Mostovi

Kelly je napisal/a:To, da je bila tako blizu njega in ga ni mogla poljubiti tako strastno, kot v vlogi plesalke, jo je le še bolj ubijalo. Toda kdo je mu preprosto ni mogla povedat, saj bi ga zagotovo izgubila v istem momentu, čeprav se je obnašal, kot da nekaj čuti do nje, ko je imela na sebi masko. Nekako jo je presenečalo, da mu nihče izmed njegovih prijateljev še ni povedal, s kom ima pravzaprav opravka, ampak hvala bogu, da mu niso, saj je tako lahko bila z njim brez tega, da bi jo gledal s prezirom v očeh. "Ah kako lahko kritiziraš take klasične ljubezenske zgodbe," mu je rekla in se obenem zasmejala, da bi mu dala vedeti, da ne misli resno. Romantike pravzaprav ni nikoli jemala kaj preveč resno. "Ne, hočem iti tja, kamor si si ti zamislil, da vidim, kakšne vrste tip si. Samo da me ne boš na koncu zapeljal kam na deseto avenijo in tam prodal kakšnemu zvodniku," se je znova pošalila, čeprav njena trenutna usoda ni bila kaj daleč od tistega, le da je ona samo plesala. Ves ta čas, ko sta stala precej stisnjena skupaj, je gledala v njegove oči, ki so jo tako kot vedno pritegnile, včasih pa so ji povedale mogoče celo več kot Jean Pierre sam. Na njegov predlog, da gresta v porscheja je le prikimala ter se začela takoj premikati proti avtomobilu, vsake toliko pa se je ozrla nazaj, da bi videla, če je Jean Pierre še za njo.

»Klasične ljubezenske zgodbe?« je pogledal proti Kelly od strani, ko sta se odpravila po stopnicah navzdol proti srebrnemu porscheju in na njegovo 'skrivno' lokacijo. »Dobro, jaz v Romeu in Juliji preprosto ne vidim čisto nič posebnega. Po drugi strani pa sta Šeherezada in Šahrijar veliko bolj zanimiva kombinacija. Več je napetosti in misterioznosti, sploh pa je arabski svet veliko bolj mikaven. Tančice in skrivnostnost, ko ne moreš vedeti kdo se skriva zadaj za krinko,« je nato dejal in ji odprl vrata avtomobila, ko sta se mu približala. »Dobro, potem pa pojdiva tja kamor sem si jaz zamislil. Čeprav ne vem kaj je narobe z deseto avenijo,« se ji je zarežal in še sam sedel v avto. Nenazadnje je bil on večkrat na teden prav na deseti aveniji, na posebni specifični lokaciji.
Vožnja ni trajala dolgo in kmalu je JP ustavil avto pred Centralnim parkom. Vozil je brez izpita kakor vedno, toda debela denarnica njegovih staršev ga je vedno rešila pred kaznijo in včasih se je res splačalo biti razvajen bogataški sin. »Dobro, na pol poti sva že,« se je nasmehnil proti Kelly na sovoznikovem sedežu in stopil iz avta, ter odšel na drugo stran odpreti še njena vrata. »Kar za mano,« ji je pomignil na stransko pot, ki je vodila od glavnega vhoda v park, ko je zaklenil vrata. Smuknil je skozi grm ob strani in na drugi strani v notranjosti počakal še Kelly. Kolikor si stopil v notranjost tega skritega dela Centralnega parka se ti je razkril pogled na mostove, ki so bili zgrajeni čez reko in ponekod prerasli z bršljanom. Raje ni omenjal, da je ta kotiček odkril, ko je začel kaditi travo in je raje pomignil Kelly naj mu sledi proti mostovom. »Tole bi bil najboljši kraj na celem Manhattanu, številka 1,« je nato dejal.

Ni vedela, zakaj jo je vse tisto o tančicah in podobnem tako zelo spominjalo na njeno masko in na njune urice v Gorgonu in to je po pravici povedano ni prav nič veselilo, saj je hotela, da bi si jo želel tako kot je bila sedaj. Ko je opazovala njegove ustnice, je hotela vsako sekundo združiti svoje ustnice z njegovimi, ampak tega ni storila. Na njegov komentar glede desete avenije pa tudi rajši ni odgovorila, le počakala je, da ju je s porschejem zapelje tja, kamor se je odločil, da jo bo peljal in Centralni park jo je zagotovo presenetil. Ves čas je bila tiho, kar je bilo nekoliko nenavadno, vendar se je ves čas le prepričevala, da to niso sanje in da jo Jean Pierre dejansko pelje na zmenek. Nebesa zanjo. Droben delec vesti pa ji je kljub temu govoril, da mu mora povedati o tem, da je ona barska plesalka, s katero preživi v Gorgonu toliko časa in za katero je zapravil že toliko denarja. A tega ni mogla storiti, le sledila mu je do kraja, ki si ga je izbral. Ko se ji je odprl pogled na mostove, je prvič,odkar sta vstopila v avto, dvignila pogled in se zazrla v njegove oči, nato pa je šepnila: "Zares si me presenetil, Jean Pierre." Po izrečenih besedah pa se ni več mogla upirati njegovim vabljivim ustnicam in je zato ona naredila prvi korak ter ga poljubila na njegove ustnice, ki so jo vedno znova in znova omamljale. Naposled pa se je le dovolj zbrala, da se je lahko umaknila in zato je osramočeno pogledala stran. "Oprosti."

sNi spregledal njene nenadne umirjenosti in sklonjenega pogleda, vendar si je na obrazu vseeno risal nasmešek kakor vedno. Ni maral kazati ljudem svojega pravega obraza, občutkov in čustev, temveč je te stvari ohranjal zase, oziroma za redke izbrance. Vendar je že izbor lokacije za njun zmenek pomenil velik korak naprej, sploh, ker je s tem razkril del sebe, ki je poprej ostajal v ozadju in to jo je očitno vidno presenetilo. Obrnil se je proti njej s pogledom še vedno prikovanim na obokane mostove, ter vendarle pogledal navzdol v njene oči. A še preden bi lahko karkoli rekel je rdečelaska prevzela pobudo in mu stopila bližje. Za hip so se njune ustnice dotaknile, le za bežen poljub, in prav tako hitro se je umaknila nazaj. Spreletel ga je znan občutek, ki ga ni mogel uvrstiti čisto nikamor in previdno je dvignil pogled, saj nenaden poljub ni bil ravno tisto kar je pričakoval. Morda bi ljudje od njega pričakovali le eno. Da bi Kelly v tem trenutku izkoristil in nato odšel naprej svojo pot, kakor je vedno počel. Vendar se ni premaknil iz svojega mesta in ujel je njen osramočen pogled, ki ga je obračala stran. Dvignil je roko in jo ponesel k njenemu obrazu, ter ji za uho zataknil pramen rdečih las, ki je silil naprej na obraz in rahlo pordela lica. Približal se ji je, ter se sklonil k njej in jo poljubil. Le da sedaj njun dotik ni bil le mimobežen poljub. Njune ustnice so se spojile in le stežka je čez nekaj trenutkov stopil nazaj. »Oprosti meni,« je nato zamrmral z drobnim nasmeškom.

Vedela je, da jo bo mogoče Jean Pierre po svojem dobrem ugledu mogoče izkoristil, ampak za to ji je bilo praktično vseeno, saj zadnje čase ni verjela več ničemur, kar so govorili o njemu, saj ji je dokazoval ravno nasprotno vsak teden, zdaj pa še s tem zmenkom. Toda vseeno ga ne bi smela kar tako poljubiti, saj bi ga to mogoče lahko odvrnilo od nje in zaradi tega se je barva njenih lic zdaj približevala rdeči barvi njenih las. Zato jo je Jean Pierre znova prijetno presenetil, ko je stopil k njej in jo tudi on poljubil, le da je bil tokrat njun poljub bolj podoben tistim v Gorgonu: strasten in dolg. Zaradi tega ga je nekoliko nejevoljno pogledala, ko se je umaknil stran od nje in se ji opravičil. Na te besede je le zmajala z glavo in rekla: "Nimam ti kaj oprostiti, ker delaš ravno to, kar hočem jaz. In... In... Všeč mi je bolj, kot bi mi smelo biti." Pa naj jo izkoristi zaradi njenega priznanja. V slabši poziciji, kot v taki, kjer ga ne more imeti tako ali tako ne more biti, pri tem pa je že sedaj. In verjetno ni potrebno poudarjati, kako ji je ves čas utripalo srce, kar se je nenadni tišini le še bolj slišalo. To utripajoče srce pa je zadnje čase utripalo le še za njega. Če bi ji v tistem trenutku rekel, da naj gre z njim na drugi konec sveta, bi to zagotovo naredila. In če bi ji rekel, naj mu izgine izpred oči, bi se ji srce verjetno strlo na tako majhne koščke, da ga ne bi bilo mogoče več sestaviti. Dokler ga ni spoznala, ni vedela, kaj pomeni beseda ljubiti, toda zdaj je vedela in bilo je težje, kot si je predstavljala, da kdaj sploh bo.

Počasi so se njegove ustnice raztegnile v prijeten nasmešek ob njenem malce zmedenem besedičenju in le odkimal je z glavo. Z veseljem bi ji pritrdil na njene besede, vendar to ne bi zapolnilo praznine v njemu. Tako bi ji samo lagal v obraz in tega ni želel. Njegove misli so bile povsem ujete v objemu neznane plesalke in čutil se je obvezanega na neznanko. Tako je bil ujet med dvema ognjema, med dvema rdečelaskama, ki sta si bili očitno povsem različni. Ena temperamentna in skrivnostna. Na drugi strani pa Kelly, prikupno sramežljiva in hkrati ravno prav drzna. »Verjemi ne želiš si tega. Že včeraj sem ti povedal, da nisem ravno človek, ki bi si ga želela v svoji družbi. Imam vse preveč pomankljivosti in skrivnosti,« je odkimal, ter tako negiral njene besede. Želja v njem je resda rastla, vendar je vedel da sam sebe spravlja v nekaj kar ni bilo po njegovih načrtih. Že sedaj ko sta si stala tako blizu je bilo težko držati razdaljo. Toda vedel je kaj se je zgodilo kadar je dobil svoje. Naslednje jutro ga ni bilo več. Ni bil zmožen ustalitve, Kelly pa bi ob sebi potrebovala moškega, ki bi bil tega sposoben in od je bil daleč od tega. »So stvari, ki jih o meni ne veš in so nekako sramotne, le da se jih jaz ne sramujem, vendar jih skrivam, ker vem da bi na mojem ugledu pustile velik madež. Imam svoje trenutke, ko bi se rad razkril pred celim svetom in končal to farso, ampak ne morem,« je nato spregovoril. »Prav zato, ker delam to kar ti hočeš, tega ne bi smel početi. Moj sloves je upravičen. V kolikor bi stopila korak predaleč, tako hitro bi bilo vsega konec. Ne po tvoji krivdi, temveč po moji,« je na koncu pripomnil še zadnje boleče besede. Moral se je odločiti med rdečelasko, neobvezujočo romanco in pa Kelly, ki je zraven prinesla še cel kup drugih stvari. A prepričeval se je da dela prav ko zavrača dekle pred njim. Oziroma bolje rečeno, upal.

Ob njegovih besedah o skrivnostih, se je Kelly le nasmehnila, saj se ji je zdelo, da dobro pozna njegovo skrivnost, poleg tega pa je bila njena skrivnost veliko bolj umazana od njegove. On se je le zabaval z barsko plesalko, ona pa je bila ta barska plesalka. Komu bi ugled padel, če bi si oba priznala to? Verjetno je bil to prav zaradi tega primeren trenutek, da bi mu povedala vse, a se seveda ni odločila tako. "Jean Pierre, verjemi mi, da imam tudi jaz skrivnosti, ki jih nočem izdati nikomur, hkrati pa za vse skupaj ve preveč ljudi," je začela s svojo negacijo njegovih trditev brez da bi se zavedala, da govori veliko preveč. "In kaj če obstajajo stvari, ki bi ti oblatile tvoj ugled? Mogoče ravno jaz počnem kaj podobnega ali pa še kaj hujšega, še posebno ne pred mano, saj..." Veliki trenutek, ko se je pojavilo vprašanje povedati ali ne povedati. Naj uniči vse kar imata? Naj tvega? Toda če bi ga izgubila, bi bilo preveč boleče... Zaradi te bojazni se je odločila, da končno utihne in se čimprej spravi stran od njega. Lahko bi preprosto odšla, a je naredila le nekaj korakov proti eni izmed klopic in se sesedla nanjo ter zakopala glavo v svoje roke ter tako poizkušala prikriti solze, ki so se ji začele nabirati v očeh. Kaj je sploh počela? Zakaj se je šla to nevarno igrico, v kateri nihče ne more biti zmagovalec?

Njen nasmešek ga je za trenutek zmedel, saj je izgledalo kakor da je bila njegova razlaga povsem nepotrebna. Lahko bi prisegel, da se mu je zazdelo, da o njemu ve že veliko več kot ji je povedal in veliko več kot bi si on sam želel da ve. Ujel je njen pogled kakor že mnogokrat poprej tega dne in ji prisluhnil. Ni je nameraval prekinjati, četudi njenim besedam preprosto ni verjel ali pa ni hotel verjeti. Vse skupaj je bilo zanj prevelik zalogaj. Takšne situacije mu niso bile znane in počutil se je izgubljenega nekje v gneči, sredi neznanega. »Tvoje skrivnosti lahko ostanejo samo tvoje, četudi se jih odločiš deliti z nekom. Vse kar jaz naredim narobe, vsaka moja napaka, je javno objavljena v tabloidih pod naslovom 'Po čigavih stopinjah gre mladi Dubois?' ali še kaj bolj absurdnega. Vse je razkrito javnosti in proti temu ne morem narediti nič,« je nato odvrnil z morda malce obtužujočim tonom in pogledal v stran. Pogovor se je počasi prevešal v neravno prijetno smer in še lep razgled na mostove je izgubil ves svoj prvotni čar. »Naj zveni še tako sebično in ponosno, svoj ugled moram ohraniti, prav tak kot je. Ne glede na vse sem morda drugačen od ostalih Upper East Sidovskih šarmerjev in brez mojega ugled postanem samo še eden od razvajenih bogatunčkov,« je dodal in pogledal nazaj, ko se je ustavila sredi stavka. »Z veseljem bi rekel, da imaš tudi ti precej umazanega perila, vendar tega ne morem reči. Predstavljaš vse kar bi si sploh lahko želel v ženski pa vendar je na drugi strani nekaj na kar ti nimaš vpliva,« je nato dejal z malce tišjim glasom, ko je stopila proti eni od klopic. Počasi ji je sledil in stopil zraven klopice za njen hrbet. »Spet sem vse uničil,« je zamrmral tiho, bolj kot ne samo zase.

"Ja, saj te razumem. Bolj, kot si verjetno misliš, da te," je tiho zamrmrala in hkrati ni vedela, če je to sploh slišal ali ne, toda saj je bilo pravzaprav vseeno. Njegov položaj zagotovo ni bil rožnat, saj je moral skrbeti, da ne bi onečastil imena svoje družine poleg tega pa je hotel tudi sam uživati in izgledalo je, kot da je uskladiti oboje zares težko. "Si kdaj želiš, da bi preprosto izbrisal družinsko ime in svoj ugled ter zaživel na novo in po svoje?" ga je z zanimanjem vprašala, čeprav se je še vedno borila s solzami in se je njen glas zagotovo zdel precej zlomljen, vendar se na to ni ozirala. Skrivanje čustev je med njima namreč že davno odpovedalo. "Pravzaprav bi lahko rekel točno to," je odvrnila na komentar glede umazanega perila ter znova povedala veliko preveč, toda kar je bilo je bilo. Ko pa je slišala besede, da je zopet vse uničil, je hitro dvignila glavo in tudi svoj pogled usmerila vanj, natančneje v njegove oči. Ni se menila za razmazan make up, le prestrašeno mu je rekla: "Ne, nisi vsega uničil. Še zdaleč ne. Vsaj iskren si do mene in to cenim bolj, kot si misliš, da bi lahko kdo to cenil. Samo prosim ne odidi zdaj zaradi mojih izpadov, ker to res ni bil moj namen. Prosim... Sem sva prišla zato, da bi se imela lepo in da bi pozabila na težave, mar ne? Zakaj torej ne bi bilo tako?" Med temi besedami se je na stolu obrnila in se nato postavila tako, da je na klopci pravzaprav klečala, da je bila približno tako visoka kot on, nato pa je šepnila: "Če nisi opazil, sem obula škornje, ker si si jih zaželel."

Odločil se je, da zopet nima smisla ugovarjati in na njene besede le nekoliko odmaknjeno prikimal, kakor da je ne bi prav zares poslušal. Pa vnedar si je zapomnil sleherno besedo, ki je prišla iz njenih ust in skušal njen način govora nekam uvrstiti. Vse na njej ga je spominjalo na njegovo prepovedano skrivnost, ali vsaj eno izmed mnogih in iz glave si ni mogel izbiti podobe druge rdečelaske v njegovih mislih. Vse skupaj je bilo skrajno krivično od njega, da je to počel pred dekletom, ki mu je bilo všeč. Ni mogel reči, da je Kelly le še ena od mnogih, ker je bilo že včeraj, ko sta se šele spoznala, jasno, da je več kot to. Le da ga je vsak trenutek, ki ga je preživel z njo, prevzemal čuden občutek. Občutek, da mu nekaj prikriva. Hitro si je vse skupaj izbil iz glave in ob njenem vprašanju odkimal. »Ne, nikoli si nisem še želel tega,« je povedal po resnici. Bil je zadovoljen s svojim življenjem, četudi je bilo včasih težko predstavljati vzor popolnosti vsaki osebi, ki jo je srečal. »Seveda si želim, da bi bilo kdaj vse veliko bolj preprosto in verjetno bi bilo lažje, če bi se odpovedal svojemu imenu in začel stopati po preprostejši poti. Toda kaj je zanimivega v lahki rešitvi?« je pogledal proti njej na klopico, ko je bila še vedno obrnjena nekam stran od njega. »Bi se bila ti pripravljena odpovedati življenju, ki ga živiš že ves čas zgolj zaradi ene nespametne stvari?« ji je nato postavil vprašanje. »Kakšnih izpadov?« jo je zmedeno pogledal. Tega dogajanja ni štel za izpad, prej za obveznost, ki je vedno sledila njegovim neumnim reakcijam. Njene besede so zvenele tako lahkotno, pozabiti na težave. Reči je bilo res lahko. Spremljal je njeno gibanje na klopici, ko je počepnila na slednji in bila tako visoka kakor on. Iz resnega obraza ji je uspelo zvabiti nasmešek ob omembi škornjem in z glavo se je pomaknil nekoliko vstran, ter videl, da ima res obute črne škornje. »Vau, novo presenečenje. In to ravno takrat, ko sem mislil, da me nič več ne more presenetiti. Najprej tvoje malo razkritje, da nekaj skrivaš pred celim svetom, sedaj pa še očitna izpolnitev mojih željam,« se ji je zasmejal.

Njegov odgovor jo je pravzaprav kar precej razočaral, saj si ga je takoj razlagala, kot da si ne želi, da bi bilo vse preprostejše z njo pod obena nazivoma. Nekako jo je potolažil z besedami, ki so temu sledile, a grenak priokus je še vedno ostajal ne glede na vse. Sicer je bilo pa res, da se zaradi ene tepke, kot je ona, nihče ne bi odpovedal ničemur. Le kaj bi kdo sploh imel od tega? Še eno breme več na sebi verjetno, to pa mu ni hotela biti nikoli in nikdar. Rajši mu je koristila le za njegove užitke. "Ne vem, samo včasih si želim, da bi bilo vse lažje in da bi lahko le uživala v določenih stvareh, tudi če bi morala zaradi tega na kakšnem drugem področju bolj garati," se je glasila njena replika. "Izpadi glede mojih skrivnosti in podobnega. Res te ne bi smela obremenjevati s tem. In ne reci mi, da ti počneš isto, ker rada slišim veliko o tebi in te tako boljše razumem." In to je bilo popolnoma res, saj je vsrkala in si v spomin vtisnila prav vsako njegovo besedo in vsak njegov gib. Ko se je on nasmehnil, se je nasmehnila tudi ona, saj kaj drugega pravzaprav ni mogla storiti, ker je bil le en njegov nasmešek dovolj, da jo je povsem začaral in je v trenutku spremenila razpoloženje. "Pač ne morem veliko skriti pred tabo, čeprav nekaj stvari še vedno ostaja skritih, izbiro škornjev danes pa si lahko razlagaš po svoji presodi, toda mogoče si zadel žebljico na glavico, ko si omenil izpolnitev tvojih želja." Tudi ona se je nasmehnila ter se nato ugriznila v spodnjo ustnico, saj se je spomnila na to, kolikokrat je že ugodila njegovim željam in v trenutku je zopet zardela.

"Življenje ni namenjeno temu, da bi bilo lahko. Če želiš nekaj doseči je to bolje narediti po trnovi poti in tako priti do svojega cilja. Sicer si ga sploh ne zaslužiš," je preprostoma skomignil z rameni in tako nekako zaključil to njuno temo. Težka pot je znala bit polna obupa, trnjevem, ter seveda posledično tudi bolečine. Vendar se je tako vsaj pokazal tvoj pravi karakter in odpornost. "To pa res niso izpadi, samo pogovor in deljenje mnenj," se ji je nasmehnil v odgovor. "Sploh me z ničemer ne obremenjuješ in verjamem, da tudi jaz tebe ne. Nenazadnje nisva povedala nič povsem določenega tako da sva na istem kakor ob začetku. Oba imava skrivnosti, ki jih očitno skrivava drug pred drugim," je še odvrnil. "Sploh pa nikoli ne veš, morda bova enkrat izvedela tudi kaj se skriva zadaj za to krinko, ki jo nosiva. Nikoli ne veš," se je s pogledom obrnil proti njej, ko še vedno s koleni čepela na zadnjem robu klopice in gledala proti njemu. Še vedno se njegovo mnenje ni spremenilo, ni mogel ostati ob njej, ne da bi se zavedal kakšno bolečino ji lahko zada. Morda so bile njegove misle res nekoliko ozko omejene, toda bil je tako prepričan v svoj prav, da se v nasprotno sploh ne bi dal prepričati. Bolje bi bilo držati veliko distanco od Kelly, ter od drugega rdečelasega dekleta, a ga je vseeno nekaj vleklo naravnost k njima. "Zakaj to govoriš, ko pa vem da nekaj skrivaš? Ampak verjamem, da ne glede na to kako kruta, huda, boleča je tista tvoja skrivnost, nič ne more vplivati na moje mnenje. Premislil si zagotovo ne bom," jo je vprašaje pogledal s kančkom grenkobe, ter se raje vrnil na bolj živahne teme, ki niso porajale sto milijonov retoričnih vprašanj. "Zdaj bom pa res še mislil, da boš izpolnila prav vse moje želje, moraš paziti kaj rečeš," se je zasmejal ob njeni zopet rahli rdečici, ter stopil okoli klopice, ter sedel poleg nje.

Njegove besede so res imele smisel, toda on se ni odpovedal sveojemu življenju Upper East Sidečana zato, da bi postal izmeček družbe, ki je zasmehovan iz vseh strani, čeprav nujno potreben za zabavo mnogih. Ona tudi za njegovo. Ampak ni se mu odločila oporekati, saj je res hotela čimprej zaključiti to temo, ki bi morda lahko privedla do česa nepremišljenega. "Ali pa te skrivnosti sploh niso tako zelo skrivne, le misliva da so, pravzaprav pa so nama obema povsem na dosegu roke," je tokrat filozofsko odvrnila in s tem mislila prav vsako besedo popolnoma resno in v nikakršnjem prenesenem pomenu. "Mogoče pa je boljše, da maske nikoli ne padejo," je še dodala in se rahlo nasmehnila ob ironiji njenih besed, saj je bila ena preprosta maska res tista, ki je vse med njima komplicirala. Potem pa so jo njegove besede presenetile. Si res ne bi premislil, kljub temu, da je svoje telo nastavljala vsem, da so si ga lahko ogledovali. "Jean Pierre, jaz..." je že začela in se normalno usedla, ko je on prisedel k njej, hkrati pa ga je pogledala v oči. Oči, ki so vedno hotele videti kaj je pod masko v Gorgonu. Hotela mu je že povedati vso resnico, toda spomnila se je njegovih besed glede pazenja na ugled in to je povzročilo, da si je premislila ter zaradi tega rekla le: "Hočem, da veš, da me tvoja skrivnost nikakor ne moti pa naj bo kakršna koli že je. In če ti ta skrivnost preprečuje, da bi imel karkoli z mano, se prosim umakni sedaj, ker bo veliko manj bolelo. Toda še enkrat... Naj prosim ne pokvari ničesar, ker zagotovo ni tako zelo huda, kot ti praviš, da je." Vse skupaj je izzvenelo tako, da mu je pravzaprav izpovedala vsa svoja čustva, če je le znal brati med vrsticami, vendar sedaj res ni bilo nobenega povratka več nazaj.

»Mogoče pa je res tako,« se je vendarle vdal v usodo, da se ne bi še naslednjih dvajset minut pregovarjala o povsem banalnih stvareh. Kar je bilo je bilo in tega nista mogla spremeniti. On ni mogel zamenjati svojega imena kar tako, pa vendar je vedel, da obstajajo tudi druge rešitve, četudi je zaenkrat videl samo eno. V njej. V dekletu, ki je sedaj čepelo nasproti njega in govorilo o istih stvareh, ki so se njemu podile po glavi. Mogoče pa je res boljše, da maske nikoli ne padejo. Tako si bosta vsaj prihranila vse gorje. »Ja, Kelly?« jo je brezskrbno vprašal nazaj, ko je začela nek stavek in naredila premor. »Kelly?« je ponovil čez nekaj trenutkov, ko se je vendarle odločila, da bo spregovorila. »Nič ne preprečuje, le otežuje,« se je nato nekoliko olajšano nasmehnil. »Ampak kot sem rekel, težka, trnova pot je boljša od ravnice brez ovir. Včasih se najbolj splača odločiti za nekaj nedostopnega,« je še dodal, ko se je obrnila s klopice in sedla zraven. Previdno se je obrnil tako, da je lahko gledal proti njej in položil svojo roko na njeno, ter zaobjel njene dlani. Nagnil se je naprej, ter se narahlo z ustnicami dotaknil kotička njenih ustnic in se pomaknil na slednje, ter jo komaj čutno poljubil. »Torej zdaj igrava na vse ali nič?« je le še zamrmral, ko je že čutil njeno toplo sapo tik ob sebi in ni bilo poti nazaj. Odločitev je padla in očitno danes ne bo odšel nazaj v Gorgon.

Preveč je premišljala o njem in vsem, o čemer ji je pripovedoval, toda to je ni motilo, saj bi lahko to počela celo leto štiriindvajset ur na dan, pa se tega ne bi naveličala. In ta občutek ji je bil zelo čuden, toda Jean Pierre je bil zanjo zadnje čase bolj potreben kot zrak in proti temu ni mogla narediti popolnoma nič, lahko se je le prepustila toku dogodkov in upala, da na koncu ne bo kdo izmed njiju prizadet. Telo ji je zopet napolnila tista čudna energija, ko je vzel njene dlani v svoje, čemur je sledil še eden izmed tistih poljubov, ki so ji popolnoma spodnesli tla pod nogami. Le kako naj pri vsem tem ostane zbrana, da bi sploh lahko povedala kaj smiselnega brez tega, da mu vmes še miljonkrat reče, kako jo je očaral? Edino kar se ji je zdelo povsem naravno in samoumnevno pa je bilo, da mu je poljub vračala. Morala pa je napeti vse moči, da mu ni preprosto strgala vseh oblek iz telesa ter mu dala odgovor, ki je bil vsaj približno normalen: "Mhm. Kdor ne tvega, ne more dobiti. In jaz stavim na vse." Nasmehnila se mu je ter ga znova poljubila na ustnice, tokrat bolj strastno, umaknila pa se je šele, ko ji je zmanjkalo sape. Vedela pa je tudi, da je to verjetno pomenilo, da danes ne bo odšel v Gorgona in če j bo rekel, če ostane z njim... No pač gotova je bila, da bo ostala in zaradi tega vesela, ker se je že dopoldne zmenila s svojo sodelavko, da jo bo nadomeščala ta dan, če je ne pokliče do šestih zvečer.

Čas je mineval hitreje kot si je mislil da bo in tega se v tistem trenutku sploh ni zavedal. Oddaljeval se je od svoje 'javne' podobe in si postajal vse manj podoben. Namesto, da bi ga to motilo, pa je v tem celo užival. Misli so se že sedaj zdele povsem odveč in prav zanimivo je bilo opazovati kako je hitro spreminjal svoje razpoloženje in mnenje. Toda vseeno je vedel, da ni še povsem pripravljen in verjetno je to slutila tudi Kelly. Vrnil ji je strasten poljub, ter izpustil njene dlani, ter jo zaobjel okoli vitkega pasu in prižel bližje k sebi. Tudi njegov dih je precej pospešil, ko sta se razkmaknila in le s težavo jo je izpustil iz lahnega objema svojih dlani. »Morda bi se morala na tej točki ustaviti. Bolje bi bilo nadaljevati korak za korakom, četudi čist počasi,« je dejal, preden se je z dlanjo dotaknil svilnate kože na njenem vratu in se pomaknil nekoliko nazaj. »Pridi, te bom odpeljal nazaj,« je nato spregovoril in vstal iz klopice in počakal še na Kelly. Še enega poljuba ne bi prenesel, že sedaj je bilo dovolj. Moral se je držati nazaj, preden bi prehitro izgubil svoj zanos in iz Kelly naredil le še eno od svojih trofej. Skupaj sta odšla nazaj do tistega predela grmičevja, kjer sta prišla do jase pred mostovi in prvi je smuknil skozi.