Mostovi

Leyla si je nenadoma zaželela sprehoda. In samo sprehoda. Sama. In kar si Leyla Charlotte Duerre zaželi se ji prav kmalu uresniči. Če ji tega ne prinesejo na pladnju pa sama poskrbi za to. Zdaj se je sprehajala med jezeri in pravkar se je ustavila na mostu. Naslonila se je na ograjo in zavzdihnila. Voda, ki je mirno in leno drsela pod mostom jo je pripravila do tega, da je začela razmišljati o sebi. Spominjala se je svojega otroštva in prijateljev ... Zdaj je razmišljala, če so bili to pravi prijatelji, ali pa so se, kot vsi ostali, družili z njo samo zaradi denarja. Oh, seveda, lepo je bilo, ko je bila še šestletna punčka in je lahko glavo zakopala v mamino krilo takoj, ko se ji je zgodila kakšna krivica. In vedela je tudi, da to danes ni več mogoče. Stalni prepiri z materjo so jo postavljali v stresno okolje in zato je danes takšna kot je. Naduta, vzvišena ... Hladna. Vendar ni bila vedno takšna. Kot majhna deklica je bila odprta, topla oseba. Vendar je tudi zdaj, globoko v sebi ostala takšna. Radovedna, prijateljska, pripravljena na vse izzive. In še vedno si je včasih zaželela skriti glavo materi v krilo in ji potožiti o vseh krivicah, ki se ji godijo. Toda sama si je izbrala to pot in zdaj je morala po njej hoditi sama. Nikjer ni bilo mame ali pa očeta, kamor bi lahko pritekla v objem. Ihtavo si je obrisala solzo z lica. Nikjer ni bilo niti sledu o njeni vsakdanji maski. Če bi zdajle prišel kdo mimo, bi spoznal tisto pravo Leylo. Ranljivo in žalostno. Ranjeno v dno duše. Res si je prizadevala premostiti razdaljo med njima z materjo, vendar ji ni uspelo. Prepiri so se vedno končali z obojestranskim jokom in kakšno razbito vazo, oče pa je vse skupaj le od daleč nemočno opazoval. Oh, samo ona sama je vedela kako si je želela normalno družino ... Kako je sovražila to, da se je morala vsak dan pretvarjati, da je nekaj drugega kot v resnici. Želela si je ... Bog, kaj vse si je želela. Zravnala se je in si s prstom osušila lice. Grenka bolečina se ji je že zdavnaj zasekala v srce in samo upala je lahko, da bo s časom otopela.
Odrinila se je od ograje in se s tresočimi rokami kar se da naravno sprehodila do prve klopce in sedla. Ko se je za silo umirli je vstala in se odpravila domov. Nikomur ni želela dati priložnosti, da jo vidi v tem stanju. Še svojim redkim prijateljicam se je le malokrat popolnoma odprla.