar mu še vedno ni mogla odreči ničesar, zato je tudi pustila, da je z njo pred celim barom počel stvari, ki jih drugače ni dovolila nobenemu moškemu. Ob stiku njegovih ustnic z njeno ramo pa je od užitka zaprla oči, saj jo je spreletel kot neke vrste električni šok, le da je bil ta šok neizmerno prijeten. Ob njegovih besedah pa si je mislila le, da je posebna stranka, le da tega ne ve. Ni videl, kolikokrat je že spraševala točaja, če je prišel in da se je vsakič znebila ostalih moških, ko je on prišel v klub. Ob besedah o VIP sobi pa je zavila z očmi in mu na uho zašepetala tako tiho, da jo je lahko slišal le on: "Ni slaba stvar. Je nujno potrebna stvar, ker nočem vsega, kar se dogaja med nama, deliti s celim klubom. Potem bodo take storitve zahtevali vsi, jaz pa tega ne smatram kot storitev in se to dogaja le zaradi moje želje. In tvoje več kot očitno." Zadovoljno pa je ugotovila, da pogleduje proti VIP sobi, zato je vstala iz njega, ga prijela za roko in se že odpravila proti VIP sobi, pred katero je stal tip, ki je pobiral denar. Ko ju je opazil, se je le nasmehnil, saj je vedel, koliko denarja jim Jean Pierre prinese zaradi Kelly in je zato le iztegnil roko.

@Chuck

Fleur je ugotovila, da je Chuck takoj razumel namig in to ji je bilo všeč! Ni marala moških, ki ne dojamejo kaj si želi in kaj jo konec koncev tudi moti. Chuck je bil na nek način zelo nepredvidljiv in vedela je, da lahko napravi karkoli sam hoče in vendarle jo je ta njegova samozavest na nek način privlačila pa čeprav mu to ne bi priznala za nič na svetu.
Opazovala ga je, ko je vstal in se sprehodil do nje in se ustavil za njenim hrbtom. Slišala je njegov medni glas v njenem ušesu in njegove ustnice na njenem vratu. Povsem telesu so jo spreleteli mravljinci in tudi sama se je zdaj bolj odločno in zapeljivo približala Chucku. Bila mu je že tako blizu, da je lahko vonjala vonj po zelo dragem in znanem moškem parfumu, ki je bil eden izmed najboljših vsaj, če je Fleur pravilno ugotovila. Sedla mu je v naročje in z roko potovala preko njegovega telesa in se ustavila pri njegovih ustnicah. Tam ga je s svojimi drobnimi prsti nežno pobožala in se sklonila k njegovemu ušesu. "Jaz pa bom tole napravila nepozabno za oba!" mu je čisto tiho zašepetala. Nato mu je še vedno v njegovem naročju nežno slekla majico in ga z rokami objela preko vročega telesa. Nato se preprosto ni več mogla zadrževati in sklonila se je proti njemu. "Zmagal si!" je tiho rekla in ga sprva nežno nato pa vedno bolj strastno poljubila.

Že to da mu je sedel v naročju in bila tako blizu njega ga je neustavljivo privlačilo in zadrževalo ga je le dejstvo, da sta bila sredi bara in si kaj več ni smel privoščiti. Kaj hitro bi ga ob kršenju 'pravil' vrgli ven in lahko bi se poslovil od kakršnihkoli užitkov. Toda nor kakor je bil zaradi nje bi jo verjetno čakal bi stranskih vratih kakor največji obsedenec. Ni mogel ugotoviti, če se je zavedala kaj mu dela in lahko se je le vdajal njenim in svojim željem, ter obenem obema prihranil vprašanja. Tako ali tako nista potrebovala dodatnega govoričenja, ko pa sta oba vedela kaj si drug želi in mu to nudila. Ob šepetu njenega glasu ga je skorajda spreletel srh in njegov pogled je obstal na vratih. Spet je vse vodilo prav k tistemu zaradi česar je prišel. Po eni strani ga je to navdajalo z zadovoljstvom, po drugi pa ni vedel, če bi jo sploh lahko še kdaj poljubil, ko pa ni vedel koga sploh poljublja. In prav ta njena maska ga je vedno bolj mučila. Tudi sam je vstal in sprejel njeno roko, ter stopil za njo. Pred vrati je stal tip, varnostnik in pobiralec plačila. Jean Pierre je najprej pogledal plesalko in nato še tipa, ter iz žepa kavbojk, ki so tistega dne preživele tudi plazenje po kolenih sredi Madison Squera s Kelly, potegnil denarnico. Ta je bila za zdaj še polna gotovine, a kaj hitro je ven vzel zajeten šop bankovcev, ki so bili že predtem prešteti in jih dal v roko moškemu, slednji pa je z nasmeškom odprl vrata. JP je na hitro pogledal okoli, ter stopil v sobo za neznanko in ob njej stopil do še enih vrat. VIP predel je bil razdeljen na tri sobe, da so lahko 'izpolnjevali želje' večim strankam. Končno sta zaprla za sabo še ena vrata.

Vedela je, da je ne bo razočaral, ko sta tam stala pred vhodom v VIP prostore. Pa tudi če bi jo. Zagotovo bi ga potegnila za sabo v stranišče za delavce in bi si privoščila obojestranske užitke kar tam. Jean Pierre ji je vsak dan posebej postajal kot droga, ki se je ne moreš naveličati in jo potrebuješ več in več. Tako ga je le požirala z očmi in čakala, da končno prideta na samo, pri tem pa je opazila tisti drobcen madež na njegovih hlačah pri kolenu, ki si ga je pridobil, ko sta se uradno spoznala. Ni mogla kaj, da se ob tem ne bi nasmehnila, vendar je ta nasmeh Jean Pierre verjetno spregledal, saj je ravno takrat plačeval njegovo vstopnico v VIP prostore. Pomežiknila je varnostniku, ki ga je dobro poznala, ko ju je spustil noter, potem pa je sledila Jean Pierru v sobo, ki si jo je izbral ta dan. Takoj ko sta vstopila noter, je s hitro potezo za njima zaklenila vrata in se že lotila njegovih ustnic, po katerih je hrepenela že kar nekaj časa. "Res... bi... moral... priti... bolj... pogosto..." je uspela zamrmrati med njunim dolgim strastnim poljubljanjem. Mogoče je reš šla predaleč. Mogoče ni bilo prav, da je čutila metuljčke v svojem trebuhu vsakič, ko ga je zagledala. Mogoče ne bi smela mešati dela in privatnega življenja. In zagotovo ga ne bi smela takole izkoriščati glede denarja. A v tistem trenutku je bilo vse, na kar je lahko pomislila le to, da je hotela biti njegova.

V trenutku ko sta zaprla vrata je vedel, da bo to še en večer, ko bo odšel domov z nasmeškom na obrazu in v pričakovanju naslednjega tedna. Novih poljubov, dotikov. Res je pričakoval vedno več in morda je celo upal, da mu bo nekoč izdala kdo je in pokazala svoj pravi obraz. Nekoč. Ključ je zaškrtal v vratih in sedaj sta ostala sama, nihče ju ni mogel motiti, pa tudi, če bi kdo trkal bi verjetno zvok preprosto preslišala. Njen silovit poljub ga je v trenutku onemogočil in oba skupaj sta silovito priletela v zaklenjena jeklena vrata. Toda bolečina ni bila nič v primerjavi s poželenjem, ki ga je čutil do te neznanke. Lačno ji je vračal dolg in strasten poljub, ter obenem z nasmeškom pokimal na njene besede in se za hip umkanil stran od nje. Vedel je, da to kar sta počela ni bilo njeno delo. V VIP predelu bi moral dobiti le zaseben lap dance, do poljubljanja pa ni smelo priti. Kaj šele dlje. Toda že tako ali tako sta vsakič prekršila vsa pravila in tudi če jih sedaj, ne bo nič narobe. Tokrat je on prvi prekrinil poljub, medtem ko sta naramnici njenega topa zdrsnili ob ramenih navzdol, on pa je zadaj preprosto odpel sponko, da je na tla zdrsnil še top. Prižel jo je ob sebe in stopil stran od hladnih vrat. Bližina njenega telesa je segrela vsako celico v njemu, ko je drsel po njeni razgreti goli koži na hrbtu in jo znova poljubil kot, da ne bi mogel zdržati. »Pridem še prevečkrat, le tebe ni vedno tu,« je priznal po manjšem prestanku. Njena topla sapa ga je spravljala ob pamet.

Vsaj tukaj je bila lahko, kdor si je drznila hoteti: Jean Pierrov predmet poželenja. To je bilo več, kot bi si smela dovolit želeti, vendar si je želela biti še več: želela je biti njegovo dekle, ki bi jo objemal iz ljubezni in ne le iz preprostega poželenja, ki je kar butalo ven iz njega. Hotela je z njim preživljati slabe in dobre trenutke, ga tolažiti, če bi bil kdaj nesrečen in take stvari. Vendar ji usoda več kot očitno ni bila naklonjena. Zato se je prepuščala vsaj temu stiku, ki sta ga lahko imela in sta v njem oba tudi uživala. Ko je prekinil poljub, ga je zaradi tega malček užaljeno pogledala, vendar se je pogled kmalu spremenil v igrivega, saj je vedela, do česa bo prišlo. Res sta kršila popolnoma vsa pravila. No vsa razen enega: njena maska je morala vedno ostati na njenem obrazu. To mu je povedala že prvič, ko sta prekršila vsa ostala pravila in vedela je, da si je to zapomnil, čeprav ga je včasih opazila, kako se je dotaknil njene maske, kot da bi jo otel odstraniti. Seveda pa mu pri slačenju ni hotela ostati dolžna, zato mu je čez glavo potegnila njegov pulover ter pri tem kot že ničkolikokrat dobila razgled nad njegovimi popolnimi mišicami. Ni se upirala, ko jo je potem prižel k sebi in takrat je v njej zagorela drobna utvarica, da jo ima tudi zares rad. Ko bi bilo to vsaj res. "Drugič reči Miku, naj me pokliče. Da hočeš izrecno mene. Pa oprosti zaradi toliko zapravljenega denarja," mu je ona odgovorila na tiste redke besede, ki sta jih izgovorila, obenem pa je bila precej presenečena, ker ji je kaj takega sploh povedal.

Soba je bila opremljena z dolgim kavčem, ki se je vil okrog preproste bele lesene mizice. Jean Pierre je obrnil situacijo, prepustil slačenje neznanki in pustil, da je Armanijev pulover pristal na tleh. Avtomatično sta se pomikala proti mizici, naglica pa se ni prenehala. Zakaj je imel v glavi cel kup vprašanj, polno misli in neizrečenih besed, kot da se ne bi moral skoncentrirati na trenutno dogajanje. Vendar se njegova nesigurnost očitno ni poznala tudi v poljubih, saj se nista kaj dosti ustavljala in opotekala. Zadela sta ob belo mizico in odpenjanje svojega pasu je prepustil dekletu, nato jo dvignil in posedel na mizo. Z rokama je drsel preko stegen navzdol do gležnjev, ker je bil zapet pašček čevljev z vrtoglavo visoko peto in ga odpel, čevlji pa so padli na tla in padec je odmeval v okroglem prostoru. Stopil je nazaj k njej in razmaknil njene noge, da se je tudi sam dotikal mizice na kateri je sedela. Še vedno jima je ostalo nekaj oblačil in cel kup časa zaradi česar se ni splačalo hiteti. »Denar ni pomemben. Dovolj ga imam, da bi te plačal za cel teden,« je zamrmral in tokrat intenzivneje poljubil isto mesto na rami kakor prej, ter se z roko naslonil nadnjo na mizico. Druga roka je potovala ob gladkem robu maske, ki je zakrivala njen cel obraz, le ustnic in brade ne. Konice njegovih prstev so se ustavile na vrvici, ki je masko držala na obrazu in hitro je stisnil dlan v pest. Želja je bila močnejša kot on, toda vedel je, da bi z enim samim gibom vse uničil. Namesto tega je sklonil pogled in poiskal njeno roko, ter prepletel njune prste. »Nikoli te ne bi smel spoznati.«

Besede pri vsem skupaj niso imele kaj velikega pomena, vsaj ne do tega dne, ko sta govorila o precej drugačnih stvareh, kot le o zapeljevanju in se šla njune običajne igrice. Tokrat je vse doživljala na veliko bolj čustveni ravni in tisto malo besed, ki naj bi tvorile pogovor so k temu precej pripomogle. Obenem pa si ni mogla pri vsem skupaj pomagati kako drugače, kot da se mu je le prepuščala. Da mu je nudila to, kar običajno ni dobil od nje nihče. Nekje vmes med poljubljanjem mu je odpela pas in nato še zadrgo na hlačah, ko sta trčila ob mizico na sredi sobe. Ubogljivo se je usedla na mizo še vedno z vrtoglavico od njegovih poljubov, ko je začutila njegove rahle dotike še na njenem stegnu. Res ni mogel početi kaj drugega kot to, da ji je mešal glavo z vsem skupaj? Zaradi njenega uživanja pa pravzaprav sploh ni slišala, kako so njeni čevlji padli na tla, saj se je normalno začela zavedati šele, ko se je tudi Jean Pierre usedel na mizo, saj je vedela, kaj naj bi temu sledilo. A tokrat jo je presenetil in je spregovoril, s svojimi gibi pa jo je le še bolj spravljal ob pamet. "Zapravil bi ga lahko bolj pametno kot za trapasto barsko plesalko," mu je z nekaj straha v glasu odvrnila, njen strah pa se je le še povečal, ko se je sumljivo začel dotikati njene maske. Hotela mu je že reči ne, vendar je prej sam odnehal, njuni prsti pa so seprepletli. Dovolj, da se ji je v glavi le še bolj zavrtelo. Vendar so jo že njegove naslednje besede streznile, zaradi česar je skoraj v hipu proseče odvrnila: "Prosim, ne reci tega."

Tega kar sta počela ne bi mogel označiti za površinsko ljubljenje, saj je že zdavnaj preraslo v veliko več kot sta pričakovala na začetku. Nekaj kar se je začelo zgolj iz prvinskega nagona je zdaj postalo mnogo bolj čustveno in strastno. Bila sta nekoliko previdnejša. Nista bila več igrački drug za drugega, temveč sta predstavljala dve resnični osebi, ki preprosto nista zdržali zadržkov in limitov, ki jima jih je postavljal preostali svet. Njegove hlače so ostale odpete ne da bi jih slekel s sebe. Preveč je bil ujet v dogajanje pred njim in njegovem pogled se je sprehajal po njenem zakritem obrazu, ki ga ne bo nikoli videl. Toda po drugi strani je morda to dekle srečeval vsak dan, ne da bi to sploh vedel. Morda je bila njegova soseda, njegova sošolka, nekdo, ki ga je poznal in se tudi sicer pogovarjal z njo. Vendar ob drugih ženskah ni dobil takšnega vznemirjujočega občutka kakor ob njej. Njen dotik je bil statičen in njeni poljubi usodni. Teh občutkov ne bi mogel primerjati z ničemer na svetu in edina ženska, ki je bila zanj več kot le preprosta razvada je bila zanj nedosegljiva. Najhuje je bilo, ko jo je imel. Imel jo je zase in hkrati delil z ducatom drugih. Imel jo je na dosegu svoje roke, ravno toliko da je lahko okusil kaj zamuja, nato pa jo je moral izpustiti in oditi nazaj. Nazaj v realnost kjer ona ni obstajala in je njegovemu družbenemu sloju predstavljala izmeček družbe. »Lahko bi ga,« je prikimal z drobnim, komaj opaznim nasmeškom. Ob njeni prošnji je bilo prepozno. Je že izrekel. Dvignil je njeno dlan k svojim ustnicam in mehko poljubil konice njenih prstov, ter zmajal z glavo. »Ne bi smel. Ne morem te videti, ne morem govoriti s tabo o najbolj vsakdanjih stvareh, ker bi lahko ob vsakem vprašanju izdala preveč. Kako naj sploh vem, da govoriš resnico?« se je rahlo namrščil.

Bil je preprosto preveč popoln zanjo - bil je postaven, šarmanten, prijazen, zapravil je ogromno denarja, samo zato, da bi lahko bil z njo. In kar je bilo najhuje: imel je popolnoma prav, ko je rekel, da je ne bi smel spoznati. Ne bi je smel spoznati take. To, kar je trenutno bilo med njima, sploh ne bi smelo obstajati. In z vsem, kar ji je kazal sedaj, je bilo vznemirjenje in pričakovanje drug drugega obojestransko. Če bi za to izvedeli njeni šefi, bi jo verjetno odpustili in Jean Pierra ne bi nikoli več videla. No mogoče bi ga videla še kot Kelly in tole sploh ni bila slaba ideja, ampak kako bo pa potem preživljala samo sebe? Vse je bil en trapast začaran krog, iz katerega preprosto ni mogla. Preveč se je zanimala za njej nedosegljivega moškega, za družbo katerega je bila outsiderka. In to bi verjetno postal tudi on, če ne bi imel preveč denarja, zaradi katerega so spregledali njegove avanture z barsko plesalko ali pa za to sploh ni nihče vedel. Situacija je bila nevzdržna in vse, kar si je Kelly v tem trenutku želela, je bilo le, da bi bila lahko skupaj z Jean Pierrom brez vsakih ovir. A to na žalost ni bilo možno in tako se je morala vrniti nazaj v realnost. "Pa ga nočeš. Zakaj?"ga je previdno vprašala, njene oči pa so zrle v njegove. On ji je seveda lahko povedal vse, a ona njenu ni mogla povedati skoraj ničesar, saj se je bala, da jo bo v svetu zunaj Gorgona preizral. In kot da bi bral njene misli, je to omenil v naslednjih stavkih, ki jih je izgovoril. "Potem pa pojdi in živi svoje življenje brez mene. Gotovo bo veliko bolje zate, če ne boš vsak teden v Gorgonu, kjer preživiš ves čas s plesalko. Kar pa se resnice tiče, sem ti jo kljub tej maski tukaj vedno govorila. V tej sobi ni bila do zdaj izrečena niti ena laž. Samo lažje je za oba, če ne veš kdo sem. Potem bi bilo konec vsega in ti to dobro veš."

Na njeno vprašanje ni vedel točnega odgovora, četudi je bil še tako očiten. Njegovo razpoloženje je bilo povsem odvisno od njunih srečanj in brez njene družbe je kaj hitro postal šovinističen egoist kakršen je znal biti. Toda kadar sta bila skupaj se mu je to poznalo še naslednjih nekaj dni. Nasmešek na njegovem obrazu, iskrena prijaznost in smeh. Bil je povsem druga oseba. Njegovi prijatelji so to verjetno pripisovali kakšni divji noči z eno od mladoletnih manekenk, a so se precej zmotili. Resda je bila za njim divja noč, toda ne z manekenko. S preprostim dekletom z masko na obrazu, v čevljih z visoko peto, prekratkemu krilcu in bleščečem topu. Ni bila ravno njegova največja fantazija, toda vsak njen dotik, poljub. Vse skupaj je bilo precej blizu nirvani, le da je lahko čutil njeno vroče telo napeto ob njegovem trupu. Že samo to je bilo dovolj. Ni potreboval poljubov in tistega kar je sledilo. Sem ni prihajal zaradi seksa, slednjega je lahko dobil tudi drugje. »Ne vem točno,« je negotovo odvrnilm ter izpustil njeno dlan, ko je dotik postal preveč skeleč, da bi ga lahko prenesel. Spreminjal se je v isti tip moškega, ki ga je od nekdaj preziral in spremembam se ni mogel upirati. »Ni seks,« je nato premišljeno zatrdil in odkimal, da bi se zares prepričal. Ni bil. Začudil se je njenemu bojevitemu odzivu in plazu besed, ki so se usule iz njenih ust. Namrščil se je in ji z roko prekril usta pripravljen, da zavrne vsako od njenih malenkostnih trditev. »Ne morem. Ne bo bolje,« je odkimal s široko odprtimi očmi, ko se je začel zavedati resničnosti svojih besed. Kaj prekleto je počel? »Mogoče ne bi bilo,« je zamrmral, ter dvignil pogled. »Samo eno vprašanje. Eno vprašanje iz tvojega resničnega življenje bi ti rad zastavil. Eno,« jo je proseče vprašal.

Ko je rekel, da k njej ne prihaja zaradi seksa, bi jo to moralo po vsej pameti, ki jo je premogla, presenetiti, vendar je začuda ni. Njegove besede so ji zvenele kot nekaj popolnoma samoumnevnega in to je bil le še en dokaz več, da sta prestopila nevidno mejo razuma ter se podala po poti norosti, kar sta imela pa je lahko obstajalo le v eni izmed VIP sob v Gorgonu. Toda očitno ju to ni tako zelo motilo dokler sta bila skupaj. Kaj je bilo, ko pa nista bila skupaj, je bila pa popolnoma druga stvar. Vsaj pri Kelly. Vsak trenutek, ko je bila budna, je hotela čutiti njegove žgoče dotike na njenem telesu ter njegove strastne poljube. Že samo to, da bi bila v istem prostoru, bi ji verjetno zadoščalo. Ampak saj se ni mogla zaljubiti kajne? Do Jean Pierra je morala čutiti le poželenje, ker kaj drugega bi ji lahko prinašalo le bolečino, saj je vedela, da njuna zveza ni bila mogoče tudi če bi upoštevali tisto Kelly, kakršna se mu je predstavila v parku. "Misliš, da sva šla predaleč?" je na hitro povzela svoje misli tako, da ga je preprosto vprašala, kaj je on mislil. Potem pa ji je še tako nedolžen dotik, ko ji je pokril usta, da bi končno utihnila s t.i. nesmisli, pognal mravljince po celem telesu in zopet aktiviral tiste metuljčke v njenem trebuhu. "Kako veš, da ne bi bilo bolje? Svoj čas posvečaš izmečku družbe, namesto da bi se zabaval tako kot vsak pošten Upper East Sider. Mar res ne vidiš, kako je to bolje zate in za tvoj ugled?" Toda njegove besede, ki so sledile zatem, so jo le še bolj pretresle. Hotela je že odločno odkloniti njegovo prošnjo, toda njegov proseči glas in njegove proseče oči so jo prepričale ravno v nasprotno, tako da je popustila. "Eno vprašanje. Toda prosim, ne sprašuje me po mojem imenu, ker ti tega ne morem povedati."